Lady Gaga – The Fame Monster
Ob izjemnem pomanjkanju kvalitetnega popa v zadnjih letih je prav osvežujoče, ko človek naleti na nekaj tako simpatično ekscentričnega in hkrati že slišanega, kot je zadnja plošča Lady Gaga. Morda jo obožujete, morda vam gre na živce, vsekakor pa ji moramo priznati, da je v dolgočasni in zlajnani pop vnesla malce avantgardnega pridiha, novo energijo in drznost. Vse tisto, kar je MTV ob prehodu v novo desetletje krvavo potreboval. Njen imidž in njegove neštete variacije so neločljivo povezane z njenimi komadi, ki so ravno tako žrtve serijske reinvencije, a hkrati nikoli zares inovativni. Na ta način je bejba postala ultimativna pop zvezda nove dekade, saj je kljub navidezno povsem novemu pristopu hkrati Britney, Kylie, Madonna, Freddie Mercury, Michael Jackson, pa še kompletna ABBA za povrh. Dodajmo še ušesom všečne in udarne refrene, seksi elektro-popasto podlago, pa smo tam, kjer si Evrosong le želi biti. Singel Bad Romance (če še niste videli videa in slišali komada, potem verjetno živite tam nekje blizu Faak am See-ja) je morda res najmočnejši izmed osmih komadov, vendar so tudi drugi vsekakor vredni poslušanja. Če vam ena diva ni dovolj, pa vam Gaga v komadu Telephone postreže še z duetom z Beyonce. Ziher je ziher.
Ocena: ♦♦♦♦
t. A. T. u. – Waste Management
Kdo bi si bil mislil, da bo kvazilezbični ruski duo še vztrajal, ko pa je minilo že deset let od njunih največjih hitov (kako so ti komadi sploh postali hiti, znanstveniki še raziskujejo) in nekaj manj od takrat, ko sta kot favoritki neslavno popušili na Evrosongu. Ampak dečvi se ne data in očitno računata na neke vrste kolektivno amnezijo vesoljnega poslušalstva. Še vedno nimata pojma o angleščini, zato pa veselo izdajata angleške verzije svojih albumov, za katere očitno, bogsigavedi kje in zakaj, še vedno obstaja trg. Same skladbe ne prinašajo nič novega, predvsem gre za igračkanje z elektroniko in povsem spodoben, malček ezoteričen vokal, ki bi morda v drugačnih okoliščinah prišel bolj do izraza in bi si vsekakor zaslužil bolj kvalitetne komade. Glavna težava t. A. T. u. je ta, da njune plošče zelo očitno zvenijo kot to, kar so: rezultat velikih denarnih vložkov v produkcijo in po vsej verjetnosti tudi tekstopisje, čeprav bi morali avtorji to pot res ostati brez honorarja. Umeten gravž brez duše, srca in še kakšnega vitalnega organa.
Ocena: ♦♦
Delphic – Acolyte
V povsem drugo zgodbo pa spadajo manchesterski alternativci Delphic, ki so s svojo debitantsko ploščo več kot navdušili. Tudi tisti, ki nam plesna glasba ni najbližje, smo v zadnjih mesecih našpičili ušeska ob njihovem nalezljivem singlu »Doubt«, ki je le ena izmed svetlih točk albuma. Rock in plesna glasba nista vedno najboljša prijatelja, vendar sem in tja kakšnemu bendu le uspe doseči posebno alkimijo, ki jo takšno združevanje zahteva. Po Chemical Brothers smo tako končno spet dobili nekoga, ki obvlada oba žanra in ju zna spretno zaviti v ličen paketek, ki ga hkrati ni težko tržiti. Saj ne, da so fantje odkrili toplo vodo, vpliv njihovih someščanov New Order je vsekakor slišati vsaj pri polovici komadov, vendar je zadeva kljub temu dovolj izvirna in tehnično dodelana (na trenutke morda celo preveč »spolirana«), pesmi pa izžarevajo moč in samozavest, tisti »točno-vemo-kaj-delamo«, ki ni ravno značilen za prvence. Obvladovanje plesišč, vsaj tistih malce bolj alter, jim je v tem letu zagotovljeno.
Ocena: ♦♦♦♦
Borghesia – 20th Century: Selected Works
Končno smo dočakali tudi poslastico iz domačih logov, dvojno antologijsko ploščo legend in pionirjev slovenske alter scene osemdesetih. Borghesia je dete še enega legendarnega projekta, gledališča FV 112/15, in je ena redkih skupin, ki se je iz vlažnih kleti in zakotja ljubljanskih ulic (kjer so se sicer, po besedilih sodeč, sicer imeli prav perverzno fajn) prebila na mednarodne odre, hkrati pa ostala glasnik družbeno-politične resničnosti naše bivše skupne države v zadnjih letih pred razpadom. Ob tem so s svojo mešanico industriala in elektronske plesne glasbe (kasneje so jih z veseljem posvojili na evropski EBM sceni) ter specifičnim vokalom opozorili na celo kopico marginaliziranih in tabuiziranih tem, še posebej tistih s področja spolnosti, pa naj bo to homoseksualnost ali s/m. Prvi del kompilacije je nekakšen Best of in vključuje nekatere bolj znane komade (npr. Ni upanja, ni strahu), na drugem ploščku pa najdemo večinoma instrumentalne in bolj eksperimentalne zadevščine. Tisti malček starejši boste izbor verjetno poslušali zavoljo nostalgije, mularija pa – slušaj i uči.
Plošče posluša in na koncerte hodi Janis
