PODTEMA
V srednji šoli sem si v knjižnici Britanskega sveta sposodil film Another Country. Mislim, da je svojo vlogo pri tem odigrala naslovnica z Rupertom Everetom in dejstvo, da me je Anglija, kot sem jo zaznal v Foersterjevem Mauricu, posebej zanimala. Film prikazuje mladega študenta, ki se znajde v precepu, ko ga v Rusijo popelje komunistični ideal, ljubezen do tovariša in želja, da preseže omejenost svojega okolja in vnaprej načrtovano življenje, ki ga je kot pripadnika višjega družbenega razreda neizogibno čakalo.
Vsak gej se enkrat zave, da ga v življenju čakajo scenariji, ki so jih zanj pisali drugi. To so lahko želje staršev, pričakovanja širše družine, prijateljev in tistih, ki ga v določenem trenutku obkrožajo. Druga država je zato dober koncept, ki ponuja možnost, da si svoje življenje organiziraš na novo, da se izogneš nekaterim zakonitostim, ki te čakajo v družbi, iz katere izviraš. Mislim, da je tudi pri nas veljalo in včasih še vedno, da si marsikdo namesto razkritja izbere pot, ki ga na koncu pripelje k temu, k drugi državi. Zato bi lahko govorili o slovenskih gejevskih emigrantih. To so tisti, ki so odšli, velikokrat tudi zaradi drugih razlogov. Težko je namreč ločiti med željo po življenju v drugačnem svetu in željo po tem, da bi živeli neobremenjeno življenje. Oboje je namreč zelo prepleteno in marsikdo, ki je gej in je iz Slovenije odšel, se ne bi strinjal, če bi ga označili zgolj kot gejevskega emigranta, kot nekoga, ki je odšel le zaradi strahu pred težavami ali celo slabimi izkušnjami zaradi svoje spolne usmerjenosti.
Odhod je lahko torej razkritje na »prostorski način«, vendar prinaša nekaj dodatnih posledic. Z eno od njih sem se soočil, ko sem leto dni živel v Bruslju. Domotožje. Vendar tega moji slovenski so-izseljenci niso ravno dobro razumeli. Potreboval sem kar nekaj časa, preden sem razumel, zakaj prihaja do teh razlik … Zagotovo drži, da je lažje oditi, če te veže manj stvari.
A selitev ima gotovo vrsto senčnih strani, med katerimi sta osamljenost in domotožje pogosta in na nek način neizbežna preizkušnja.
Tridesetletni fant mi je ob pivu v enem od bruseljskih pubov opisal tole zgodbo: »Ni se bilo lahko prebiti iz domačega Prekmurja na položaj na ministrstvu v Ljubljani. V nekaj letih sem spoznal, da bo to, da nisem poročen in nimam »pričakovanega« socialnega življenja, vedno večji problem pri tkanju neformalnih odnosov. Za napredovanje pa je potrebno zaupanje šefov in njihova podpora. Ta nastane tudi skozi družinske prijateljske vezi …« V tujino je odšel, ker se je bal, da bo njegovo kariero ustavilo dejstvo, da je gej. Našel si je dobro službo v evropski instituciji. Ko sva pred dvema letoma nazadnje govorila, o vrnitvi v Ljubljano sploh ni razmišljal.
Razumem strah in nelagodje pred kariernimi preprekami, pred nekakšnim steklenim stropom, ki bi ga čakal v Ljubljani. Bruselj ponuja gejem prijazna delovna mesta in razmeroma živahno socialno življenje. A kakšna je cena? Zapustiti moraš okolje, v katerem si prej živel. Zapustiti moraš prijatelje in spremeniti določene vrednote. Sam pa sem v času, ko sem si v Ljubljani prizadeval, da bi se ta prostor spremenil, pognal nekakšne korenine, zaradi katerih sem se slednjič tudi vrnil.
Za posameznika je lahko odhod dobra rešitev. Pri tem je zelo pomembna izbira časa in načrtovanje. V prednosti si, če si izobražen, če govoriš tuj jezik in imaš nekaj izkušenj z različnimi vrstami dela. Zelo pomembni so znanci in prijatelji, ki tam že živijo ali te v tem procesu spremljajo. V tujini se mora človek postaviti na novo: stanovanje, služba ali študij, družba, prijatelji … vse na novo. Prijateljev ne izbiraš na isti način. Zgrabiš prve, ki se ti zdijo zanesljivi in pripravljeni na nekakšen soodvisen odnos. Potem pa je treba to »gasterbajterstvo« tudi preživeti …
Morda velika tuja mesta ponujajo zabavno nočno sceno, a njena dostopnost se tistim, ki v teh mestih delajo, nekako odmika. Življenja v tujini ne gre idealizirati, češ da so tam številne zabave, klubi in podobno. O tem fantazirajo tisti, ki nikoli niso odšli od doma. Ko sem se vrnil iz tujine, mi marsikdo ni verjel, da mi Štirka paše bolj kot kakšna mega diskoteka v tujini. Nekaterim, ki so se izselili, znese in se ujamejo, druge včasih vidiš, kako nekoliko zgubljeno tavajo, tretji se naposled spet vrnejo domov. Ti sem prinašajo kančke tistega, kar so doživeli. Včasih tudi samozavest in voljo, da tukaj spremenijo stvari, zaradi katerih so odšli. Drugih ne bo nazaj nikoli. Če so res našli svojo drugo deželo, pa lahko povedo le sami …
