Naivno pričakovanje
Leta 1995 je v slovenske medije pricurljala vest, da je nek duhovnik na policijo prijavil primer izsiljevanja. Izsiljeval ga je fant, s katerim sta se dajala dol. Zgodba je kmalu dobila še dodatne razsežnosti: omenjeni fant ni »zadovoljeval« zgolj enega duhovnika, pač pa štiri – in vse to je posnel s kamero.
Rimskokatoliška cerkev je zgodbo poskušala čim bolj utišati in skriti. V javnost so poslali le skopo obvestilo, da homoseksualnost po civilnem pravu v Sloveniji ni kaznivo dejanje. Dodali so še, da bo omenjene duhovnike doletela moralna kazen.
No, te bi morala biti zaradi svojega farizejstva deležna kar cerkev kot taka: ko jim »paše«, se sklicujejo na civilno pravo, ko pa so v igri abortus, človekove pravice in kar je še takega, pa jim civilno pravo kar naenkrat ne diši več in ga poskušajo prikrojiti po svoje.
Pri tem jih, kakopak, spodbuja papež. Leta 1992 je na primer Kongregacija za verski nauk izdala Nekaj razmislekov glede zakonodajnega predloga o nediskriminaciji homoseksualnih oseb, v katerih izraža zaskrbljenost zaradi zakonodaje, ki prepoveduje diskriminacijo na osnovi spolne usmerjenosti. Trdijo, da tu ne gre za varstvo človekovih pravic, saj spolna usmerjenost ni lastnost, ki bi bila lahko primerljiva z, na primer, raso, etnično pripadnostjo ali spolom. Spolna usmerjenost je, pišejo,»objektivna motnja, ki vzbuja moralno zaskrbljenost«. V nadaljevanju dokumenta nato ločijo med pravično in nepravično diskriminacijo in trdijo, da homoseksualcem sicer pripadajo pravice tako kot drugim, a te niso absolutne. Povsem sprejemljivo se jim zdi, da država »omeji izvajanje teh pravic v primeru kužnih ali duševno bolnih oseb, da bi [s tem] zavarovala splošno dobro.« In še konkretneje: »So področja, za katera velja, da upoštevanje spolne usmerjenosti oseb, pri, na primer, oddaji otrok v posvojitev ali rejništvo, pri zaposlovanju učiteljev ali športnih trenerjev, in v primeru vojaškega nabora, ni nepravična diskriminacija.«
Kaj se je zgodilo s štirimi duhovniki, ki jih omenjam v uvodu, ne vem. A po vseh svinjarijah, ki jih je RKC počela okrog Družinskega zakonika, se zastavlja vprašanje, ali je naša dobronamerna politika neavtiranja, res na mestu. Pred časom sem delal intervjuje z gejevskimi prostituti, ki so vsi po vrsti med svojimi strankami omenjali tudi duhovnike. Te je moč najti na marsikaterem gejevskem placu, kjer iščejo seks z »našimi fanti«. Dolgo časa sem verjel, da bi bilo nepošteno avtirati take in podobne tiče, ki iščejo le seksualno zadovoljitev, v javnosti pa ne nastopajo proti nam. Ampak, hej, ti duhovniki – čeprav se ne pojavljajo na televiziji – so aktivni del RKC, ki sistematično tepta pravice istospolno usmerjenih. Tudi ti duhovniki ob nedeljah s sklonjenimi glavami mašujejo in med oznanili berejo pastirska pisma. Res je, niso v prvih vrstah, a z natančnim pogledom jih je moč videti tam zadaj.
Po padcu Družinskega zakonika so se – če gre verjeti socialnim omrežjem – ljudje na veliko izpisovali iz cerkve. Ampak: mar ne bi morali biti prav duhovniki tisti, ki bi prvi izstopili iz cerkve? Če res verujejo v sporočilo svoje vere – ljubi svojega bližnjega kot sam sebe – in če res verjamejo v to, kar učijo, potem bi morali iz cerkve izstopati v dolgi vrsti. Pa te vrste nisem videl.
