Uvodnik: Kvirovske homoporoke

makedonija_300»Turkish investition,« mi je ponosno dejal taksist, ko sem ga vprašal, če je letališče v Skopju, na katerem sem pravkar pristal, novo. Potem sva hitro preklopila na srbohrvaščino, saj je ugotovil, da sem »Slovenac« in zato ni razloga, da se lomiva z angleščino. V Skopju sem se hitro počutil domače. Kako tudi ne: na vsakem koraku se bohoti moder napis Ljubljanske banke, na zapuščenih avtomehaničnih delavnicah pa še danes lahko vidiš zelene nalepke avtomobilskih pnevmatik Sava iz Kranja. »Kako ljudje živijo tu,« sem ga vprašal bolj iz vljudnosti, saj sem odgovor poznal že vnaprej. »Loše, loše,« je odgovoril, in dodal, da dobro živijo le tisti, ki so se še pravi čas znašli in izkoristili stanje divjega kapitalizma. Ob tem sem se lahko le grenko nasmehnil. Tudi to mi je bilo poznano od doma …

V Skopju sem sodeloval na seminarju o javnem prostoru in kvirovskem aktivizmu. Z udeleženkami in udeleženci smo govorili podoben jezik, se zabavali ob načrtovanju »motenj« heteronormativnega javnega prostora s kvirovskimi akcijami … vse dokler nisem povedal, da sem podprl Družinski zakonik, ki bi istospolnim in raznospolnim parom prinesel enake pravice. Nekaterim udeležencem takšna politična pozicija preprosto ni šla v račun. Vedel sem, od kod izvira njihov dvom, poznal sem teoretske pomisleke glede tovrstnega mainstreamovskega aktivizma … in kar naenkrat sem se počutil kot kakšen star gejevski aktivist, ki deluje po že zdavnaj preživelih konceptih. Ko sem poskušal braniti svojo odločitev, sem pojasnjeval, da je bila podpora takemu zakonu v okolju, ki je prežeto s homofobijo, kvirovsko dejanje per excellence. Lahko sem se sicer strinjal s tistim, ki je menil, da bi te pravice morale biti podeljene vsem, ne pa samo tistim, ki so v paru – a ta boj je možno izbojevati navkljub prvotnemu izenačevanju pravic parov ne glede na spolno usmerjenost. Hočem reči: če bi na mizi imel oba predloga, bi bržkone podprl prvega. A če sem se kaj naučil iz aktivizma, je to zagotovo dejstvo, da se stvari spreminjajo postopoma in da se tudi Družinski zakonik ni rodil iz ničesar, pač pa se zanj lahko zahvalimo vsaj vsem tistim, ki so se »šli aktivizem« od leta 1984 naprej. (In za to bo to jesen, ko lezbična sekcija Škuc LL praznuje 25 let delovanja, dovolj priložnosti.)

Moji sogovorniki v Skopju, natrenirani v kvirovski teoriji, so seveda imeli prav: izneveril sem se čisti kvirovski ideji novega sveta. Pragmatično sem podlegel dejstvu, da bi sprejem Zakonika nekaterim lezbičnim in gejevskim parom in družinam izboljšal položaj tu in zdaj, čeprav bi vse to naredil v okviru nekih starih, heteronormativno-patriarhalnih institucij. Domišljam si, da bom šele takrat, ko bom imel te pravice, lahko tudi rekel »ne« tej trapasti instituciji. Pred tem pa je vsak »ne« za nekaj, kar ti sploh ne pripada, malce naivna racionalizacija diskriminatorskega stanja. Ali kot piše Dennis Altman v kritični recenziji nove knjige Davida M. Halperina How To Be Gay: »Blizu mi je Halperinovo nestrinjanje s hitrostjo, s katero drvimo v normalizacijo, ki jo simbolizirajo istospolne poroke, a hkrati je v tem skrita nevarnost najslabšega možnega elitizma, če zanikamo prizadevanja tistih gejev in lezbijk, za katere je to pomemben cilj.«

Tags from the story
Written By
More from Roman Kuhar

Podlost in pravičnost

UVODNIK Dvajseta številka revije Narobe je nastajala v burnih časih, zato tekste...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja