»Se zgodovina ponavlja, najprej kot tragedija, nato kot farsa? Ne, to je preveč imeniten, preveč premišljen proces. Zgodovini se samo spahuje, in spet okušamo tisti sendvič s surovo čebulo, ki ga je pogoltnila pred več stoletji.« (Julian Barnes)
Začnimo kot na srečanjih skupin za samopomoč. Začnimo s priznanjem. V svojem svetu, polnem predsodkov in vnaprejšnjih shem, si na osnovi tega, kar ljudje berejo (če sploh), izmišljujem njihove intelektualno-psihološke profile. Če bi, recimo, na vlaku videl kakega mladeniča brati Shakespearove sonete (znanstvena fantastika, vem), bi bil navdušen. Morda bi se mi nekoliko zašibila kolena. Če pa bi bral Malega princa …
Obstaja pa knjiga, ki je obenem knjižnica in ki je čez vse in jo imam odprto 24/7: Facebook. Naj takoj na začetku povem, da se mi zdi zabavljanje čezenj neumno, prežvečeno in neproduktivno, še posebej, če sam vsak dan visim na njem. Zame, ki nimam svojega življenja, je Facebook kakor nebeška mana. Skozi koliko življenj se sprehodim vsak dan, koliko fotografij in statusov vidim, ki histerično kričijo: »Komentiraj me!!! Povej mi, da sem lep!! Vsaj opazi me, no!« In niti iz sobe mi ni treba. Na Facebooku tudi vidim, kakšna zanimiva in osrečujoča življenja, obogatena s stotnijami prijateljev in prijateljic, imajo drugi v primerjavi z menoj, ki se razveselim še celo reklamnih esemesov in nezaželene e-pošte. Ko se delam, da delam, drugi ves čas potujejo, telovadijo, hodijo ven, hodijo na kave, hodijo, tečejo, hodijo, tiste lepe noge jih ponesejo čisto na rob mavrice, kjer se fotografirajo in instagramirajo. Nikoli prej nisem mogel za vsako sekundo vedeti, kje in s kom so ljudje, ki jih ne poznam, kaj so moji facebookovski prijatelji in prijateljice kupili v trgovini (ponazorjeno s fotografijami) in kaj jedli za zajtrk (ponazorjeno s fotografijami). Da rastlin na balkonu niti ne omenjam. Za vremenske razmere ne gledam več skozi okno, ampak na Facebook. Pa še zelo priročno je vse skupaj – če ti koherentno izrekanje ni ravno prva skrb, klikneš gumb »like« ali »share« pa je. »Kradeeem!« Nekaterim se vse skupaj zdi banalno. Meni ne. Če je reč včasih nekoliko plehka, je pa obenem zelo (iz)povedna. Rad imam ljudi, ki imajo radi knjige. In Facebook je odprta knjiga, ni res?
Kaj vse spoznam in koliko novega se naučim. Zelo kmalu, torej takoj po revoluciji, ki bo prinesla krasni novi svet, se nam, kakor pravi Facebook, obeta več neposredne demokracije, sam pa sem do nedavnega mislil, da nam je prav neposredna demokracija odnesla Družinski zakonik in delno popravo krivic izbrisanih ter da bi bila zmeraj lahka tarča različnih histerij in populizmov. Da bomo po islandskem vzoru spremenili družbo, mi sporoča, ko pa sem trap prepričan, da bo zavelo hudo razočaranje, takoj ko bo spregovorila pravoverna domačijska Slovenija. Se kdo spomni milnega mehurčka, v katerem smo živeli pred referendumom o Družinskem zakoniku, ko je bila ZA vsa Slovenija, od Ankarana do Žužemberka, od medijev in znanih oseb do javnomnenjskih anket in večine v parlamentu? Nova družbena gibanja so konec osemdesetih (po)rušila tudi stari sistem – novi se je začel s preprodajanjem orožja in z izbrisom. Kaj že je vžgalo na zadnjih predsedniških volitvah? Danes pa bo Slovenc-tvoja-zemlja-je-zdrava-in-pridnim-nje-lega-najprava spregledal? Čirule-čarule: rasizma, homofobije, seksizma, hudobije in nazadnjaštva na naši zemljici ne bo več.
Absolutno je treba zahtevati spremembe in se ne vdajati v usodo, morda tudi s kančkom naivnosti. Lepo je, da facebookovska revolucija obeta novo politično-ekonomsko ureditev, a kdor bi se rad primerjal z Islandijo, naj najprej primerja islandsko parado ponosa z ljubljansko. Takrat bo takoj jasno, da bo Slovenija ostala zatohli hlev, četudi se bodo oblastni bivoli zamenjali. Slovenijo naddoloča zelo globoko zažrta morala RKC, ki svet deli na pastirje in ovce, za lačne otroke krivi njihove starše, sama pa ogrozi celoten državni bančni sistem; geje in lezbijke obtožuje, da bodo kradli in zlorabljali otroke, to pa samo zato, ker sama prav to sistematično in organizirano počne že stoletja. To ima pri nas podporo!
Ampak zame, ki nimam življenja in ne revolucionarnih strasti in ki me ob opletanju s totalizirajočimi koncepti Naroda, Slovenskosti ipd. sploh vse mine, tistega mladeniča na vlaku s Shakespearovimi soneti pa si tako in tako ne bi upal nagovoriti, je Facebook stik z življenjem, kakršno bi moralo biti. Vsa tista samozavest tamkaj; kaj mi preostane, kot da jo občudujem? Vse brezprizivne sodbe, toliko mnenj, jaz pa še kar zarukano vztrajam, da o mnogočem nimam mnenja (ravno pravšnje spoznanje za konec kolumnistične kariere). Pa mišic nimam. Bloga in twitterja in instagrama tudi ne. Imam pa kar zajetno domačo knjižnico. A kaj naj z njo? Komu naj jo razkazujem? Hm, bi kdo vprašal tistega mladeniča s Shakespearom v roki, če bi jo prišel pogledat? Najde me na Facebooku.
