KOLUMNA
Govornica na eni od otvoritev festivala Mesta žensk je omenila, da je velik odstotek žensk na pomirjevalih, kar je seveda zelo zaskrbljujoč podatek o duševnem zdravju tega spola. Moram priznati, da se mi je takrat, pred kakimi štirimi leti, ta trditev zdela nekoliko posplošena. Dokler se pred dvema letoma nekje v tujini nisem znašla za isto mizo s slovenskimi pisateljicami. Po literarnem nastopu smo se ob kozarčku pogovarjale o vsakdanjih rečeh. Tako je beseda nanesla na antidepresive. Moje prijateljice so si izmenjale izkušnje o tem, kdaj so jih jemale, koliko časa in zakaj ter katere znamke najbolje delujejo. Potem sem bila na vrsti za izpoved jaz. Pa sem le nemočno dvignila roke. Bile so začudene, ker nikoli nisem jemala antidepresivov. Poskusila sem se spomniti, če sem v kakšnem življenjskem obdobju le vzela kar koli v obliki tablet, pa mi ni prišlo na misel nič drugega razen par ekstazijev in dva ali trije apaurini. Že a priori ne maram substanc, ki jih moraš kar pogoltniti in pasivno čakati na neznan učinek.
Kakor koli že, v zadnjih letih se mi je potrdilo, da je uživanje tabletk »za živce« prekleto običajen pojav. Morda je manjša razlika glede na spol ta, da ženske praviloma dobijo antidepresive, moškim pa nekoliko pogosteje predpišejo prozak. Vsaj zdi se mi tako.
Letos sem se za gostilniško mizo znašla v manjši družbi, mešani glede na spol in spolno usmerjenost. Kot je to običajno, se je vsake toliko kakšen poslovil in odšel po drugih opravkih. Naša družbica se je proti poznim večernim uram krčila, pogovori pa so postajali vse intimnejši in vse bolj so se sukali okoli oseb, ki so ravnokar odšle – kakor da bi te zapuščale odprto Pandorino skrinjico. Nevpadljiva znanka, ki je prva zapustila omizje, je bila tudi prva oglodana. Bojda skrita ljubiteljica določene seksualne posebnosti nikoli ni našla fanta, ki bi imel razumevanje za njeno željo. Komentarji navzočih so segali od muzajočega se »boga, pa ne se ji zdaj smejat« do bolj razumevajočega »težko je biti seksualno drugačen« in do razglabljanj o fetišizmih. Drugega znanca, ki je odšel, bežno poznam kot zbranega in umirjenega človeka, ki rad počne, kar počne. Na mojo pripombo »saj ta je pa v redu«, sta dva za mizo zamahnila z roko, češ kaj pa ti veš, že, že, zbranost in delovna sposobnost, toda nekoč je sebi in drugim delal strašne probleme. Spet smo bili pri uživanju substanc, tokrat nelegalnih, pa pri psihiatriji in sploh pri vprašanju, zakaj si ljudje skoraj za prazen nič uničijo življenje. No, omizje je na koncu postalo tudi samokritično in modro ugotavljalo, da ima vsak vsaj eno obdobje, ko se mu malo utrga, in če se mu utrga preveč, si mora pač poiskati takšno ali drugačno strokovno pomoč. Prišli smo seveda do slovite ugotovitve, da prav nobenemu ne bi škodilo nekaj seans pri psihiatru ali psihoanalitiku in zakaj nas je vendar tega tako sram, saj ima v Ameriki vsak, ki da kaj nase, tudi svojega šrinka.
Seveda smo, čeprav bolj po naključju, načeli tudi vprašanje spolne usmerjenosti. Kako določene stvari v življenju urejamo tisti, ki smo homoseksualni, in kako oni, ki so normalni? Saj ne moreš, da se ne bi odzval na oznako »normalen«, češ kaj zdaj to pomeni. Pa so normalni hitro pojasnjevali, da se to pač tako reče, da s tem mislijo samo to, da sami kot heteroseksualci živijo, kako bi rekli, bolj običajno življenje. Da mi samo malo bolj odstopamo in to je vse. In da je menda normalno tisto, kar je pač večinsko in najbolj poznano. Ne, v bistvu so hoteli samo reči, da živijo bolj pogost življenjski stil (mi smo sicer to popravili v samoumeven stil), ampak so se pač nerodno izrazili.
Potem smo v ožji lezbični druščini spet razglabljale o tem, koliko in kako na duševno zdravje vpliva drugačna, manj vsakdanja spolna usmerjenost, kot bi rekli naši strejt sogovorniki. A ti je zato lahko dosti težje, zlasti če se to združi z drugimi težavami? V nekaterih primerih je tako. Poznamo nekaj znancev in znank, ki so prišli v stisko prav zaradi svoje homoseksualnosti in nekateri tudi ostali v začaranem krogu vsakdanjega uživanja predpisanih farmacevtskih substanc … Do enotnega sklepa pa nismo prišle. Kar nekaj nas je namreč trdilo, da si zaradi zgodnjega soočanja s svojo drugačnostjo v večinskem svetu lahko tudi močnejši, morda bolj utrjen in izučen za reševanje drugih težav, ki se ti včasih zazdijo celo manjše, kot bi se ti zdele, če bi bil – hm, »normalen« oziroma samoumeven. Pa da so seveda razlike med ljudmi glede tega, kako se v življenju nasploh spoprijemajo s stiskami. Vsakdo med nami usvoji določen način tako reševanja kot potiskanja težav in zagat. Če že tako težko izrekaš svoja stališča pred drugimi oziroma se raje prilagodiš večini, potem boš tudi vprašanje svoje spolne usmerjenosti najverjetneje reševal podobno, torej s prikrivanjem in s »šparanjem« drugih, zlasti pa sebe. Vsekakor pa smo drugačnost videle kot priložnost za to, da se izrečeš zase. Kot je že rekla neka moja prijateljica, da mora namreč vsakdo v življenju narediti coming out, ki ni nujno povezan z razkrivanjem lezbištva ali gejevstva, ampak s tem, da se moraš oblikovati tudi po svojih merilih in se kot tak pokazati svetu. Neopravljen coming out pa je lahko tudi zamujena priložnost, ki se vleče skozi življenje in potem jo je vse težje izkoristiti in vse bolj postaja breme. Morda potem nastopijo krizni trenutki, ko te dobijo v roke ne nujno naklonjeni socialni, medicinski in psihoservisi. Vsa čast izjemam, tistim, ki na primer zaskrbljenim staršem gladko povedo, da njihov otrok ni bolan, ampak je samo gej ali lezbijka in da proti temu pač ni treba jesti nobenih tablet. In da terapijo rabijo morda ravno starši, ki so prišli prijavit problem …
Naše druženje ne glede na spol, spolno usmerjenost ali (ne)normalnost se je zaključilo v poznih nočnih urah. Odšla sem med zadnjimi, tako da za omizjem ni bilo več nikogar, ki bi analiziral moje značajske ali, jojmene, še kakšne intimnejše posebnosti in nelagodnosti. Ali mi kaj predpisoval.
