Jesus Christ Superstar velja za enega najbolj znanih mjuziklov (oziroma, za tiste bolj pikolovske bralce in bralke, rock oper) vseh časov. Zgodba delno temelji na evangelijih, ki opisujejo zadnje tedne Jezusovega življenja, in se, ne prav presenetljivo, konča s križanjem. Prav to zadnje pa je dvignilo precej prahu med verniki, ko so muzikal v začetku sedemdesetih prvič uprizorili pred večjim občinstvom. Težava? Predstava prikazuje božjega sina zgolj kot človeka, ki je bil ob pravem času na pravem (ali morda napačnem?) mestu, ki se je le stežka sprijaznil s svojo usodo in ki ni povsem razumel, zakaj mu je lastni oče namenil takšno kruto smrt. Z bogom se sicer poskuša pogovarjati, a ta mu nikoli ne odgovori. Domnevni odrešenik tako klavrno konča, o vstajenju ali kakšnih drugih čudežih ni ne duha ne sluha, gledalec ob koncu predstave opazuje zgolj groteskno krvavo podobo mrtvega moža, pribitega na križ. Poleg tega glavnega junaka mika Marija Magdalena, v nekaterih produkcijah pa tudi Judež, ki je po mnenju mnogih predstavljen preveč pozitivno, in vse omenjeno je bilo očitno dovolj, da so muzikal v kar nekaj državah sprva prepovedali. V zadnjih štiridesetih letih je predstava doživela ogromno različnih uprizoritev, izmed katerih je bila morda najbolj nenavadna tista v izvedbi kontroverzne kanadske odštekanke Peaches.
Glasbo za »Džizusa« je napisal Andrew Lloyd Webber, vsem dobro znani ata cele kopice uspešnih mjuziklov, od Mačk do Fantoma iz opere in Evite, besedilo pa Tim Rice, prav tako prejemnik številnih nagrad in avtor mnogih znanih besedil. Oba veljata za podpornika britanske konservativne stranke, vendar sta kljub temu gotovo že vajena bolj ali manj kvirovskega pridiha pri (re)interpretacijah svojih del (Rice je na primer sodeloval s Freddijem Mercuryjem in Eltonom Johnom, Webber pa z Johnom Barrowmanom), zato jima verjetno tudi trenutna švedska različica mjuzikla ne bi pretirano dvignila pritiska. Švedska ima dolgo zgodovino uprizoritev različnih mjuziklov, kar glede na to, da je povprečen muzikal videti kot preprosta prestavitev ABBE na gledališki oder, niti ni preveč nenavadno. Marijo Magdaleno je v eni izmed prvih uprizoritev Jezusa kot superzvezdnika izven ZDA in Velike Britanije leta 1972 odigrala in odpela prav kasnejša abbovka Agnetha Fältskog.
Tokrat sem si v Stockholmu imela priložnost ogledati modernejšo različico, ki jo je v teh kriznih časih v švedščino prevedel kar Jezus sam. Ola Salo je v vlogi odrešenika človeštva prvič nastopil že leta 2008 v Malmöju, ko je izvedba močno slonela na filmski različici iz leta 1973, kostumi pa so posledično besno flirtali z obdobjem glam rocka. Pernate boe in hlače na zvonec pa očitno niso zadovoljile bivšega pevca skupine The Ark, ki se je z Jezusom ukvarjal še naprej in ob pomoči odlične zasedbe muzikal naredil bistveno bolj aktualen. Mnogi smo se spraševali, ali ni bolj kot Jezusa pravzaprav igral sebe, saj so se nam med predstavo same od sebe risale mnoge vzporednice med življenjem preroka pred dva tisoč leti in rock zvezdnika danes. Prizor, v katerem Jezusa napadejo »feni«, ki od njega vsi po vrsti nekaj želijo, je vsekakor srhljivo podoben prizorom, ki jih današnje zvezde doživljajo tako rekoč ob vsakem stiku z zunanjim svetom. Tudi sicer je predstava modernejša od predhodnic, sama scena še najbolj spominja na domovanje nindža želv (temačno ozračje, zarjavele kanalizacijske cevi in ograje), apostoli izgledajo kot člani kakšne nasilne motoristične druščine in tudi Marija Magdalena, Juda in Jezus imajo novo, bolj rokersko podobo.
