Dvigovanje rodnosti na RTV Slovenija

MEDIAŠIT

V zadnjem času nacionalna televizija prikazuje vrsto oddaj, za katere se zdi, da poskušajo Slovenke in Slovence pripraviti do večje rodnosti.

Še posebej nas je navdušila Družina, to smo mi, rubrika v sobotni popoldanski oddaji Vrtiljak. V zimskih in spomladanskih mesecih se je v studiu RTV Slovenije odvila serija oddaj, v katerih se je slovenski javnosti prikazovalo nadpovprečno velike družine, z deset in več člani, ki so boleče spominjale na freak-showe. S freak-showi so si te oddaje delile zlasti prizadevanje prikazati nek nenavaden naravni čudež in dejstvo, da se od povabljenih ni pričakovalo kdove kako aktivnega sodelovanja. Že njihova prisotnost naj bi govorila sama zase. Sčasoma je postalo jasno, da si vsaj nekatere družine za nastop v oddaji sploh niso prizadevale ali si ga posebej želele. »Težko smo prišli,« je zavzdihnil oče na začetku ene od oddaj. Pojasnil je, da so se težko odtegnili od nujnih del na kmetiji in od obveznosti v cerkvi pred velikonočnimi prazniki. Mama je ves čas gledala v tla in v rokah pestovala nekajmesečnega družinskega člana z ošpicami, ki mu gotovo tudi ni bilo lahko. Pogovor ni in ni stekel, vsi so bolj ali manj molčali in z enozložnicami odgovarjali na vprašanja voditeljice, slovenske misice iz leta 2003. Voditeljičini poskusi, da bi se vživela v življenjski svet te družine, so eden za drugim padli v vodo. Tudi njeni nezavedni predsodki niso pripomogli k boljšemu vzdušju. »Kaj bi rada postala, ko odrasteš?« Vprašanje je bilo namenjeno eni od osnovnošolk v tej družini. »Slaščičarka.« »Seveda, slišali smo, da rada pomagaš pri peki slaščic« Kaj boš pa delala, ko boš velika?« »Slaščičarka bom.« »Že, že, a v katero srednjo šolo boš šla?« Deklica je bila slišati znervirana: »Slaščičarsko.« »Aja, to je potem nekakšen poklic?«. Ni bilo videti, da ji je voditeljica verjela. »Kaj pa ti«, se je zatem obupano veselo obrnila k enemu od mlajših družinskih članov, »a kaj bereš Harryja Potterja?« »Ne.« V poznejših oddajah so se družine med seboj pomerile še na kvizu. Če je sodelujočim družinam nastop na televiziji karkoli pomenil, lahko samo ugibamo, še zlasti tistim, ki so povedali, da doma nimajo televizije. Oddaja, ki je gotovo imela namen prepričati, da je življenje v številčnih družinah nekaj, kar naj si želimo, je bila v prvi vrsti žaljiva do teh družin. Žaljiva je bila tudi do vseh tistih družin, ki vabila na take oddaje v današnjih časih ne bodo nikoli prejele, tudi če bi nataliteta bila enaka nuli. Številčna družina Strojanovih bi bila gotovo zanimiv sogovornik z vidika sobivanja različnih generacij, sorodniških mrež in preživetja v trdem in nestrpnem okolju. Iz kontingenta tistih družin, ki bi lahko javnost nagovarjale k večji rodnosti, nujno izpadejo tudi lezbične in gejevske družine. Zdi se, da je eden od izključujočih dejavnikov v obeh primerih narava, s tem da jo je pri Romih odločno preveč (so preveč divji), pri lezbičnih in gejevskih skupnostih pa izrazito premalo (so nenaravne).

Seksualnost in družina sta znan ideološki teren za dokazovanje, kaj je naravno in kaj ne. Številne aluzije na živalski svet, ki običajno spremljajo razprave o parjenju in sklepanju zvez, nas slej ko prej pripeljejo tudi do tega, da narava homoseksualnih družin ni načrtovala in jih zato tudi ne more biti. Naravne niso zato, ker se v njih po naravni poti ne morejo roditi otroci. Ta retorika žal ni samo neškodljivo gostilniško kvantanje, ampak je postala sestavni del govora politikov, strok, medijev in stoji v temelju nekaterih nedavno sprejetih diskriminatornih zakonov. Ideološke naturalizacije pa se poslužujejo tudi mediji. Na nacionalki trenutno pripravljajo ciklus dokumentarnih oddaj o partnerstvih in družini, ki naj bi se te teme lotila bolj resno, znanstveno skratka. Imeli smo priložnost polemizirati z gospodom, ki je oddaje zasnoval. Bil je mnenja, da je njegov koncept zasnovan interdisciplinarno in pluralistično. To bi mu bilo težko oporekati, saj je k sodelovanju v prvi oddaji povabil strokovnjake s področja psihologije, teologije, sociologije, predzakonskega svetovanja, zakonske terapije, in homoseksualca. V začetnih sekvencah prve oddaje, ki naj bi govorila o približevanju in zaljubljenosti, scenarij predvideva, da povezovalca na poletnem travniku zaljubljena lovita metulje in kobilice in jahata konja. Vrteli naj bi se tudi arhivski posnetki prizorov iz živalskega sveta, kot je ruvanje jelenov, pa tudi prizori obrednih plesov v Afriki. Lik homoseksualca je bil pritegnjen v oddajo, da razsvetli biološke vidike homoseksualnosti in poskuša odgovoriti na vprašanje, »zakaj je tega pojava v družbi čedalje več, čeprav dejstva v naravi tega ne potrjujejo«. Željo po iskanju objektivnih odgovorov glede »tega pojava« je torej že v izhodišču poganjal temeljni dvom v njegovo pristnost. Ker homoseksualcu po definiciji ne gre zaupati, da bi lahko na to temo podal verodostojno pojasnilo, bodo njegov govor pospremile še izjave zunanjih ekspertov, v našem scenariju izjavi genetika in Maxa Modica. (V povprečni oddaji o homoseksualnosti se za izjavo zaprosi še vsaj psihiatra in če gre za nacionalno televizijo zelo verjetno še moralnega teologa. Ne glede na to, kaj bodo izjavili – psihiater Ziherl je na primer več kot enkrat za medije izjavil, da o homoseksualnosti iz stališča psihiatrije ni kaj povedati –, bo občinstvo njihovo prisotnost povezovalo s homoseksualnostjo). Homoseksualec, ki bi nastopil v takem showu, je lahko le freak, prikazen, katere podoba govori sama zase, glas pa mu posodijo drugi, ki s strokovne plati presojajo njegovo življenje.

Kakorkoli, treba je reči, da omenjena oddaja ne izstopa posebno iz poprečja oddaj o taki tematiki; mehanizmi naturalizacije in eksotizacije so pogosti spremljevalci podobnih oddaj na naših in tujih tv kanalih. Verjetno se ustvarjalci tako zasnovanih oddaj redko zavedajo žaljivosti svojega početja in poskušajo za navidez objektivno ekpertizo združene fronte strokovnjakov pomiriti le svoj strah in predsodke. Če bi politike nataliteta zares skrbela, bi se tega vprašanja lotili precej bolj racionalno. Vpletanje narave in številčnih slovenskih družin, ob hkratnem patologiziranju drugih, pa služi nekim drugim ideološkim in političnim programom.

Mojca Urek , Mateja Petan

 

Tags from the story
Written By
More from Uredništvo

V Državnem zboru o homofobnem sovražnem govoru

Danes je v Državnem zboru potekala prva javna predstavitev mnenj na temo...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja