Vojna zvezd

KOLUMNA

Dovolj imam aktivizma! Ker na tej vesoljski homo-ladji sužnjev iz Urana ni več mogoče zanetiti upora. In ker ta prekleta barkača noče ne na dno ne v pristan. Pravzaprav je na njej ravno še dovolj udobno, da se da z lahkoto skriti in prav še toliko znosno, da se da prenašati bolečino. Zadovoljen suženj – to je najbolj resnična definicija povprečne lezbijke oz. geja in nevidnega biseksualca pri nas. In ravno to je tista bistroumna pogruntavščina neoliberalnega kapitalizma, ki je zasidrala našo mavrično barko sredi rožnatega limbusa, da je zdaj ne premakne niti ustrahovanje besnečega klerofašizma desnice, ki se pase po vsej Evropi.

Zadnje čase odkrivam, da obstaja zunaj univerzuma aktivistične scene še neko bistveno večje prostranstvo. Velike pink galaksije anonimnih, ki z aktivistično agendo nimajo, nočejo ali ne morejo imeti ničesar.

Kot gobe po dežju rastejo številni neformalni forumi, klepetalnice, pomenkovalnice, e-oglasniki in cyber zmenkarije in blogi. Tam, skriti v neznosnem udobju zasebnosti, kramljamo o tem in onem. Če so konstelacije ugodne, se dobimo tudi na kakšnem pijuckanju, pikniku ali celo kakšni migetalni aktivnosti. Sicer pa smo mreža za javnost tihih, nevidnih, nepolitičnih, neaktivističnih, neproblematičnih, pretežno neavtiranih, ki se ne izpostavljamo in ne poudarjamo za vsako ceno. Skratka, pridni fantje in punce, ki smo razumeli sporočilo in našli pravo mesto zase. Ki nam pripada. Zgodovinsko.

Primožki tega sveta, ki smo, fascinirani nad lagodnostjo anonimnega čveka in skrito za varnim nickom, pozabili na temeljno potrebo človeka po socializaciji. Živi in osebni. Realni in meseni. Takšni socializaciji, zaradi katere ti najprej razbija srce, potem ko se nanjo navadiš, pa učlovečuje, osrečuje in odebeli jajca.

Potem je zunaj tega univerzuma še bolj prostrana galaksija prijateljskih mrež. Tistih, ki se srečujemo samo v zaprtih krogih, s frendi. Takih, ki z nobeno sceno nočemo imeti ničesar. Vsaj ne pri nas. No, izjemoma včasih ovohamo Štirko. Naša preokupacija je zgolj ena – uživati življenje. Saj je življenje – kolikor nam je za zdaj dano vedeti – samo eno. Služba, partnerstva, potovanja, hobiji, užitki, hedonizem in lastna rit. “A vi ste pa aktivisti?” me je pred kratkim vprašal nekdo iz tega sveta. “Kako pa je kaj z zakonom? A je že sprejet?” Carpe diem!

Mitja Blažič
Foto: Nada Žgank
 

Hoh! Potem je, skrita v svojem skritem kotu mlečne in medene ceste, pedermafia. Premožna zdruščina poročenih bogatunov, hiperpotentnih samcev, ki se – sumljivo samski za naša leta – obdajamo s tonami jošk, ali pač, smo tako izbirčni, da ne najdemo in ne najdemo prave zase. No, vsaj tako pojemo. Latino loverji! Mačoti! Pravi moški! Notri smo tudi veliki politični kalibri s trdnimi moralnimi in družinskimi vrednotami, katerih trdota narašča premosorazmerno z dolžino kurca, ki ga uspemo na varnem in skritem stlačiti vase. Notri smo zlate krave naših blučipov, direktorji, notri je smetana estrade, TV zvezde. Notri smo poročeni. Urejeni. Zgledni. Pogosto verni. Ob nedeljah tudi v prvih cerkvenih klopeh, če že ne za oltarjem. To je svet, kjer si levica in desnica želita samo eno. Ali pa dvoje. Da bi dobili in da se ne bi razvedelo. Svet, o katerem se veliko govori in skoraj nič ne ve. Če sploh obstaja. Nekakšna roza verzija framasonov. Ki nadzira svet.

