FILM
Jim Carrey in Ewan McGregor v presenetljivo dobri črni komediji, ki navihano in igrivo preliva zaporniško in gejevsko tematiko v zgodbi, ki »se je resnično zgodila … Čisto res.«
Ob koncu leta 2009 se je filmskemu festivalu Sundance obetal finančni polom, vendar ne samo zaradi recesije in krize, ki zadnja leta prizadevata filmsko industrijo. V tistem času so glbt-aktivisti in aktivistke pozivali hollywoodske zvezde, da bojkotirajo dogodek, ki vsako leto poteka v mormonskem Utahu, zaradi zloglasnega lobiranja med referendumom, ki je prepovedal poroke istospolnih parov v Kaliforniji (glej str. 29). Eden od pokroviteljev festivala, mormon Alan Stark, sicer predsednik verige dvoran Cinemark Theaters, je namreč v podporo kampanje za Prop. 8 prispeval skoraj deset tisoč dolarjev.
Ampak posel je posel, in če prezremo predčasni odhod številnih zvezd zaradi Obamove inavguracije, je bila udeležba množična kot vedno, pa tudi izbor filmov ni bil slab. No, in med temi je že takoj dvignil nemalo prahu neodvisni I Love You Phillip Morris, ki v puritanski Ameriki zaradi nazornih (homo)seksualnih prizorov sprva ni našel distributerja. Scott Stiffler, dopisnik glbt-portala EDGE, je poudaril, da glbt-filmi še vedno veljajo za specifično, underground zvrst, mainstreamovske produkcije pa hočejo pritegniti čim širšo publiko za denar, ki so ga vložile (v tem primeru 15 mio. dolarjev); romantična komedija pa odbije današnje razvajeno (moško) občinstvo, »če seks med dvema moškima ni prikazan kot parodija ali šaljivo« (Gora Brokeback je, na primer, zaslužila 30 % manj kot idiotski Gasilca pred oltarjem). Ficarra in Requa sta s Phillipom Morrisom spretno zakamuflirala gejevski film v plasti karakterne in situacijske komike, ampak v Ameriki je bil vseeno deležen samo omejene distribucije.
Steven Russell (Carrey) je srečno poročen moški, ki z ženo (Leslie Mann) živi tipično ameriško življenje v tipičnem ameriškem predmestju. Da s to sliko nekaj ni čisto v redu, zelo hitro zaslutimo (film nam že v uvodu prijazno pokaže, kakšen otrok je bil naš Steven), in res – po hudi prometni nesreči se Steven nenadoma spomni, da je pravzaprav gej. Se pravi – spozna, da je to absolutno predolgo tajil. Zato sklene spremeniti svoje življenje, in to radikalno, naj stane, kar hoče. Ampak novo življenje stane precej več, kot bi Steven hotel. Lažno, nesrečno heteroživljenje lepo spremeni v življenje lažnih nesreč in postane osupljivo spreten goljuf. V dobri veri pa preslepi tudi svoje najdražje in laž ima, žal, prekratke noge, da bi ubežala lovkam pravice. Steven konča za rešetkami, kjer spozna Phillipa (McGregor), v katerega se takoj zaljubi.
S svojim režijskim debijem sta scenarista podobno zbadljive črne komedije Pokvarjeni Božiček prenesla na platno roman novinarja Steva McVickerja. Literarno predlogo sta obdelala kot navdušena otroka, ki sta dobila v roke težko pričakovan vlakec, ki ga za špas zaganjata v zid namesto v predor. Ampak naj ne bo pomote. Fanta dobro vesta, kaj delata, in morda ponudita celo nekoliko boljši vpogled v motive Stevnovih dejanj. To ni ležeren film, nasprotno. Bolj je črn kot komičen, kar pa nikakor ni hiba. Poleg zelo dobrega scenarija in razigrane režije se nam zgodba prikupi na različnih ravneh zaradi odlično ubranih glavnih igralcev.
Čeprav se zgodba odvija v sedemdesetih in osemdesetih letih, je prav osvežujoče, da homoseksualnost ni problematizirana niti ni v ospredju. To je le zgodba o prevarantu, ki je pač gej. Pohvalno pa je tudi to, da komičnost ne zasenči resnejših prizorov. Čeprav čustvenost ni forsirana, pride učinkovito do izraza in nam zelo samozavestno približa glavna lika, ki ju Carrey in McGregor mojstrsko obvladata.
Tega, da so filmi z Jimom Carreyjem pravzaprav Carreyjevi filmi, smo že vajeni. Katerokoli snov je sposoben predelati in prikrojiti svoji vsiljivi pojavi, vendar ob tem vedno ohrani skromnost in spoštljivost do snovi (do zgodbe, do svojega in drugih likov). Če je res, da gre zaradi svoje impozantnosti (in zaradi svojih prvih vlog, ki jih mnogi ne morejo preboleti) marsikomu na živce, pa mu je treba priznati, da njegovi liki ne bi tako občut(e)no zaživeli, če bi jih poskusil upodobiti kdo drug. Ne mislim samo na Trumana, ki je zaznamoval preobrat v Carreyjevi karieri. Spomnimo se na primer razcepljenega Hanka v Jaz, Irene in jaz, plastelinastega Grincha, disfunkcionalnega Joela v Večnem soncu brezmadežnega uma, predvsem pa vrhunsko odigranega kralja potegavščin Andyja Kaufmana v Človeku z lune. In I Love You Phillip Morris je po svoje Človek z lune v gejevskem ključu.
»Kako človek, ki ne obstaja, sploh lahko živi svoje življenje?« Steven je posebnež, ki si obupano želi biti kot drugi, biti ljubljen, in medtem ko se z oponašanjem norm uči prilagajati družbi in prinašati okoli luknjasto gospodarstvo, ga njegov dar za laganje (ki izvira iz otroške travme) spremeni v neverjetno dobrega prevaranta. Kot že s protijunakom Andyjem Kaufmanom se Carrey popolnoma preda svojemu liku in ga tako vzljubi, da nas Stevnovi nešteti pobegi in njegove kompulzivne potegavščine in laži povsem prepričajo, kljub grotesknosti situacij. Carrey ga razume in posledično mu tudi mi potihoma privoščimo uspeh. Tudi McGregor je v svoji vlogi odličen; čeprav je njegov lik potisnjen nekoliko v ozadje, je Phillip prikupno nedolžna in naivna protiutež Carryjevemu kameleonskemu Stevnu.
Kot njegov glavni lik tudi film sam neizmerno uživa v goljufanju in zavajanju. Kljub komičnosti zapletov pa je obenem (ali predvsem) tudi nežen in presenetljivo ganljiv (objemanje v celici, Phillip ki na robu joka teče po zaporu, da bi se poslovil). Steven in Phillip sta tako pristna in prisrčna, da nam njuna ljubezen v kaosu prevar zleze pod kožo in z njima od prvega trenutka sočustvujemo. Njun zapor je kot metafora za skrivno življenje homoseksualcev, in ko Phillip premaga strah pred dvoriščem, kjer se zbirajo suroveži, ker je ljubezen pomembnejša in močnejša od strahu, v njunem odnosu najdemo dokaz, da ljubezen tudi v »zaporu« osvobaja.
Ocena: ♦♦♦♦
