POLITIKA
Parlamentarna »znanost« o homoseksualnosti
Padec na glavo
Ljudje okrog mene me prijazno opozarjajo, da mi leta 2010 res ni potrebno dokazovati, da homoseksualnost ni bolezen. Da naj že enkrat požrem traparije, izrečene med prvim branjem Družinskega zakonika v parlamentu, in naj neham legitimirati njihove izpade s tem, da jih poskušam analizirati, razkrinkati in obelodaniti. Češ da tako ali tako idiotizmi govorijo sami za sebe. Načeloma se s tem strinjam; ob vsaki omembi Cukjatijevega ali Jelinčičevega govora v parlamentu – in v tokratnem Narobe ju omenjamo kar nekajkrat – jima dajemo pomembnost. A vendarle se mi zdi vredno razkriti, kakšna gniloba tiči v osrčju domnevnih argumentov proti Družinskemu zakoniku. Res je, da s tem ne bom prepričal nikogar; tisti, ki so proti, že mesece sedijo na ušesih in nočejo ničesar slišati (in včasih se mi zdi, da si ti ljudje že leta zakrivajo tudi oči in ne vidijo, da svet okrog njih ni narejen po romantičnih podobah srečne, čeprav s patriarhalno logiko prežete družine iz hollywoodskih filmov petdesetih let prejšnjega stoletja). Tisti, ki so za, ne potrebujejo pojasnitev, da homoseksualnost ni bolezen in da sodomije, pedofilije in homoseksualnosti ni moč najti v istem predalu. A tako kot je razkrinkanje zlorab, ki jih je v svojem pisanju uporabila novinarka Družine, vendarle prispevalo k temu, da vsaj v javnih predstavitvah mnenj poslanskih skupin le-te niso upale več obnavljati potvorjenih podatkov (koalicija se je dobro poučila o zlorabljenih podatkih, ki so jih nasprotniki v medijih neprestano reproducirali), je morda vendarle vredno opozoriti na par zelo problematičnih in domnevno znanstvenih dejstev, ki jih je v svojem govoru predstavil Franc Cukjati. Nenazadnje, kot lahko vidite na zadnji strani tokratne številke, Narobe berejo tudi v parlamentu …
Cukjati je v predstavitvi stališč poslanske skupine SDS najprej zatrdil, da je »javna razprava o homoseksualnosti včasih še vedno obremenjena z nerazumevanjem in pogosto tudi s predsodki«, nato pa v nadaljevanju razprave počel prav to: širil predsodke in stereotipe o homoseksualnosti, poskušal razsvetliti gejevsko in lezbično skupnost, da se je homoseksualnosti moč otresti, preostalim pa pojasnjeval, da je homoseksualnost bolezen in da očitno v SDS bolje poznajo stvari kot na primer pri Svetovni zdravstveni organizaciji, ki je homoseksualnost leta 1991 črtala s seznama bolezni, številna druga znanstvena združenja pa že mnogo pred tem. A očitno – tako kot je pri SDS pogosta praksa – je na delu spet nekakšna zarota, ki že desetletja preprečuje, da bi svet spoznal resnico o homoseksualnosti. Prav zato nas je Cukjati povabil na »kratek izlet v svet homoseksualnosti«, jaz pa vas povabim na kratek izlet v paranoični svet cukjatijev.
