KOLUMNA
Pred kratkim sem v nekem dnevnem časopisu prebrala novičko, da so znanstveniki iz belgijskega mesta Liegea odkrili gen za homoseksualnost. Eureka – spet! Če se spomnite, so ta gen tam nekje v devetdesetih, ko je genetika postala modna disciplina, odkrili večkrat, pa potem odkritje ni držalo, a vsake toliko časa ga spet najdejo. Jaz ne vem, ali je teh homo-genov že toliko kot virusov za prehlad? V glavnem, vrli znanstveniki so še povedali, da potemtakem nihče ni kriv za ta spolni odklon, saj to ni niti stvar odločitve niti vedenjska motnja, zato res ne kaže preganjati gejev in lezbijk, ker so pač takšni od rojstva. A se ob takih novicah vprašate, kaj bi bilo, če bi znanstveniki odkrili, da geni niso razlog, ampak da smo »osebno odgovorni« za svojo spolno orientacijo? V Ugandi in še v kaki državi namreč že velja osebna odgovornost za homoseksualnost in ponekod – tudi smrtna kazen. Simptomatično pa je tudi to, da znanost tako vztrajno in navidezno nevtralno išče gen za homoseksualnost, seveda pa nikoli ne za heteroseksualnost, ker je ta pač večinska in ne more veljati za odklon. In potencialno bi bilo ta gen, če bi res obstajal, mogoče spremeniti ali eliminirati že pred rojstvom. »Vzroke« se namreč pogosto išče ravno zato, da bi se jih potem odpravilo …
Sama se sprašujem še nekaj drugega. Zakaj vendar znanstveniki ne iščejo gena za neumnost? Saj veste, za tisto prirojeno topoglavost, ki je nič ne more zmleti in od katere se argumenti odbijajo kot žoge. No, saj včasih se neumnost tudi odpušča: za nekoga velikodušno porečemo, da sicer ni brihten, je pa dober. Pa da si ni sam/a kriv, ker je imel/a težko otroštvo, ker je živel/a v revščini ali v neurejenih življenjskih razmerah ali da mu/ji učenost preprosto ne gre v glavo in da ga/jo je vse to nepovratno zaznamovalo. Pa vendar poznamo tudi drugačne primere ljudi, ki se niso dosti šolali, pa jim vseeno inteligenca dobro služi. In revni so lahko zelo ambiciozni in pridni ter slednjič uspešni. Obratno pa srečujemo primere posameznikov in posameznic, ki so že od rojstva imeli dobre možnosti za kvalitetno življenje, lahko so se šolali in se povzpeli na lestvici mobilnosti, se uveljavili, pa se nam kljub temu zdijo zabiti in o najbolj vsakdanjih rečeh klatijo take oslarije, da je jasno, da jim ni pomoči. Ali je v tem primeru kriv gen za neumnost ali pa bog, ki jim je vlil premalo »naravne« pameti? Ali pa so se v življenju samo piflali ter se gnali za dobrinami in statusnimi simboli, ne da bi tudi razumeli?
Nedavno se je po predavanju v Cafeju Open na temo zmanjševanja samomorilnosti, h kateremu naj bi domnevno prispevalo tudi športno navijaštvo, vnela zanimiva razprava o vzrokih za samomor. Ali je krivo to, da se nekdo znajde v zares brezizhodni socialni stiski, ali prej to, da je bil že genetsko močneje predisponiran za duševne motnje ali pa za samomor? Mene to spominja na slovito filozofsko vprašanje, ali je bila prej kokoš ali jajce. Sicer sem lani na poročilih slišala novico, da so znanstveniki revolucionarno odkrili, da je bilo prej jajce. Takrat je moja mama komentirala, kakšna znanost pa je to, saj je vendar jasno, da je bilo prej jajce. Ko sem jo vprašala, od kod pa je prišlo to jajce, je rekla, da vendar iz kokoši in da je bila torej prva kokoš. Ko sem jo vprašala, od kod je potem kokoš, mi je rekla, da jo bo od tega vprašanja še začela boleti glava. Hm, jaz bi rekla, da je bil vsekakor najprej kokošnjak. Potem je pa bog v njem ustvaril jajce in kokoš hkrati ter si rekel, da človeštvo potrebuje tudi znanost, pa naj se ubada s tem, kaj je bilo prej.
Morda je pravo vprašanje, kakšen je vzrok za to, da se za nekatere človeške lastnosti, stanja in vedenjske značilnosti sploh iščejo vzroki. Seveda tudi zato, da se lahko odpravijo vzroki za razne bolezni in druge negativne pojave, to je že razumljivo. Ni pa videti kaj dosti humanega in naprednega v nenehnem lovu po »znanstvenih dokazih in vzrokih« za homoseksualnost – ki je nenazadnje splet življenjskih okoliščin in naključij in še marsičesa, gotovo pa ne nekega dokazljivega monovzroka v genetskem zapisu. Konec koncev pa – koga brigajo vzroki, razen če se z njimi ne želi predvsem premazati vprašanja nestrpnosti do lgbt-manjšin (pa še kakšnih)? Tako kot če bi človeku, ki bi se mu zgodila krivica na osnovi barve kože, začeli pleteničiti o teoriji o nastanku ras. Ali pa bi namesto o tem, kako dosledno reševati dostopnost javnih prostorov za hendikepirane, raje razglabljali o vzrokih, zakaj so nekateri ljudje gibalno ovirani. Seveda mi zdaj lahko kdo ugovarja, češ, da ima znanost pravico raziskovati kar koli, saj to vendar počne »nevtralno« in v interesu napredka človeške vrste. Seveda, naj kar raziskujejo, čeprav ideološke nevtralnosti ni, na oblikovanje interesov pa seveda vplivata politična moč in kapital. Nekdo pač plačuje lov na homoseksualni gen, čeprav nekih velikih koristi od njegove »najdbe« ni pričakovati, zgovorno je že samo dejstvo, da se ga sploh išče in se iz tega izpeljuje, kakšna naj bi bila potemtakem družbena drža do gejev in lezbijk, sploh če ti niso sami »krivi« za svoje nagnjenje – in se potemtakem krivda prenese na gen.
Res se sprašujem, zakaj ni nikomur v interesu, da bi lovil gen za neumnost? Lepo bi bilo vedeti, da si trapi in trape niso sami krivi in da jim ne gre zameriti ali se celo norčevati iz njih. Ne gre pa zameriti niti medijem in populizmu, ki menda tako hudo poneumljata – morda pa le tiste, ki so že genetsko predisponirani. Marsikaj bi se dalo iskati, tudi gen za prave vrednote, ki jih imajo nekateri že dobesedno in naravno v krvi – kar prisluhnite raznim tv-soočenjem, polemikam, dilemam, klubom, piramidam in drugim kokošnjakom -, drugim pa so nekako tuje. Gotovo obstaja tudi gen za nestrpnost, ki bi znanstveno pojasnil, da so nekateri pač že po naravi bolj nastrojeni in popadljivi do vsega njim drugačnega. Pa gen za konservativnost, odprtost, zaprtost, pitje laškega ali uniona, za nošenje visokih pet ali športnih copat …
Zdaj se mi je utrnilo: vse bi lahko razumeli in tolerirali, če bi le našli prave krivce v genih.