Zgodba sloni predvsem na razhajanjih med Jezusom in Judežem in precej svobodni interpretaciji potencialnega dogajanja med njima, ki v samem Svetem pismu ni prav podrobno opisano. Judež (odlični Patrik Martinsson) se ne strinja z načinom Jezusovega delovanja, prav tako mu zameri maziljenje s fensi-šmensi žavbami (npr. z miro, karkoli že to je), ko pa je na svetu toliko lačnih ljudi, ki nimajo niti za falafel. Juda Iškariot je predstavljen kot Jezusov nasprotnik, ki pa ima kljub temu veliko inteligentnih argumentov za svoje obnašanje in nikakor ne igra zgolj tradicionalne vloge zlega izdajalca, na neki način pa je celo glavni tragični junak zgodbe. Poleg tega je v predstavi prikazan kot zavrnjen zaljubljenec, ki se zaradi ljubosumja nad Jezusovo zvezo z Marijo Magdaleno odloči za tisto famozno »špecanje«, ki je za vedno zafrknilo krščanski svet in naj bi mu prineslo žakeljček srebrnikov, v resnici pa je ubogi fant očitno le tako srčno želel poljubiti dolgolasega preroka. Ideja nikakor ni nova, saj so z gejevskim zapletom obogatili že več izvedb, vendar je tokratna prikupno prepričljiva in ne pretirana, kot nekatere prejšnje. Že v prvem dejanju želi Juda Jezusa poljubiti, vendar ga ta prav simpatično klofne (po domače takorekoč »bičslepne«), ves čas pa se tudi prepira z ognjevito Marijo Magdaleno (izjemna Anna-Maria Hallgarn).
V predstavi najbolj izstopajo množični prizori, ki so prava paša za oči, saj ustvarjalci pri kostumih in rekvizitih res niso skoparili. Jezusovi privrženci poplesujejo naokrog z baloni z njegovo podobo, medtem ko se njihov s sončnimi očali ozaljšan vodja šopiri na vozičku in nasprotnikom kaže sredinec. Farizeji prevzamejo podobo modernih odvetnikov in sodnikov, po Jezusa pridejo policisti, oboroženi s solzivcem, pendreki in ščiti, zabava pri Herodu pa je en sam ljubi gejevski disko. Osrednji del predstave je, kot običajno, Jezusov monolog (oziroma neuspel dialog z Bogom) v obliki komada Gethsemane (I Only Want to Say), ki ga je Ola Salo suvereno odpel in doživeto odigral. Nihče ne ve, ali je pri komunikaciji z višjimi silami res potrebno strgati srajco in Bogu pokazati bradavičke, a občinstvo se nad tem pač nikakor ni pritoževalo.
Bistven prispevek te uprizoritve je predvsem uspešna prestavitev vizualne podobe dogajanja v manj oddaljeno preteklost, kot tudi prepričljiv komentar vloge in tegob zvezdništva ter prevpraševanje odnosa med protagonistoma, ki bi prav lahko bil bolj intimne narave, kot je to običajno prikazano. Jezusova človečnost in njegovi posledični grehi so prav tako nekaj, o čemer bi veljalo razmisliti.
Stockholmska predstava je bila v pomladnih mesecih razprodana, še vedno pa si jo lahko ogledate jeseni, če vas pot slučajno zanese tako daleč na sever. Poleti v okviru Festivala Ljubljana prihaja k nam angleška različica muzikala, ki vam bo na odru Križank na voljo vsak dan od 20. do 25. avgusta in bo večini izmed nas jezikovno verjetno bližje kot švedska izvedba. Verjetnost gejevsko obarvane interpretacije pa – majhna.
