Uvodnik 18/19
Zagotovo obstaja vrsta dobrih pravnih razlogov, zakaj bi Ustavno sodišče moralo prepovedati referendum o Družinskem zakoniku. Zame obstaja le en: Elda Viler.
Bržkone ste videli njen neslaven nastop v TV Dnevniku na dan, ko so Primčevi rumenčki, hvaležni za očeta in mater, in spodbujeni s cerkvenih prižnic, začeli zbirati podpise proti človekovim pravicam gejev in lezbijk ter njihovih otrok. Vsaj na Facebooku in Twitterju se desetine razočaranih Eldinih gejevskih fenov izjavi ni moglo izogniti: »To ne more bit’, zato ker to ni normalno za mene. Vsepovsod se sliši marsikaj, jaz ne vem, ker ga nisem prebrala [Družinskega zakonika, op. a.], ampak sliši se marsikaj.«
RKC-jevski PR, ki je v ozadju te organizirane akcije sovraštva, se je moral tisto noč križati od groze. Njihov veliki adut, slavna Elda Viler, je nehote povedala resnico: sanja se ji ne, kaj je podpisala, a »govori se marsikaj«. Morda je dih zastal tudi dr. Strehovcu, tajniku komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci, a se je naslednji trenutek zdrznil, češ: »Nobene škode, saj naših podanikov resnica ne zanima! Moralna panika o ogroženosti družine in o tem, da bodo homoseksualci posvajali naše otroke, bo zdržala ravno še toliko, da zberemo podpise za referendum in s širjenjem laži na koncu tudi zmagamo.« Mirno se je pomolil k svojemu bogu in odšel spat. Tako kot tudi Elda, ki je zaspala v upanju na boljši jutri – za svoje otroke. Zaradi tega se je namreč, kot sama pravi, pred časom pridružila stranki SDS.
A kdo bi jo krivil? Nova država ji je po krivem vzela status umetnice. Zaprla se je vase, ni več dajala intervjujev, ni več nastopala … in odrešenika je našla v Jezusu. (Slaba socialna politika – več še-enkrat-rojenih vernikov.) Nato ga je našla še v Janezu. Ponovno je stopila na oder. Posrečen duet s hčerko Čez sedem rek bi bil lahko enkraten povratek, če se ne bi Elda še naprej cankarjansko razdajala po odrih, vse prepogosto pela na pasjih procesijah … in na koncu še za Janeza. Njeni gejevski feni so si zatiskali oči, se oklepali njenih odličnih starih posnetkov, z versko blaznostjo šepetali z njo ‘nora je misel, da grem ljubezen se z njim, a mislim pri tem, da ljubim se s teboj’ … dokler Elda v TV Dnevniku tej »nori misli« ni naredila konca in ubila Drugega, s katerim se je ljubila, ko se je ljubila z Njim.
Kaj je pevkam, da se spravijo v gonjo proti homoseksualcem? V ZDA je to v sedemdesetih počela Anita Bryant … dokler nekemu geju ni »dojadilo« in ji je na tiskovni konferenci v obraz zalučal smetanovo torto. Anita si jo je obrisala z oči … in takoj zatem zmolila molitev za zgubljenega homoseksualca. (Bog, odpusti mu …)
Kaj je gejem, da se spravljajo v ta nemogoča razmerja s pevkami? Imitirajo in obožujejo Heleno Blagne, ta pa medijem razlaga, kako je homoseksualnost prirojena napaka. Tudi Gloria Gaynor, ravno tako še-enkrat-rojena-katoličanka in izvajalka neuradne gejevske himne »I Will Survive«, v intervjuju za BBC pojasnjuje, da svoje gejevske fene želi povesti k Jezusu …
Tisti nesrečni večer je bila pri Janezu doma televizija sicer prižgana, a njegove misli so bile drugod – pri Črtotu. Na eno uho je vendarle ujel Eldino pripoved in čez glavo mu je švignila misel: »Kaj jo je prignalo, odkod je le prišla …«
Čez sedem rek … se fant domov je vrnil brez zlata.