Ameriško psihiatrično združenje
Cukjati trdi, da je Ameriško združenje psihiatrov leta 1973 črtalo homoseksualnost s seznama psihiatričnih diagnoz zaradi pritiska »maloštevilnih, a zelo agresivnih homoseksualnih skupin«, čeprav, pravi, »za to ni bilo nobenih strokovnih razlogov«. To je celotna vsebina njegovega argumenta. Ne poda nobenega dokaza, da bi Ameriško psihiatrično združenje črtalo homoseksualnost s seznama bolezni brez strokovnih razlogov. Zanimivo je, da se ta zgodovinska zarota, ki jo razkriva Cukjati, nikoli ni razkrila in da Ameriško psihiatrično združenje še kar naprej ponavlja, da homoseksualnost ni bolezen. Očitno jim za ovratnik dihajo (in s kakšnim kalašnikovim merijo na vrat) gejevski lobiji, pa so zato pripravljeni iti preko svojih strokovnih analiz in dognanj. Takšna je resnica v cukajtijevem svetu. O drugačni resnici pa govorijo dejstva. Melvin Sabshin, dolgoletni direktor Ameriškega psihiatričnega združenja, pojasnjuje, da so v začetku sedemdesetih o vprašanju homoseksualnosti razpravljali tudi zaradi nastajajočega gejevskega in lezbičnega gibanja, vendar to ni imelo neposrednega vpliva na njihove odločitve. Odločitev so namreč sprejeli na osnovi pregleda takrat obstoječih znanstvenih študij, ki so kazale, da je večina istospolno usmerjenih posameznikov zadovoljnih s svojo spolno usmerjenostjo in jih ta ne ovira v vsakdanjem življenju. Odločitev je bila zagotovo zgodovinska, saj je, kot se spominja Sabshin, še leta 1972 na srečanju Ameriškega psihiatričnega združenja nek psihiater, ki je bil gej, svoj referat predstavil z masko na obrazu, saj bi sicer ob razkritju svoje spolne usmerjenosti izgubil službo in bi bil žrtev stigmatizacije. Odločitev o črtanju homoseksualnosti s seznama duševnih bolezni je sprejel znanstveni odbor Ameriškega psihiatrične združenja, vendar so nekateri člani združenja zahtevali »referendum«, na kateri so o odločitvi odbora odločali vsi člani združenja. 58% jih je takrat potrdilo odločitev, da se homoseksualnost umakne s seznama duševnih motenj. Ameriško psihiatrično združenje, ki danes šteje 38.000 psihiatrov in psihiatrinj iz ZDA in širše, je tako oralno ledino, ki je pomembno vplivalo na današnje razumevanje homoseksualnosti.
Spet cel kup študij
Cukjati je v nadaljevanju svojega govora navajal vrsto študij, ki naj bi dokazovale »vedenjske motnje in psihične nagnjenosti« istospolno usmerjenih. Pri tem je navedel zgolj letnico raziskave in državo, v kateri naj bi bila raziskava narejena, kar seveda onemogoča preverjanje teh podatkov. Vsak si lahko izmisli letnico in državo in reče, da je raziskava pokazala tisto, kar se sklada z njegovimi ideološkimi cilji. Raziskave, pravi Cukjati, dokazujejo »nekajkrat pogostejšo anksioznost, težko depresijo, poskuse samomora, odvisnost od nikotina, alkohola, trdih drog ter podobne vedenjske odklone«. Cukjati pri tem raziskave bere zelo selektivno (in problem je seveda v tem, da jih sploh ne bere, pač pa selektivno povzema zadetke z Googla, ko vanj vtipka »homosexuality« in »disease«) in ne navede, da znanstvene raziskave govorijo o tako imenovanem »minority stress«, torej posebni obliki stresa, ki jo doživlja homoseksualna manjšina v heteronormativnem okolju. Stres je odziv na stigmatizacijo, ki jo geji in lezbijke doživljajo v vsakdanjem življenju, pa tudi na ponotranjeno homofobijo in tako naprej. Anskioznost, depresija in samomori torej niso nekaj, kar bi izhajalo iz homoseksualnosti same, pač pa iz družbene reakcije nanjo. Homofobija, ki jo Cukjatijev govor spretno reproducira, je tista, ki te ljudi potiska v, na primer, samomore, ki naj bi bili pogostejši prav pri mladostnikih, ko se soočijo s svojo homoseksualnostjo na eni strani, na drugi strani pa z molkom, predsodki in stereotipi o tem vprašanju v šoli, družini, cerkvi in tako naprej. Gre torej za klasično zgodbo obrata: žrtev postane problem.
