Sinko

TEATER

Moj sin pa že ne!

Hávar Sigurjónsson, Sinko, režija Alen Jelen, produkcija ŠKUC gledališče in Gledališče Glej

Dramo Sinko islandskega dramatika, dramaturga in novinarja Hávarja Sigurjónssona (1958) smo v Sloveniji prvič videli 21. decembra 2008 v gledališču Glej. Gre za družinsko dramo (v več pomenih te besede), ki jo uprizarjajo Petur, moški v zgodnjih štiridesetih (Milan Štefe), z ženo Jono (Vesna Jevnikar), njun gejevski sin Gardar (Rok Matek) in Kjartan, Gardarjev deset let starejši fant (Gorazd Logar).

Ozadje  Sinka je pravzaprav zelo stereotipno, če ne že klišejsko: oče ne more sprejeti sinove homoseksualnosti, mama pa je v sinovem življenju veselo udeležena, z njim ima kar tipičen simbiotičen odnos. Nič kaj presenetljivo ni, da je tudi zakon Peturja in Jone bolj v razvalinah kot v razcvetu. Predstava pa prinese še dodaten obrat, ki vse skupaj zanese že skoraj v grotesko in absurd, saj ima očetova homofobija najbolj pop psihološki vzrok, ki si ga lahko zamisliš. Že precej na začetku predstave si rečeš, joj, pa se ja ne bo zdaj izkazalo, da … In seveda se prav to tudi zgodi.

Struktura drame je izrazito fragmentarna in tako dogajanje na odru teče hitro in razgibano. Spremljamo ga z več perspektiv in vanj vstopamo z več točk časovne premice. Režiserjeva postavitev je jasna in čista, v ospredje namesto svojih posegov raje postavi igralce. Njihova igra je realistična in neposredna, kar je še posebej hvalevredno, saj se izogne kakršnemukoli »simboličnemu ponazarjanju« istospolnih odnosov. Ker je prostor v Gleju majhen, se vse dogaja tako rekoč gledalcu na dlaneh.

Sinko je torej predstava o geju, ki želi, da bi bil v svoji biološki družini sprejet. (Bolj groteskne pripetljaje njegovega partnerja in očeta zdaj zanemarimo.) Morda pa je predstava tudi o smislu moledovanja za takšno sprejetje. Ali je treba zavračanju vedno ponujati roko ali pa bi bil dvignjen sredinec bolj primeren?

Kot opombo moram vendarle dodati še tole. Zakaj so ustvarjalci čutili potrebo, da moramo na vabilu spet brati o tem, kako »je to igra o ljubezni, ne pa o tem, ali je nekdo gej ali ne«? Seveda predstava Sinko pripoveduje o »elementarni in univerzalni temi – o odnosih v družini«, ampak te, prav te družinske drame brez homoseksualnosti enostavno ne bi moglo biti. Kot tudi ultimativno gejevskega prizora z Matkovim slačenjem na mizi v kakšni drugi predstavi »o odnosih v družini« prav gotovo ne bi bilo. Očitno gejevski tematiki še zmeraj ne moremo reči gejevska. In to kljub temu, da predstavi sami v smislu zakrivanja ne bi mogli ničesar očitati. Naj vabilo preberemo med vrsticami in si mislimo svoje?

Ocena: ♦♦♦