Še kup je takih homo vesolj, poročenih slehernic in slehernikov, nikoli poročenih ostarelih stricev in tet, homo-osamelcev ali skupaj živečih parov, raztresenih tu in tam po periferiji, prebežanih v duhovništvo, eksperimentatorjev, takih, ki smo homoerotični del sebe popolnoma zatrli … in tudi različna imena si nadevamo od a- do bi-, metro- in überseksualcev dalje. To so galaksije strahu in strahopetcev. Galaksije egoizma in brezbrižnosti. Izgovorov. Pravice do klozeta. Upognjenih hrbtov. Sprenevedanja. Molka. Blefiranja heteroskesualnosti. Ritolizne lažne heteroseksulnosti. Vesolja, kjer se da z lahkoto prezreti še tako hudo krivico in kjer ne moti še najbolj očitno nasilje in diskriminacija. Kjer ni ne homofobije.

Ni vse črno. Jasno! To je tudi vesolje, kjer poteka tihi aktivizem od spodaj navzgor. Vsakič, ko se kje najde kak suveren, ki si v svojem okolju brez strahu upa biti, kar resnično je, in se ne dovoli poteptati. Tudi takih je nekaj v teh širnih prostranstvih homo univerzuma. To sem ugotovil prav pred kratkim, na registraciji Jureta in Alda v Laškem. Ali pa pred tedni, ko so se razkrile Roza mamice Slovenije. To so tudi vesolja, skozi katera smo morali vsi, preden smo nabrali pogum za upor. Za osvobajajoče življenje tukaj in zdaj. Za pokončno držo. Zaradi katere je treba kdaj tudi udariti po mizi in reči: “Dovolj!” Zakaj se bojim, da je takih kronično premalo?!

Zdaj mi pa, prosim, pomagajte. Naj se veselim tolikšne raznolikosti homo galaksij, ki bogatijo, ne siromašijo? Ali naj besnim, ker tako heterogene razpršene množice ni mogoče združiti v radikalen upor? Naj se veselim apatičnih in brezbrižnih časov parlamentarne demokracije, kjer se v svobodo govora lahko skrije še tako razčlovečujoče žaljenje, ki sicer ne ubije s prvim požirkom, a gotovostjo počasi ugonablja? Kjer so človekove pravice bolj kanal za pranje denarja, kot vrednota, v katero bi vsi verjeli – kako bi si sicer lahko razložili, da je Poljska članica EU in sta skupaj z Rusijo članici Sveta Evrope?! Ali naj nad nas kličem črne oblake, ki nas bodo morda s kakšno strelo na pravo mesto streznili, da se bomo potem vendar spuntali in končno dobili, kar nam pripada, po naravi, družbi in zgodovini? Kot se je to zgodilo v Galeriji ali lani v Mariboru in Ljubljani. Bogokletno, kaj?! Naj odpotujem v eno od teh galaksij zunaj aktivizma in se stopim z apatičnim vesoljem? Naj iščem presečišča galaksij in naj ne neham upati, da bo politika malih korakov pripeljala do enakosti, čeprav po triindvajsetih letih aktivizma ni? Naj sprovociram množično prisilno osvoboditev sužnjev? Ali naj preprosto sprejmem, da tako pač je, stanu se svojega spomnim in živim brez miru. No, sem se sicer mislil še v tem življenju omožiti in imeti goro posvojenih otrok iz Bosne. Nak! Izgleda, da bo treba počakati na naslednjo inkarnacijo. Če bo takrat svet sploh še potreboval aktiviste.

 

Tags from the story
Written By
More from Mitja Blažič

Zmagali smo

INTERVJU X, Y in Z proti Združenemu kraljestvu ali boji prof. Stephena...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja