Uvodnik: O izbiri

Kertbeny 300Konec maja je v Ljubljani na Filozofski fakulteti gostovala sociologinja Judit Takács, ki je pred leti v madžarskih državnih arhivih našla pismo pisatelja in prevajalca Karla Maria Kertbenyja, v katerem ta predlaga, da človeške seksualne prakse razdelimo na heteroseksualnost, homoseksualnost, monoseksualnost in na prakso, ki jo je poimenoval heterogen. Pismo, ki je nastalo leta 1868, je bilo naslovljeno na nemškega pravnika Ulricksa, ki si je v Nemčiji prizadeval za odpravo kriminalizacije homoseksualnosti.

Kertbeny je danes poznan kot avtor besede »homoseksualnost«, čeprav je v resnici tudi avtor termina »heteroseksualnost«. Vendar heteroseksualnosti ni razumel tako, kot jo razumemo danes. Če je s heterogeno spolno prakso želel poimenovati seksualne prakse z živalmi, z monoseksualnostjo pa onanijo, sta bila homoseksualnost in heteroseksualnost oznaki za spolne odnose glede na to, s koliko osebami ali predmeti posameznik vstopa v spolne odnose. Homoseksualnost je, tako kot danes, oznaka za spolne in čustvene odnose zgolj z osebami istega spola, heteroseksualnost pa je po Kertbenyju najbolj nevarna seksualna praksa, saj so heteroseksualci zmožni »hetero« praks, torej raznovrstnih spolnih praks: z osebami istega ali različnega spola, z otroci, živalmi, rastlinami in celo trupli.

Medicina in psihiatrija, ki sta pozneje pograbili obe besedi, sta heteroseksualnost očistili in jo zamejili na spolne odnose z osebami nasprotnega spola, homoseksualnost pa je postala duševna bolezen. Tovrstnemu hegemonskemu diskurzu so se sicer nekateri upirali, med njimi tudi Kertbeny, a potrebnih je bilo skoraj sto let, da je bila homoseksualnost črtana s psihiatričnih seznamov duševnih bolezni.

Glavnina tistih, ki so se konec 19. in v začetku 20. stoletja bojevali proti kriminalizaciji homoseksualnosti, je menila, da je zgolj potrebno dokazati, da je homoseksualnost prirojena, da je posameznik ne izbere in da je kot taka povsem običajen del človeškega seksualnega kontinuuma. Kertbeny je bil ob tem skeptičen: menil je, da je dokazovanje prirojenosti homoseksualnosti nevaren dvorezni meč: »Zakonov ne zanima, ali je nekaj prirojeno ali pridobljeno, zanima jih le, kakšna osebna in družbena nevarnost je povezana z določenim fenomenom. Zato ne bomo ničesar dosegli, če bomo dokazovali, da je homoseksualnost prirojena. Naše nasprotnike moramo le prepričati, da se jih ta nagnjenost sploh ne tiče, saj država nima pravice posegati v nič, kar se sporazumno vzpostavi med dvema oseba, starejšima od štirinajst let, in ne zadeva javne sfere niti pravic tretje osebe.«

Kertbeny je to napisal leta 1868. Da, konec šestdesetih let devetnajstega stoletja! Če bi njegove besede takrat in danes bolje razumeli, potem morda ne bi tolikokrat skrenili s poti, začeli iskati gen za homoseksualnost, milostljivo dokazovati, da smo se taki rodili in da nič ne moremo proti temu … In morda bi celo uvideli, da nam Lady Gaga, katere pesem »Born This Way« mladi razglašajo za gejevsko himno, prodaja le v všečni esencializem zapakirano sranje (in navidezno tolažbo).

Seksualnost je bolj fluidna, kot se nam zdi. In je bolj stvar izbire, kot se nam zdi. Problem je torej v potrebi po opravičevanju izbire. Ne v izbiri sami.

Izdaja
Ostali prispevki: Roman Kuhar

Uvodnik: Helena

Helene bržkone ne poznate. Tudi sam sem jo poznal bežno. No, pravzaprav...
Preberi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja