Helene bržkone ne poznate. Tudi sam sem jo poznal bežno. No, pravzaprav ne bi smel pisati v pretekliku: Helena je še vedno tu. Le da je odšla drugam. Ob njeni telefonski številki v mobitelu sem imel zapisano “Helena – tiskarna” in v vseh skoraj osmih letih, od kar se poznava, je nikoli nisem vprašal po njenem priimku. Mojega je verjetno poznala, čeprav sem se ji po telefonu vedno predstavil: “Tu Roman od Narobe.” In včasih, ko je bila dobre volje, se je pohecala, da “nič ni narobe”.
Pred dobro uro sem dobil njeno elektronsko pošto, v kateri mi sporoča, da je danes njen zadnji delovni dan v tiskarni. Takoj sem jo poklical po telefonu, misleč da odhaja v pokoj. In ker bomo jutri tale Narobe nesli v tiskarno, me je zanimalo, kdo bo zdaj skrbel za nas in pri kom bom preveril ozalide. (Hm, kaj pa vem, če je to sploh slovenska beseda – v tiskarni so me naučili, da je pred tiskanjem potrebno podpisati ozalide, poskusno prvo verzijo natisnjene revije.) Helena se na moj prvi klic ni odzvala in nekako sem si v glavi predstavljal, da se bržkone v tiskarni poslavljajo od nje, da muzika igra naglas in da ne sliši mobitela. Čez nekaj časa me je poklicala nazaj. Na prvi sluh v njenem glasu nisem čutil spremembe: to je bila točno tista prijazna gospa Helena, ki mi je vedno, kadar sem prišel v tiskarno, ponudila kavo, s katero sva prijazno izmenjala nekaj besed, in ki mi je vedno šla na roko, če smo z Narobe zamujali in je bilo zaradi tega potrebno pospešiti stvari v tiskarni. Čeprav je bilo vse to mogoče del njene profesionalne etike, sem se ob njeni dobrodošlici vedno počutil dobro. Nikoli ni komentirala vsebine Narobe in pomalem me je vedno zanimalo, kaj si misli o reviji. Sploh ve, za kaj gre? O tem ni dvoma: sleherni Narobe je natančno pregledala in čeprav je njeno oko iskalo tehnične napake, je moralo zapaziti tudi vsebino. Zagotovo se sicer ni zapirala na stranišče in na skrivaj brala Narobe, a vedno se mi je zdelo, da nam je naklonjena. Sploh v času razprave o Družinskem zakoniku je nekajkrat namignila, da »nas je videla na televiziji« in zdelo se je, da mi s tem želi sporočiti, da razume naš boj.
»Ne, nisem šla v pokoj,« mi je pojasnila, ko sem se na njen telefonski klic odzval z – zdaj vem – neprimernim štosiranjem, češ, blagor njej, ker je prišla do konca. »Nadrejeni so presodili, da nas je preveč in so me odpustili,« je dodala. Vzelo mi je sapo. Ko so odpuščeni delavci le visoka številka, o kateri poročajo v novicah na televiziji, je to zaskrbljujoča statistika, ko je odpuščen nekdo, ki dela s teboj, pa čeprav ga poznaš le bežno, je to povsem drugačna zgodba. »Še osem let imam do pokoja,« je prekinila neprijetno tišino, ki je nastala, in v isto sapo začela razlagati, da si bo morda lahko kupila nekaj let, da si želi, da bi hčerka doštudirala in … pravzaprav ne vem, kaj točno mi je povedala, besede so letele mimo mojih ušes. Dojel sem le to, da ima načrt. Da se ni vdala malodušju. In da čeprav njeni izgledi za prihodnost osem let pred penzijo niso dobri, ne bo žrtev. Na hitro mi je pojasnila, da je za to številko Narobe v tiskarni vse pripravila vnaprej, da je vse pojasnila svojim sodelavkam in da naj me ne skrbi, ker bo za vse poskrbljeno. »Midva pa se vidiva ob kakšni drugi priložnosti,« je še rekla – in oba sva vedela, da to ni res – ter se poslovila. Zgodilo se je tako na hitro, da sem se ji pozabil zahvaliti in ji povedati, da tudi sam odhajam. Skoraj osem let uredniškega dela je bilo dovolj. Čas je, da svojo debelo rit spravim s tega stola in prostor prepustim tistim, ki prihajajo za nami. Neki novi klinci …