Robert Spitzer
Za piko na i Cukajti na koncu svojega izleta v svet homoseksualnosti na dan povleče še dr. Roberta Spitzerja, ki že vrsto let buri duhove s svojo raziskavo o tem, da je homoseksualnost moč spremeniti. Spitzer je rezultate svoje raziskave predstavil leta 2001 na kongresu Ameriškega psihiatričnega združenja in trdil, da tisti, ki so visoko motivirani, lahko spremenijo svojo homoseksualnost v heteroseksualnost. Ameriško psihiatrično združenje je takoj zatem objavilo uradno stališče, v katerem oporekajo Spitzerjevemu referatu. Pri tem so poudarili, da ne obstajajo znanstveni dokazi, da bi reparativne terapije (spreobračanje v heteroseksualnost) delovale. Spitzerju strokovna javnost očita predvsem metodološke težave, ki jih ima njegov vzorec in raziskava. V njej je namreč opravil intervjuje s 143-imi ex-geji in 57-imi ex-lezbijkami (pri tem je imel precejšnje težave dobiti ljudi, ki so poročali o tem, da so spremenili svojo spolno usmerjenost, kar pod vprašaj postavlja trditve združenj ex-homoseksualcev, ki poročajo o tisočih ljudi, ki naj bi »zapustili homoseksualnost«). Vzorec je problematičen zaradi tega, ker je nastal na osnovi črpanja ljudi iz združenj ex-gejev, ki so seveda imeli motiv, da poročajo o možnosti spremembe homoseksualnosti. Skorajda vsi sodelujoči v vzorcu so bili hkrati pripadniki evangeličanske cerkve, zato je na osnovi takšnega vzorca nemogoče narediti splošno veljavne zaključke. Tudi Spitzer sam priznava, da je homoseksualnost težko ali celo nemogoče spremeniti in da je ameriška religiozna desnica njegove rezultate popačila in izrabila v politične namene. No, očitno ne samo ameriška desnica, pač pa tudi kakšna druga …
Reparativna terapija
Cukjati se sklicuje še na predstavnico »Deutsches Institut für Jugend und Gesellschaft« (Nemški inštitut za mladino in družbo), torej institucijo, ki ima znanstveno zveneče ime, a se za njim skriva, kot smo že poročali v osrednji temi desete številke Narobe (junij 2009), institut, ki sodeluje z evangeličanskimi organizacijami in skupinami, ki poskušajo z zelo spornimi reparativnimi metodami zdraviti homoseksualnost, o čemer je ameriško psihološko združenje leta 2006 izdalo tole uradno sporočilo: »Že več kot tri desetletja se skupnost, ki se ukvarja z duševnim zdravjem, strinja, da homoseksualnost ni bolezen in je zato ni potrebno zdraviti. Znanost ne podpira reparativne terapije. Preprosto ne obstaja dovolj znanstvenih dokazov, da je možno spremeniti spolno usmerjenost. Tisti, ki to počnejo, ustvarjajo okolje, v katerem se predsodki in stereotipi razraščajo.« In kako poteka to zdravljenje? Na posebnih taborih homoseksualce spreminjajo v heteroseksualce tako, da ti s teniškim loparjem udarjajo po stolu in na ta način iz sebe spravljajo določena občutja, ki naj bi posameznika vodila v homoseksualnost. Udarjanje s teniškim loparjem pa ni edina stvar, ki te pripelje nazaj v heteroseksualnost. Mladi – v tabore jih seveda pošiljajo njihovi zaskrbljeni starši – kot del zdravljenja ne smejo poslušati Beethovna ali Bacha, moški se morajo briti vsak dan, zalisci pa ne smejo biti daljši kot do vrha ušesa. Ženske si morajo briti noge dvakrat na teden. Prepovedano je tudi nošenje določenih oblačil, modnih dodatkov, ne smejo gledali televizije, komunicirati z zunanjim svetom in tako dalje. Te tabore omogoča cerkvena mašinerija, ki na ta račun dobro služi. V enem od takšnih taborov, »Love and Action«, dvotedensko spreobračanje v heteroseksualnost stane 2500 dolarjev, šesttedenski program pa 6000 dolarjev.
Reparativno terapijo ali načrt spreobračanja gejev v heteroseksualce je leta 1991 v svoji knjigi Reparative Therapy of Male Homosexuality predstavil Joseph Nicolosi. Njegov načrt vsebuje 11 korakov od homoseksualnosti do heteroseksualnosti: (1) sodeluj v športnih aktivnostih, (2) izogibaj se dejavnostim, ki zanimajo homoseksualce, kot so obiski muzejev in galerij, opere in podobno, (3) izogibaj se stikov z ženskami, razen če ne gre za romantične stike, (4) več časa preživi s heteroseksualnimi moškimi, da se naučiš oponašanja heteroseksualnega načina hoje in govora, (5) obiskuj cerkvene obrede in se pridruži cerkveni moški skupini, (6) obiskuj skupino za reparativno terapijo, v kateri poročaš o svojem napredku, (7) flirtaj z ženskami, (8) pojdi na heteroseksualni zmenek, (9) vstopi v heteroseksualno razmerje, (10) poroči se, (11) postani oče.
Tovrstna »znanost« je torej temelj, na katerem je svoj govor zasnoval Cukjati, ki ga je zaključil še z ugotovitvijo, da homoseksualnost z leti izzveni. Minister Svetlik je na to odgovoril, da starejši vedo, da tudi heteroseksualnost z leti izzveni. In za to izjavo si minister zasluži vse priznanje, kajti na nebuloze ni mogoče (in ni vredno) odgovoriti drugače kot s humorjem. A vendarle: razprava o Družinskem zakoniku kaže, kako ključni problem ni skrb za otroke, pač pa to, da ima precejšen del parlamentarcev (in tudi javnosti) še vedno težave s homoseksualnostjo. Te težave, fantazme (do bulmastifov je tako ali tako le korak, kajne?) in sovražnost pa so seveda prikladno ovite v celofan dobrobiti otrok in skrbi za nadaljevanje naroda.
V zagovor nasilju
Med parlamentarno razpravo o Družinskem zakoniku in organiziranim protestom proti odločitvi sodišča, ki je v primeru Cafe Open napadalcem določilo leto in pol zaporne kazni, je le kratek korak. Logika pa je ista; tako kot so Baričeviča tedne in tedne vlačili po medijih in zgodbo s psi – šepetaje, a vendarle – pripisovali dejstvu, da je bil Baričevič transseksualec (kar seveda pomeni nekaj čudnega in logično je, da se je prav zaradi tega dajal dol z bulmastifi), tako so tudi organizatorji protesta v isti koš pometali bulmastife, brezizhoden položaj mladih, homofobijo, sodomijo, elito in še kaj – in nastala godlja je bila po okusu prav takšna, kakršna se je med večurno razpravo o Družinskem zakoniku zlivala skozi televizijske ekrane. Če je že niso skuhali isti ljudje, so jo zagotovo kuhali po istih, preverjenih, populistično učinkovitih receptih.
Na spletni strani Antifašistične akcije Šiška so razkrili, da je organizator spletnega poziva k shodu (spletna stran je bila takoj po shodu umaknjena s Facebooka) »odkriti neonacist«, saj njegova osebna stran na Facebooku razkriva, da je privrženec neonacistične trgovine Dr. Gebi v Ljubljani, ultra nacionalističnega francoskega politika Le Pena, neonacistične glasbene skupine Battle Flag in nenazadnje uporabnik aplikacije Adolf Hitler. Medtem ko večina mainstreamovskih medijev v protestu ni videla nobenega problema, so udeleženci protesta vendarle čutili, da svojih obrazov ni pametno razkrivati. Zato je marsikdo svoj obraz skril pred kamerami in foto aparati. Če je bila kazen res tako krivična, če protest res ni opravičeval nasilja, če v ozadju res ni bila neofašistična logika … zakaj si je potem potrebno skrivati obraz? Česa te je sram, mladenič? |
»Shod« pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani so prek spletnega portala Facebook in z zlorabo loga revije Mladina (nalepke »Mladi«, ki so jih lepili po Ljubljani, so namreč izgledale prav tako kot naslov revije Mladina) organizirali »prijatelji in sošolci treh mladih fantov«, ki so lani poleti napadli lokal Cafe Open in zaradi tega, kot pišejo organizatorji, »dobili nepravično kazen«. Poslano je bilo prek 10.000 vabil, shoda pa se je udeležilo približno 100 ljudi. Organizatorji poudarjajo – tako kot je pisalo tudi na enem od transparentov – da je oškodovanec Mitja Blažič dobil le nekaj šivov po glavi in da je zaporna kazen eno leto in pol prevelika. Pri tem ne razumejo tega, da napadalci niso bili obsojeni zaradi fizičnih poškodb, ki so jih zadali Blažiču, pač pa zaradi spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti. Slednje pa se seveda ne meri zgolj po številu šivov in udarcev. A če so organizatorji zavestno populistično primerjali šive z leti v zaporu (ali pa res ne razumejo koncepta zločina iz sovraštva?), je toliko bolj zaskrbljujoče, kako sta osrednji televizijski hiši v svojih večernih poročilih poročali o protestu. Preprosto sta le v nekaj sekundnih prispevkih navedli, da je neka skupina protestirala pred sodiščem zato, ker naj bi napadalci na Blažiča dobili prestrogo kazen. V ničemer niso problematizirali tega, da je bil to pravzaprav protest, ki je opravičeval sovraštvo. Kot da je pač šlo za nek čisto običajni protest, ki ne potrebuje nobene kontekstualizacije. Fašistična ideologija v ozadju protesta je ostala povsem nereflektirana.
Organizatorji so v pozivu k protestu sprva freudovsko zanikali tisto, kar so pravzaprav želeli sporočiti. Zapisali so namreč, da njihov shod ni »namenjen opravičevanju nasilja ali uperjen proti drugače spolno usmerjenim«, vendar v nadaljevanju svojega povabila vendarle zapišejo, da mladim ne preostane drugega kot nasilje. Hkrati so zapisali, da so trije napadalci na Cafe Open zanje junaki, in ne kriminalci.
