Razkritje

gaudi 330Sedeli smo za mizo na notranjem vrtu ene od starih barcelonskih hiš, ki jih že dolgo nihče ni resno obnovil in so dobre zgolj še za mlade najemnike, ki se tu ustavijo za kakšen mesec, morda leto svojega življenja. Prijeten poletni večer je sem in tja zmotil le vonj po mačjem scanju, a tudi tega je slednjič prekril vonj slastne italijanske večerje, ki sta jo pripravila.

Eden od njiju je pred kratkim priletel z Balkana, drugi kot migrant živi v tem stanovanju. Pravzaprav ga, če sem prav razumel, najemata skupaj. Ampak … morda tudi nisem prav razumel. Ni važno. Dejtvo je, da je Barcelona postala njuno pribežališče, kjer se vsake toliko časa prekrižaju njune poti. Preostanek skupnega življenja odživita na Skajpu. Na mesičih. Na zidovih Fejsbuka.

Prvi se preživlja z delom za multinacionalno in si služi svoj eksistenčni minimum, drugi ima svojo službo doma. Zasluži bolje kot njegov mož, kar mu tudi omogoča vse te poti v Barcelono in nazaj. A vendarle: nič stereotipno razkošno gejevskega ni na tem paru. Nobenega preseravanja. Le dovolj trdna želja premagovati ovire, ki jima jih v njuno skupno življenje mečejo družba in njuni družini. No, sem in tja družba kakšno od ovir tudi odvzame. V Španiji sta se, na primer, lahko poročila, čeprav nobeden od njiju ni državljan Španije. S tem sta si zagotovila nekaj birokratskih bližnjic, ki jima pripadajo kot poročenemu istospolnemu paru v Španiji.

Na poroki ni bilo njunih staršev. Ne, niso nasprotovali tej poroki. O tem, da sta njihova sinova poročena, pojma nimajo. Pojma nimajo niti o tem, da sta njihova sinova geja in že več let v partnerski zvezi. Nič od tega ne vedo. Ne prvi ne drugi ni razkrit.

»To je pa žalotno,« mi je nenadzorovano zletelo iz ust in takoj mi je bilo žal za to pokroviteljsko izjavo, ki ji je – se nespametno tolažim – botrovalo popito vino.

Svoj čas sem trdno verjel, da mora vsakdo od nas takoj iz klozeta, vsem povedati, kdo je, in da so vsi izgovori, ki si jih na tej poti izmišljamo, preprosto zgolj izgovori. S tem prepričanjem sem napolnil glavo svojega kolega, ki se je nato – povsem nepripravljen – razkril pred mamo in še danes je to razmerje težavno, konfliktno, nerazčiščeno … in po malem za vse to krivim tudi sebe. Še vedno sicer menim, da je razkritje pomembno – tako politično kot v smislu duševnega zdravja – a nespametna razkritja z glavo skozi zid vseh teh ciljev nikoli ne dosežejo.

»Ja, je žalostno,« sta pritrdila. »Pravzaprav se ne moreva odločiti, čigava situacija je bolj zapletena in komu je težje narediti razkritje,« sta raložila in se ob tem bolj kislo nasmehnila. Eden prihaja s patriarhalnega juga Italije, drugi iz patriarhalnega post-konfliktnega področja Balkana. Razkritje, menita, je v njunem primeru obsodna na izključitev iz družinskega kroga. Danes se jima to zdi prevelika cena. In morda tudi je. A razkritje je vedno loterija. Le da pri tej loteriji večina vendarle dobi nagrado. Morda ne nujno tiste na prvo žogo. In včasih je potrebno veliko časa, da v zadetku sploh prepoznamo nagrado. In res je tudi to, da je zanjo včasih potrebno vplačati več lističev, ne samo enega.

Tags from the story
Written By
More from Roman Kuhar

Homofobija ni dobra za nobenega otroka

Intervju – Judith Stacey Sociologinja Judith Stacey je ena najvplivnejših ameriških raziskovalk...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja