Otto, gejevski zombi

FILM

Film o Ottu je genialna zgodba o tem, kaj vse se skriva za stvarmi, ki se nam gnusijo.

Sedeli smo stisnjeni na balkonskih sedežih kina Dvor in čakali na novo čudo enega od najbolj razvpitih gejevskih režiserjev našega časa Bruca LaBruca. Odkar sem prvič videl kak njegov film (Hustler White) in prebral njegov Dnevnik oklevajočega porno režiserja, me je fascinirala njegova provokativnost. Zato me je toliko bolj prijetno presenetilo dejstvo, da je bil Bruce LaBruce gost letošnjega Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala, prisoten na projekciji svojega najnovejšega filma Otto, or Up with Dead People.

Otto (Jey Crisfar), oblečen v črno trenirko s kapuco, v skoraj zgniti, a še vedno stilsko dodelani obleki – kot nekakšen »emo« – vstane iz groba in štorasto odtava s pokopališča. Na cesti najde mrtvega zajca in ga tebi nič meni nič začne lačno žvečiti … Film nas potem popelje v svet gejevskih zombijev, ki se tudi med seksom rahlo gnusno žvečijo in skozi odprte rane penetrirajo kar direktno v trebuh. Čeprav film v prvih minutah precej šokira, potem dosledno zgublja na brutalnih in gnusnih detajlih, zgodba pa se zaplete mnogo bolj, kot bi sprva pričakovali. Otto namreč sreča neodvisno filmsko režiserko, globalno ozaveščeno levičarko Medeo (Katharina Klewinghaus), ki o gejevskih zombijih dela »film svojega življenja«. Ker zanj nima sredstev, ga snema že več let, vse pa temelji na njeni spretnosti, da v projekt vključi svojega brata, ki je snemalec, in svojo nemo punco, ki živi v čisto svojem »ČB filmu«.

Otto začne igrati v njenem filmu, ker se mu zdi, da se bo tako rešil neprijetnega življenja na ulici (neživljenja, kot mu pravi sam), kjer je tarča neprijaznih ljudi. Režiserka ga reši tudi izpostavljenosti pred drugimi, po njenem pred homofobičnimi zombiji, hkrati pa ga ozavešča o njegovi družbeni poziciji: izobražuje ga o položaju manjšine med zombiji in o zgodovini zatiranja njemu podobnih. Medea tako s filmom – kot prava iskrena faghagica – želi izpovedati krivice, ki jih doživljajo gejevski zombiji v svetu. Vse to je seveda krasna metafora za odnose med večinami in manjšinami (hetero-fašizem). Ob tem se spretno dotakne tudi globalno kapitalističnega izkoriščevalskega sistema, ki po njenem sploh povzroča izpraznjenost ljudi in iz njih dela žive mrtvece.

Ko že misliš, da je film zmešnjava gnusnih gejevsko-zombijevskih prizorov in iz konteksta strganih antiglobalističnih pamfletov mlade avtorice, nas Bruce LaBruce mojstrsko preseneti. Film namreč odkrije, da je scena, ki smo jo videli na začetku – vstajanje iz groba – pravzaprav del scene, ki jo je Otto odigral za Medejin film. To po polovici filma vse postavi na glavo in začnemo dvomiti, da je Otto res zombi. Morda je vse skupaj le produkt avtoričinega filmskega scenarija? Hkrati nas Bruce LaBruce, če ob na pol priprtih očeh zdržimo gnusne prizore, elegantno in tako rekoč za roko pripelje glavnemu junaku Ottu čisto ob bok. Slej ko prej se namreč začnemo spraševati, če Otta res lahko mislimo kot čisto navadnega človeka. Isto vprašanje se zastavlja tudi Ottu: kdo je pravzaprav Otto?

Odgovor razkrije njegov bivši tip, ki pojasni, da naj bi Otto pred časom zbolel in postal čuden, dobil shizofrenijo in taval po ulicah. Otto se ob tem začne počasi prebujati nazaj v življenje, hkrati  pa spoznavamo, zakaj je sploh odšel v svoj »neživi« svet. Zave se svoje bolečine, svoje, kot je rekel režiser na pogovoru po filmu, »izjemne občutljivosti in hkrati navzven navidezne popolne hladnosti«, in za trenutek pomisli, da morda sploh ni zombi in da mogoče ni tako mrtev, kot se sam sebi zdi …

Bruce LaBruce je izjemen v tem, da za vsako neokusno gesto z začetka filma, na koncu poda preprosto ozadje, ki  navidez šokantne poteze in dejanja objamejo v vedno bolj razumljivo celoto. Hkrati je neizprosen. Teror nad drugačnimi, s katerim v prvi polovici filma opleta zgolj kot z nekakšnim oddaljenim in skoraj fiktivnim problemom, se na koncu izkaže kot čisto realen in kot vsakdanje dejstvo. Ko namreč Medea brez Otta snema zadnjo sceno svojega filma, v kateri se gejevski zombiji okrepijo in udarijo nazaj proti svojim zatiralcem, potem pa si okrepljeni priredijo pravo praznovanje, orgijo gejevskega zombijevskega seksa – torej v trenutku, ko fiktivni  film v filmu doseže svoj vrhunec in preobrat – se v realnosti nad Ottom znesejo mladeniči, ki ga pretepejo. Film v filmu, ki vizionarsko govori o protinapadu gejev, tako ostaja predvsem film …

Ko se Otto, krvav in ranjen, vrne na prizorišče filma, kjer so ravno zaključili s snemanjem, ga domov odpelje soigralec iz filma. Sledi ena najlepših scen: medtem ko se ljubita, je na Ottu z vsakim kadrom manj ran in krvi. Glede na vse možne oblike seksa in karnevalske metafore seksa, ki so v filmu prikazane, je ta scena popolni kontrast. Je nežna, ljubeča, skrbna in lepa. In spet zelo jasen namig: bolečino človeka lahko olajša in ozdravi sočutje, poljub in dotik drugega. Če zmoremo preko odbijajočih ran, je mogoče z iskrenim dotikom in ljubeznijo še tako otrplega in neodzivnega prebuditi iz njegovih osamelih sanj.

Otto, gejevski zombi je film, ki je mnogo bolj kompliciran kot so preprosti šoki ob gnusnostih na začetku filma. Je zgodba, ki veliko bolj kot o zavedanju, govori predvsem o začutenju sebe v današnjem svetu. Bruce LaBruce je namreč mojster zelo premišljene rabe metafor in filmskega jezika, s katerim se pronicljivo dotika bistvenih vprašanj našega časa. V pogovoru po predstavi je povedal, da je Otto po filmu Super 8 in pol njegov še najbolj gejevski film. Nekaj let se je namreč v filmu ukvarjal predvsem s skini in hustlerji ter drugimi političnimi vprašanji. Otto je doživel veliko zelo različnih reakcij. Na Poljskem so na primer producenta spraševali, zakaj promovira homoseksualnost, bolj mainstream gejevska publika pa se večkrat razburja zaradi zombijevskih dimenzij filma … Film je oster, neizprosen, a zelo premišljen in vreden ogleda. Je genialna zgodba o tem, kaj vse se skriva za stvarmi, ki se nam na prvi pogled gnusijo.