Recenzije: Plošča 8

 Amanda Palmer – Who Killed Amanda Palmer?

Članica bostonskega kabarejsko-brechtovsko-pankerskega dueta The Dresden Dolls je izdala fantastičen prvenec, dovolj v stiku z ustvarjanjem matične skupine, da ne izgubi starih oboževalcev, in dovolj inovativno ekscentričen, da pridobi nove. Če vas naslov morda spomni na legendarni Twin Peaks in Lauro Palmer, potem verjemite, da to ni nikakršno naključje. Glasbena podlaga je morda za spoznanje bolj akustična in poudarja predvsem Amandin priljubljeni klavir, hkrati pa je udarna, samozavestna, nagajiva in skupaj z besedili tudi izjemno pomenljiva. Črn humor ostaja v ospredju tudi v tej čudovito grandiozni mešanici pretirane samozavesti in duševnega dna. Že dolgo ni bilo tako plodne in kvalitetne ustvarjalke, ki svoje pomanjkljivosti odpravi z njihovim poudarjanjem in ki si drzne kritično razmišljati o najbolj perečih temah današnjega časa, hkrati pa ohranja izjemno individualnost in kabarejsko lahkotnost tudi v najbolj mračnih trenutkih. Dobrodošli v absurdnem gledališču realnosti.

Ocena: ♦♦♦♦♦

E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript

 Tracy Chapman – Our Bright Future

Tracy Chapman je bila pred dvajsetimi leti hvaležen material za vse recenzente. Družbeno kritična in ljubezenska besedila, obogatena s prijetno akustično spremljavo, so mlado kantavtorico popeljala na vrh lestvic in v ljudska srca. Težava je seveda v tem, da je Tracy Chapman še danes enako kritična in (ne)srečno zaljubljena, enako lepo brenka na svojo kitaro in enako strastno se posveča svojemu ustvarjanju, ki je enako kvalitetno. Postalo pa je dolgočasno. Večina njenih albumov si je podobnih kot jajce jajcu, in čeprav so melodije ušesu še vedno nadvse prijetne, v vsem tem času enostavno ne zasledimo kakšnega premika, razvoja, nadgradnje. Tudi Our Bright Future spada v to serijo in zveni kot iz sedemdesetih pobegla plošča, ki obsoja vojno in stremi k boljšemu svetu. Tracy Chapman je nedvomno nadarjena umetnica in njeno mojstrstvo je jasno vidno tudi tokrat. Vendar pa je izdelek preveč varen, preveč predvidljiv, da bi bil zanimiv za še koga drugega kot za njene največje oboževalce. Na žalost.

Ocena: ♦♦♦

E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript

 Dir En Gray – Uroboros

Dir En Grey so ena hecna zverinica. Kljub temu da komade snemajo skoraj izključno v japonščini, so uspeli prodreti tudi na zahodne trge in s svojim vreščeče-krulečim muziciranjem navdihnili novo generacijo evropskih in ameriških glam-metal-inšekaj rockerjev. Uroboros je sicer že njihov sedmi album, vendar odlično služi kot spoznavno gradivo, če za te japonske indie metal frike še nikoli niste slišali. Uroboros je v grški mitologiji kača ali zmaj, ki z žretjem lastnega repa tvori krog. Tudi album Dir En Grey je podobnega značaja, preplet preteklega ustvarjanja, ki v krogu lovi samega sebe, na poti pa sreča še nekatere nove, bolj pop in orientalske elemente. Dir En Grey izhajajo iz t.i. J-rock ali visual kei gibanja, ki ga je sicer težko jemati resno (predstavljajte si Marilyna Mansona na ekstaziju s hkratnim dostopom do vojaške in zdravniške opreme ter Salomejine garderobe, pa dobite slab približek), vendar so se DEG prebili iz povprečja J-rocka in nam imajo očitno nekaj povedati. Ko bi jih le kdo razumel.

Ocena: ♦♦♦♦

E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript

 Bloc Party – Intimacy

Ko so Bloc Party treščili na britansko sceno s prvencem Silent Alarm, se je marsikdo vprašal, ali lahko v naslednjih letih upravičijo vso požeto (po)hvalo. Odgovor je zdaj pred nami. Njihov zadnji album se prične z dvema pretirano razjarjenima komadoma (Ares in Mercury), ki tako spominjata na nekatere umotvore sicer sijajnih Chemical Brothers, da človeka kar mine dobra volja. Na srečo Block Party ne zapadejo v prevečkrat usodno »past tretjega albuma« in tako se plošček zlagoma razvije v bolj subtilno doživljanje jeze nad svetom. Glede na hitrost izdaje (leto in pol po zadnjem albumu A Weekend in the City) se skupina seveda ni mogla izogniti nekaterim že slišanim vplivom, so pa temačno razpoloženje dopolnili z dobršno mero elektronskega eksperimentiranja ter poskočnejših ritmov in kot svojo blagovno znamko utrdili pojmovanje zasebnega kot političnega in obratno. Sveže ideje na znano podlago, torej. Bloc Party ne menjajo zmagovalnega konja, ga pa prav lepo okrancljajo poslušalstvu v prid.

Ocena: ♦♦♦♦

Tags from the story
More from Anamarija Šporčič - Janis

Recenzije: Plošča 22/23

Garbage – Not Your Kind of People Po dolgem premoru so se...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja