Posvetitev

suzana_200I NA PIKO

To poletje me je večkrat mikalo, da bi se sprehodila mimo ruske ambasade z balaklavo na glavi, poskakovala v ritmu pankerskega poga in vpila: »Osvobodite Pussy Riot!«

Ali pa da bi se sprehodila mimo ameriške ambasade z rdečo zvezdo na svojih lezbičnih prsih, strumno korakala in pela o slovenskih pionirjih in pionirkah.

Če pa grem mimo slovenske vlade ali parlamenta, me še najbolj zamika, da bi jim pokazala golo rit. Pa ne gre za golo prostaštvo, saj sem bila tudi sama vzgojena za spodobno heteroseksualko, tako kot skoraj sleherna deklica v sleherni kleni družini, ki zna ločiti med moškim in ženskim spolom. Čeprav se včasih poštena vzgoja ne obrestuje, kar nazorno kaže primer treh zaprtih Rusinj iz Pussy Riot, od katerih je ena celo mati – kako neodgovorno od nje in tudi od njenega moža, sicer člana druge ruske umetniško-avantgardne skupine Vojna. To so neodgovorni starši, saj bi te jesenske dni morali skakati okoli učiteljev po vrtcih ali šolah, ki jih obiskujejo njihovi otroci, ne pa se vlačiti po zaporih zaradi nekih idej. Revolucija je primernejša za mlade, samske nematere in neočete, v zrelih letih je tak prekomeren aktivizem že kar nezdrav, če ne celo egoističen.

A kar bi sama želela demonstrirati z golo ritjo vodilnim slovenskim političnim telesom, nikakor ni politično dejanje, še manj pa, boh varji, huliganstvo. Ker nimam otrok, bi si sicer lahko privoščila tak neodgovorni revolucionarizem, a nogometa in slovenske politike ne spremljam posebej natančno – na vsake toliko samo preverim, kaj dogaja po naslovnicah časopisov, revij in v napovedih  tv-informativnih oddaj, in ko ugotovim, da je še vedno in povsod v ospredju ustaljeni trojček: kriza-šparanje-JJ, sem pomirjena. Nič novega torej.

Kazanje gole riti, o katerem govorim, je pravzaprav posebna spolna praksa, zelo razvita v večini zahodnih držav, pri nas pa še v plenicah. Reče se ji mooning. Luna je bila običajna metafora za ritnici na Angleškem, bojda že od leta 1743. Nekoč je »svetiti z golo ritjo« pomenilo sramotiti sovražnika, kar je bila trdovratna tradicija kmečke kulture v srednjem veku. Tovrstno kulturo bi v klenem slovenskem parlamentu gotovo odlično razumeli in toplo pozdravili. Saj nam tudi vlada večkrat s čim »posveti«, denimo, z varčevalno shemo, dizajnirano posebej za brezpravno rajo. Slednjič so nam simbolno pokazali rit, kar se tiče Družinskega zakonika. Že parlamentarne razprave so pokazale, da imajo zastopniki in tudi zastopnice slovenskega ljudstva obilo znanja o spolnem fetišizmu in praksah. Parlamentarci so zelo razgledana manjšina, kar se tiče človekove spolnosti – naslednjo raziskavo o slovenskem seksu je treba narediti prav med njimi. Bržkone bi brez dlake na jeziku razkrili svojo bogato domišljijo in poznavanje seksualnega vedenja. Le kje bi sicer izvedeli za že skoraj legendarne spolne prakse, kakršna je kopanje dveh očetov oziroma dveh kosmatih gejev skupaj z njunim otrokom v banjici – tega še v pornografiji ni, ampak naši vrli parlamentarci ne molčijo, to so vendar drzni možje! Veliko so omenjali tudi mejne spolne navade, kot je sodomija, torej občevanje z živalmi, najpogosteje s psi. Sleherniki bi se sramovali govoriti o tem pred kamerami (saj zato pa imamo anonimne spletne forume, kajne?), toda v parlamentu so pogumni in iskreni ljudje, zato sem prepričana, da bi razumeli tudi mooning, saj ga simbolno pogosto prakticirajo. A vsega tudi na kameri ni videti, ker bi jih lahko kdo ovadil zaradi nespodobnega razkazovanja – in že bi se vmešala varuhinja človekovih pravic, ki so jo opravljali zaradi posebne vrste nespodobnega razkazovanja, ker je baje grda. O tem je pisalo in tvitalo kar nekaj slovenskih lepotic in lepotcev. Res ganljivo, da jim je toliko do tega, da bi morali biti tudi vsi drugi lepi. To je bil res plemeniti, kleni intelektualni prispevek, ne kakšne večne lajne misic o tem, da bi rade reševale svet. Koga to briga.

Nadškof makedonske pravoslavne cerkve je nedavno poročanje homoseksualcev primerjal z zakonsko zvezo med živalmi. Tudi to juristično prakso v našem parlamentu gotovo kaj poznajo, nekateri so že bili toliko napredni, da so tudi o tem kaj namignili. Mislim celo, da bo sprejemanje živalskega družinskega zakonika naslednja pereča tema in gotovo se bo organizirala kakšna mesarska skupina, ki bo zbirala podpise, da so živali za pojesti, odstreliti, uporabiti za delo in šport ter za pocrkljati, ne pa za poroko. Mene bi zelo veselilo videti kak nov občinski oddelek za registracijo živalskih zvez. Tu je bil gospod nadškof premalo natančen, ne gre namreč za poroke vsepovprek, poročali bi le mačke z mačkami, pse s psi, krave z biki ali s kravami, papige s papigami … Pari bi imeli možnost skupnega vzgajanja ali celo posvojitve mladičev, a le iz svoje vrste. Kam pa bi prišli, če bi ribi posvojili kačjega pastirja! Že to, kar se dogaja med konji in osli, da se namreč enkrat skoti mula, drugič pa mezga, se mi je že od nekdaj zdelo sumljivo, celo malce sprevrženo. Mula je namreč križanec med oslom in kobilo in se oglaša z rigom, mezga pa križanec med žrebcem in oslico in se oglaša z rezgetom. Rigajoča mula in rezgetava mezga sta hibrida, ki se ne moreta razmnoževati! Zato je le treba paziti, katere živali bi poročali med seboj, saj to ni noben cirkus. Kočno pa so tudi slovenske predsedniške volitve postale cirkus in prav je tako, ker sem jaz zelo proti cirkusu z živalmi! Naj pred kamerami pucajo ceste, delijo zvezke šolskim otrokom, poljubljajo svoje poročene žene, tvitajo in uganjajo podobne vragolije in norčije določeni predsedniški kandidati in kandidatke. Ti namreč, za razliko od cirkuških živali, to počnejo po svoji volji in za lastno politično korist. Vse za to, da bi se približali ljudstvu. Samo čakam, kdaj se bo kdo od njih še spomnil biti lezbijka in za urco ali dve posedeti pred homoplacom in požreti kakšno žaljivko ali pa se sprehoditi s steklenim stropom nad glavo. S tako obešenjaško gesto bi lahko pokazali nekaj cinične naklonjenosti še za lezbično manjšino, ki letos praznuje 25-letni jubilej. Kopriva pa res ne pozebe.

Tags from the story
Written By
More from Suzana Tratnik

Knjiga Tatjana Greif

Z margine se vidi bolje Tatjana Greif, Skozi razbito steklo, Škuc-Vizibilija, 2011....
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja