Ni nemogoče, da smo zmotljivi in manjši od svojih predstav

KOLUMNA

barbaraKo v tem pomembnem upornem zgodovinskem trenutku gledam in poslušam Slovenijo okrog sebe, se bojim, da se kljub vsemu zagonu in energiji ne bo nič zares spremenilo. Medtem ko so podporniki konservativizma hierarhično postrojeni v eno politično telo, z eno glavo in enim sporočilom »Janša, Janša«, je protestniško gibanje, pa tudi levica nasploh videti kot heterogeni večglavi dobrodušni zmaj, katerega vratovi nekoordinirano iščejo prostor pod soncem. Protestniška gibanja so si doslej bolj ali manj enotna glede tega, čemu nasprotujejo, bistveno manj enotnosti pa je med njimi glede opredelitve ciljev in načinov za njihovo doseganje. Četudi bolj ali manj delimo temeljne vrednote (socialna, pravna, solidarna in pravična družba), so med nami na trenutke nepremostljive razlike. Razlike v pristopih, motivih in ciljih, ki jih je večinoma mogoče razumeti, jih argumentirati in se nenazadnje z njimi tudi strinjati.

Že idejne razlike med DPU-jevci, pisatelji, antikapitalističnim blokom, študenti, intelektualci, samozaposlenimi, malimi podjetniki, okoljevarstveniki, mariborskimi vstajniki, promotorji neposredne demokracije itd. so precej velike. Medtem ko se nekaterim Protestivalov vstajniški oder s kulturnim programom in govorci in govorkami na Trgu republike zdi odlična ideja, ker vsaka javna prireditev za ohranjanje pozornosti in smisla potrebuje dramaturgijo, se drugim zdi neprimerna, ker centralizira in uzurpira proteste. Medtem ko se delu demonstrantov zdi, da je slovenski problem nepošteno delovanje kapitalizma, saj zlasti v skandinavskih državah prepoznavajo kapitalizem s človeškim obrazom, se drugim zdi, da je problem kapitalizem kot tak, saj je zadnjih 30 let kriza kapitalizma sistemska in globalna. Medtem ko nekateri demonstranti policistom izročajo rože, ker so policisti samo eni izmed nas, se drugim zdi potrebno izvesti akcijo podiranja policijske ograje, ker ograja in policisti simbolizirajo nasilje države nad posameznikovo svobodo. Medtem ko se nekaterim zdi nujno, da protestniško gibanje ustanovi stranko, saj brez participacije na ravni zakonodajnega odločanja ne more priti do resnih sprememb, se drugim zdi, da bo oblikovanje stranke gibanje zadušilo in mu vzelo vsakršno družbeno moč. In tako dalje, sekljaje naprej.

Če tem idejnim razlikam pripnemo še male človeške narcizme, ki so na videz nepomembni, kažejo pa na precejšnjo neobčutljivost za položaj drugega in prepad med izrekanjem in udejanjanjem, je podoba možnega konstruktivnega sobivanja v progresivnem delu javnega prostora še bolj klavrna. Kako verjeti govorcem in govorkam, ki na tribuni s tridesetimi udeleženci in udeleženkami zagovarjajo enakost, pravičnost in solidarnost, a za svoj govor porabijo štirikrat več časa, kot jim je odmerjen in s tem zajedajo čas, ki je na razpolago drugim. Kako verjeti socialistu, ki zagovarja pravično delitev dobičkov, udeležbo delavcev pri upravljanju in notranje lastništvo delavcev, če s svojim neobčutljivim in pokroviteljskim uzurpiranjem prostora in časa, uniči vsako javno prireditev, na kateri se pojavi. Kako verjeti zagovorniku neposredne demokracije, ki se v svoji matični instituciji kot član senata fakultete pri volitvah dekana ni počutil zavezanega akademskemu zboru, ki je preliminarno z dvetretjinsko večino podporo izrazil kandidatki, sam pa je glasoval za kandidata, ki med zaposlenimi na fakulteti očitno uživa bistveno manjšo podporo.

Vsak nosilec ideje, bodisi gibanje bodisi posameznik je prepričan v to, da je njegova ideja prava, da se glede njenega izjemnega pomena ne moti in da so v zmoti tisti, ki mislijo drugače kot on. Kar je razumljivo, saj delovanje v smeri določenega cilja ni mogoče, če celo o obstoju obstaja dvom. Je pa za prihodnost skupnosti nujno, da si vsak od nas na poti do cilja odpre tudi možnost, da se moti; tako glede pristopov pri zasledovanju cilja kot tudi glede cilja samega. Pomembno je imeti stališča, ki so jasna, a vseeno dopustiti možnost, da se motimo. Imeti stališče in priznati, da se motiš, ni isto, kot ne imeti stališč in vrteti se po vetru. In ravno oba ekstrema naplavlja slovenski javni prostor, bodisi brezkompromisne, nedialoške avtokrate, ki ne odstopajo od mita o svoji nezmotljivosti, bodisi sladkobesedne vetrobralce, ki svojo kariero gradijo na pridiganju o pravičniških idejah, za katere niso pripravljeni podpisati niti peticije, kaj šele zanje staviti in izpostaviti kaj več.

Temeljno izhodišče za naše skupno politično delovanje v prihodnosti bi moralo biti spoznanje, da ni le mogoče, ampak celo zelo verjetno, da smo zmotljivi. Veliko bolj verjetno, kot da nismo. In da če želimo izvedeti kaj novega, moramo poslušati in ne govoriti. In če že govorimo, moramo stvari povedati kratko, jedrnato in hitro, ker imajo enako pravico govoriti tudi vsi ostali.

Tags from the story
More from Barbara Rajgelj

Češko je biti Slovenec

KOLUMNA Na Češkoslovaško, kamor smo vsako poletje odpotovali k babički na počitnice,...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja