UVODNIK
Maja 1994 je Kea So Joo poslal 1500 pisem pasjim zavetiščem v Ameriki. V pismu, ki je bilo napisano v polomljeni angleščini, je zavetiščem ponudil poslovno sodelovaje: za vsakega nezaželenega psa plača 0,10 dolarja na kilogram. »Zavetišča pobiti tisoče psov, to je drago,« je med drugim pisalo v pismu. »Veliko ljudi radi jesti pse. Mi kupujemo vse pse, velikost in barva ni pomembno. Pes je zdrav za tebe. Vi boste imeli več denarja, boste bolj srečni. Vsi bomo bolj srečni. Psi ne trpijo. Mi jih hitro ubijemo in skuhamo.«
Pismo je, kakopak, naletelo na izjemno ogorčenje. V številnih protestih so ljudje zahtevali, da vlada ukrepa proti tistim, ki v ZDA jedo pse. »Lahko opravičim vašo slabo angleščino,« je zapisal nekdo, »ne morem pa opravičiti vašega krutega posla. Ljudje, kot ste vi, bi morali nazaj tja, od koder ste prišli in tam ostati.«
V zgodbo so seveda vstopili tudi mediji. Na dolgo in široko so pisali o Korejcu in njegovem nesprejemljivem poslu. Nekateri so poročali, da so s cest »izginili večji psi«, zgražali so se nad dejstvom, da Azijci jedo pse in podobno. A zgodba seveda ni bila resnična. Za prevaro je stal ameriški umetnik Joey Skaggs. Nekateri mediji so trdili, da so z Keeom govorili osebno, a ta gospod seveda ne obstaja. Skaggs je s potegavščino želel pokazati na ameriški rasizem in na dejstvo, da mediji ne preverjajo svojih zgodb in ne poskušajo priti v ozadje tistega, o čemer poročajo.
V Sloveniji Skaggsa ne potrebujemo (čeprav je pred leti skupaj z Mišem Alkalajem prav tako »nategnil« slovenske novinarje). Po Paradi ponosa so na nekem katoliškem portalu poročali, da so glbt-organizacije za Parado potrošile 100 000 evrov davkoplačevalskega denarja. Do te številke so prišli tako, da so sešteli finančno vrednost vseh projektov, ki so jih različne glbt-organizacije pridobile na javnih razpisih, in skrajno pametno ugotovili, da je vsak od teh projektov namenjen izključno in samo Paradi ponosa. Kot da organizacije celo leto ne delajo nič drugega, kot čakajo na paradni dan. A nekateri novinarji so informacijo brez preverjanja objavili tudi v svojem mediju. V resnici je budžet za letošnjo Parado znašal 6208 evrov – a kaj, ko ta drobiž v populističnem smislu ni zanimiv …
Sploh pa – kaj pa bi lahko pričakovali od nasprotnikov Družinskega zakonika, ki se združujejo okrog tega in tudi drugih portalov? Vse bolj jih namreč spoznavam, ko z njimi sedim na sejah Odbora za družino pri drugem branju Družinskega zakonika. Eden med njimi je na zadnji seji dejal, da »družbena praksa držav, ki so za vzor predlagateljem našega družinskega zakonika […] pozna skupnosti ljudi z živalmi, ki uživajo status partnerja, živali dedujejo po ljudeh in obratno.«
Nisem si mogel kaj, da se ne bi odzval na te traparije in še malo popihal na žerjavico sprijenih fantazij teh nasprotnikov. Priznal sem, da imam doma napisalo oporoko, po kateri po moji smrti avto deduje moja psička Ajša. In naslednje jutro z žalostjo ugotovil, da sta bili njegova in moja izjava osrednji del televizijskega poročila z omenjene seje … Tako mi zdaj ne preostane drugega, kot da oporoko izpolnim. Z Ajšo sva zaenkrat zvadila skok v avto, do naslednjega božiča pa imava v načrtu – prijem volana z obema tačkama.
