Zaciklani

TEATER

Jane Shepard, Zaciklani, igra in režija: Petra Govc in Iva Babić, produkcija Imaginarni v koprodukciji z Mestom žensk in Cankarjevim domom, premiera: Cankarjev dom, 7. december 2008

 Zaciklani (Commencing) je humorna drama o dvojnem zmenku na slepo. Kelli (Iva Babić) na svojem domu čaka neznanega moškega. Toda Arlin (Petra Govc), ki ji prinese šopek, je ženska in – lezbijka. Začetni nesporazum je izhodišče za številne ostre in duhovite besedne izmenjave. Čeprav se ženski prepričujeta, da to že ni nikakršen zmenek in da se je treba kar posloviti, pogovor vedno znova nadaljujeta in se zdita druga drugi vse zanimivejši. Zelo neposredno obdelujeta stereotipe o nemodnih in možatih lezbačah ter o trapastih strejtkah, ki se rade neudobno oblačijo in obuvajo. Toda življenjski pogled strejtke Kelli sploh ni tako nefeminističen, kot bi sama želela poudariti, ampak je prej poskus njene praktične filozofije. Sama pravi, da se obleče v majčkene »pici pici« cunjice zato, ker je to pač moškim všeč. Arlin pa ne pristaja na poenostavljanje in na mentaliteto »tako pač je«, saj o vsem tehtno razmišlja in kar naprej poskuša pokazati še drugo stran zadev. Pri tem pogosto izhaja iz svojega manjšinskega stališča, zaradi česar, v primerjavi s frfotavo Kelli, včasih deluje nekoliko didaktično, tako da je smeh občinstva pogosteje na strani strejtkinih izjav. Zakaj je tako, je verjetno širše vprašanje, kajti humor je redkeje na strani marginaliziranih in tudi njihovo življenje manj (pri)poznano. Smejimo pa se najlaže nečemu, kar že dobro poznamo. Konfliktno vprašanje, ali so strejtke tiste, ki kljub navideznemu odporu le rade preverijo svoje čare na lezbijkah, ali pa lezbijke kljub kritičnemu odnosu osvajajo strejtke, je seveda zelo bazično. Gotovo pa je to na slovenskem odru precejšnja noviteta in ponovitve v SiTi Teatru BTC bi utegnile odpreti marsikatero vprašanje o vsebini stereotipov, ki se v iskrenem soočenju dveh posameznic pokažejo za prazne. Od moškega izdana in osamljena Kelli se rada potolaži s kozarčkom, Arlin pa je zdravljena alkoholičarka, ki išče svoje samospoštovanje – pri takih razkritjih se pač ni več mogoče preprosto postavljati na stran ene ali druge, kajti obe sta zaciklani v sodobni urbani džungli. Ritem zgodbe nekoliko pade le v trenutku razkritja, da je Arlin okužena s HIV-om, ki kot nova, nedvomno obtežena tema zasuče pripoved drugam in lahko nehote podžge stereotip o razširjenosti te okužbe med lezbijkami, ki je v resnici zelo majhna. Morda pa to dejstvo deluje drugače v izvirnem ameriškem kontekstu?

Kakor koli že, predstava, ki je vsestranski ameriški avtorici Jane Shepard leta 2001 prinesla prestižno nagrado The Jane Chambers Award, je priložnost za »nov ciklus«, kakor na koncu šaljivo ugotavljata Kelli in Arlin. Ali sta imeli zmenek ali ne, pa preverite sami.

Foto: Peter Uhan

Ocena: ♦♦♦♦

Tags from the story
Written By
More from Suzana Tratnik

Mediji, ljudje in koze

KOLUMNA Že večkrat sem razmišljala o tem, kako smo bile aktivistke na...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja