Uvodnik: Dogodek, ki ga ni bilo

»Judith Reisman pride k nam,« mi je z nekakšno utrujenostjo na obrazu rekel dr. Aleksandar Štulhofer, ko sem vstopil v njegov premajhen kabinet na Filozofski fakulteti v Zagrebu. »Jo poznaš?« Za hip me stisne – hm, bi jo moral? Je to kakšno ime, ki sem ga prešprical? – a ko odgovorim, da prvič slišim zanjo, in mi on pojasni, da gre za profesorico, ki trdi, da je bil seksolog Kinsey pedofil, si oddahnem. Še en izgubljen primer sodobnih kvazi-akademskih križarskih vojn, pomislim.

Judith Resiman je na Hrvaško povabila stranka HDZ. Bila naj bi še ena močna municija, usmerjena proti tistim, ki so pripravljali predmet zdravstvene vzgoje – še posebej proti tistemu modulu, za katerega je bil odgovoren Štulhofer: za spolno vzgojo. Uvedba zdravstvene vzgoje v šole je na Hrvaškem povzročila vik in krik med dežurnimi moralisti iz dežurnih »človekoljubnih« organizacij. Trdijo, da se bodo otroci v šoli učili seksati, samozadovoljevanje ne bo označeno kot ogrožajoče za zdravje in – joj, prejoj – homoseksualnost je v teh knjigah predstavljena kot zgolj ena od oblik seksualnosti. Judith Reisman, ki je v ZDA izobčenka iz akademskega prostora, njene knjige pa tiskajo neznanstvene založbe, jim je prišla prav: tu namreč hvalimo vse, kar pride od tam. In če ima spredaj še dr., potem je to tako rekoč zagotovilo za sveto resnico.

Reisman je gostovala na več fakultetah, med drugim na Fakulteti za politične študije, kjer so ji študentke in študenti zastavili nekaj neprijetnih vprašanj. Ker nanje ni znala odgovoriti, jih je obtožila, da so indoktrinirani s komunizmom. Takrat se je na njihovo stran postavil dekan in ji zabrusil nekaj krepkih. »Če imajo od koga sprane možgane,« je dejal, »potem jim jih je sprala cerkev.«

Vrhunec njenega gostovanja na Hrvaškem naj bi bilo soočenje s Štulhoferjem na Filozofski fakulteti. V predavalnico se je iz minute v minuto zgrinjalo več študentov in prostor je bil slednjič napolnjen do zadnjega kotička. Bilo je tako polno, da Reisman in Štulhofer v predavalnico sploh nista mogla vstopiti. Zbrane je nagovoril dekan in prosil, da naj tisti, ki ne sedijo, odidejo in pogovor spremljajo prek interneta. »Drugače žal ne gre,« je dejal in zbranim dal deset minut, da naredijo potreben prostor. A nihče se ni premaknil in postajalo je jasno, da so študentke in študenti »nadmudrili« organizatorje: svoj avtonomni prostor univerze niso želeli onečediti z moralističnim propagandnim strojem, ki ga poganja RKC. Soočenje je bilo odpovedano.

»K nam je še povabili ne bi,« je pozneje stvari komentirala kolegica s FDV. Sam o tem nisem povsem prepričan. Bržkone bi se tudi pri nas našel kdo, ki bi jo hotel v akademskem prostoru »prodati« v smislu nekakšne kulture sožitja. Nenazadnje je na hodnikih Filozofske fakultete v Ljubljani pred leti prav v imenu omenjenega sožitja visela ogromna fotografija nadškofa Urana, ki je bil njega dne gost na fakulteti. No, študentje so sliko sicer nekajkrat vrgli dol … a nekdo jo je vztrajno postavljal nazaj.

Tags from the story
Written By
More from Roman Kuhar

Lepljivo in sladko

Nefenovski pogled na Madonnin koncert I should have known better. Na Madonnin...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja