Mavrične družine

TEMA

»Lezbijke razmišljajo samo še o tem, kako bodo zanosile, geji pa, kako si bodo umislili sanjsko poroko, « se je zadnjič razburjal znanec, ki meni, da je gejevsko in lezbično gibanje zgubilo ves svoj politični naboj in ostrino. V Sloveniji tovrstne queerovske kritike prizadevanj za homoseksualne poroke skorajda ni slišati. Zdi se, da se vsi strinjamo, da je potrebno uzakoniti tako homoseksualne poroke kot posvojitve. Morda se ob tem premalokrat zavemo, da so te zahteve vendarle subverzivne in – kot verjetno pravilno ugotavljajo nasprotniki Družinskega zakonika – spreminjajo družbo, kot jo poznamo. Le da nasprotniki napačno ocenjujejo, kakšne bodo te spremembe; bojijo se, da bo družina zgubila svoj pomen, da bo zakonska zveza razvrednotena in da se na koncu nihče več ne bo želel poročati z osebo nasprotnega spola. Kot da bi v tej državi na homoporoko čakalo na tisoče zdaj hetero poročenih skritih istospolnikov (ja, Slovenski pravopis mi pravi, da je to beseda, s katero v slovenščini označujemo homoseksualce … bog nam pomagaj ob Toporišičevih iznajdbah!).

Te panike ni nihče bolje opisal kot bloger Jure Mesarič, ki je v »Drugem domu« takole opisal dan po sprejetju Družinskega zakonika: »Zbudili ste se, pozajtrkovali, umili zobe … če jo še imate, ste se odpravili v službo. Ste pretreseni? So nad vami črni oblaki, ki jih dan prej še ni bilo? Vas je strah, ko hodite po ulici? Čutite, da je apokalipsa blizu, da se je vaše življenje za vedno in nepovratno spremenilo – in to na slabše? Se počutite manjvredni? Ste bolj negotovi glede lastne spolne usmerjenosti kot še dan prej? Vas bolj kot prej mika vaš sosed, soseda? ‘Normalna’ družina ni več za vas? Ste res prepričani, da se je za vas, za večino, res kaj spremenilo?«

Nočne more nasprotnikov Družinskega zakonika se seveda ne bodo uresničile. Ne glede na to, ali bo sprejet ali ne, bodo gejevski in lezbični pari z otroki še vedno tu. Le zakonsko ne bodo zaščiteni, kar pa je malce v neskladju s tem, kar pravijo nasprotniki Družinskega zakonika. Njih so namreč polna usta tega, kako želijo zaščiti vse otroke. Zanimivo je, da hkrati trmasto vztrajajo pri eni obliki družine (ob tem jih je čas že zdavnaj povozil), ne spregledajo pa dejstva, da je družina kot institucija skozi čas ohranila svoje pomembno mesto v družbi prav zaradi tega, ker se je spreminjala in je bila dovolj fleksibilna, da se je prilagajala različnim življenjskim stilom in družbenim spremembam.

V tokratni temi vam zato ponujamo kratek vpogled v dve raziskavi o istospolnih družinah, pogovor s prvo domačo istospolno družino, ki je stopila pred medijske fotoaparate, klepet z dvema mladostnikoma, ki sta odraščala (tudi) v istospolni družini in analizo grozljive oktobrske javne predstavitve Družinskega zakonika v parlamentu.

Nemška in italijanska raziskava

Oktobra 2009 je v Ljubljani potekala mednarodna konference o istospolnih družinah, ki so jo organizirali Mirovni inštitut, Legebitra, ILGA-Europe in Madžarska akademija znanosti. Raziskovalci so na njej predstavljali različne študije, med njimi tudi znamenito nemško študijo o istospolnih družinah, ki jo predlagatelji Družinskega zakonika navajajo kot osnovni argument za spremembo zakonodaje, in manjšo, kvalitativno študijo o istospolnih družinah v Italiji. Kaj sta raziskavi pokazali?

Nemško raziskavo je na reprezentativnem vzorcu 1059 staršev (večinoma mame lezbijke) iz istospolnih družin opravil Bavarski državni inštitut za raziskovanje družine, ki deluje v okviru Univerze v Bambergu. Hkrati je Bavarski inštitut za raziskovanje zgodnjega otroštva naredil raziskavo med 95-imi otroki, starimi od 10 do 18 let, ki živijo v istospolnih družinah.

Raziskava je ugotovila, da se istospolni starši po »starševskih kompetentnostih« ne razlikujejo od heterostaršev, čeprav je res tudi to, da si starši v istospolni skupnosti gospodinjske obveznosti delijo bolj demokratično in enakopravno kot heterostarši. Na homostarše namreč ne deluje pritisk po spolu ločenih družbenih vlog.

Pri vzgoji otrok oba istospolna starša sodelujeta v enaki meri; skupaj ali izmenično skrbita za varstvo otroka, pomoč pri šolskih nalogah in podobno. Raziskovalci so hkrati ugotovili, da istospolni starši »v veliki meri poskrbijo za to, da imajo otroci v svojem življenju tudi pomembno osebo nasprotnega spola, ki ji zaupajo, tako da jim je na voljo dovolj ženskih oz. moških vzornikov.« Zanimivo je, da imajo otroci iz istospolnih družin pogostejše stike s staršem iz prejšnje heteroseksualne zveze ali z znanim darovalcem, kot otroci v heterodružinah, kjer so starši ločeni. Enako velja tudi za lezbične matere in gejevske očete, ki s svojimi bivšimi partnerji vzdržujejo več stikov kot ločeni heteroseksualci.

Nemška raziskava je pokazala, da otrokov osebni, šolski in poklicni razvoj, tako kot tudi razvoj emocionalnih in socialnih kompetenc v istospolnih družinah poteka dobro. Raziskovalci ugotavljajo, da ne moremo govoriti o nobenih znakih, ki bi kazali, da so otroci iz istospolnih družin bolj nagnjeni k depresijam. Prav nasprotno: nekateri so celo bolj samozavestni in samostojni kot otroci iz heterodružin. Hkrati se kaže tendenca, da otroci iz istospolnih družin dosegajo boljše rezultate v šolah in pogosteje nadaljujejo študij po končani osnovni šoli.

Tudi otroci sami niso poročali o negativnih izkušnjah z življenjem v istospolnih družinah. Opažajo, da jim je tovrstna izkušnja omogočila, da so danes bolj demokratični, odprti, tolerantni in samostojni. Problem pa je seveda potencialna diskriminacija, ki jo lahko zaradi svoje družine doživljajo v okolju. Nekateri otroci so tako izpostavili, da je negativna plat življenja v istospolni družin strah pred odklonilnim odnosom družbe. A vendar so hkrati poročali, da so njihovi prijatelji praviloma pozitivno sprejeli njihovo družino, ko so se z njimi o tem pogovarjali. Raziskava je pokazala, da 63 % vprašanih staršev in 53 % otrok zaradi oblike družine ni doživela nobene diskriminacije. Če se ta pojavi, gre najpogosteje za norčevanje ali zmerjanje s strani sovrstnikov, vendar se, kot kaže raziskava, otroci »s takšnimi situacijami naučijo konstruktivno ravnati, starši jih dobro podprejo in incidenti ne vplivajo na njihov razvoj«.

Istospolni starši so najpogosteje diskriminacijo oziroma odklonilni odnos doživeli od svojih staršev, približno desetina pa jih ima slabe izkušnje z odnosom uslužbencev na uradih. Problem so tudi šole, saj je vsaka tretja istospolna družina poročala o nelagodnostih pedagoškega osebja, v vsaki šesti šoli ali vrtcu pa so istospolna partnerstva in družine tema, o kateri ne govorijo.

Ključna ugotovitev nemške raziskave je bila, da »istospolna usmerjenost staršev sicer ne zagotavlja, a hkrati dokazano tudi ne onemogoča uspešnega starševstva in srečne družine, ki služi v dobro otrok«.

Do podobnih ugotovitev je prišla tudi italijanska raziskovalka Daniela Donna z milanske univerze, ki je naredila kvalitativno raziskavo, poglobljene intervjuje s 23-imi lezbičnimi mamami iz 16-ih istospolnih družin iz severne in osrednje Italije. Otroci v teh družinah so bili stari od 9 mesecev do 18 let.

Raziskava je pokazala, da je domnevna diskriminacija, ki naj bi jo otroci v istospolnih družinah doživljali, pogosto nekakšen mit. Čeprav se te družine soočajo s pravno diskriminacijo, saj zakonsko niso urejene in priznane, izkušnje vsakdanjega življenja, o katerih so govorile respondentke v raziskavi, ne odsevajo črnih scenarijev, ki se istospolnim družinam sicer pripisujejo. Respondentke so poročale, da ljudje v njihovi okolici, učitelji v šolah, zdravniki in drugi v stiku z njimi praviloma ne izražajo nobenih predsodkov. Tudi če jih imajo, o tem ne govorijo. Zanimivo je, da ima prav tako izkušnjo tudi mama, ki svojega otroka vozi v cerkveni vrtec. Nune so povsem sprejele njihovo istospolno družino. Te družine so torej nekakšni agenti družbenih sprememb, saj ob razkritju ljudi vedno zanima njihova »posebna« družina, reakcije na razkritje pa so ponavadi dobre.

Čeprav, kaže raziskava, se istospolno usmerjeni starši s svojimi otroki pogovarjajo o homoseksualnosti in jo poskušajo prikazati brez predsodkov in stereotipov, redkeje razpravljajo o vprašanju homofobičnega nasilja. Zaradi tega morajo otroci včasih sami spoznati, da je njihova družina lahko razlog za zbadanje in izključevanje. Podobno kot nemška raziskava, je tudi italijanska pokazala, da so otroci iz istospolnih družin lahko tarča zbadanja predvsem v zgodnji adolescenci. Takrat so namreč otroci zelo konformistični in okoli sebe, med prijatelji ali v razredu, iščejo »žrtveno jagnje«. Takrat razlike predstavljajo problem. Ampak ne samo istospolna družina, poudarja Donna, pač pa je problem lahko tudi to, da si premajhen, previsok, predebel, presuh in podobno.

Respondentke v raziskavi, katerih otroci so najstniki, so poročale, da se ti tudi v svojih prijateljski skupini zavzemajo za neobremenjen pogled na homoseksualnost. Stigmatizaciji se torej uprejo, razlike pa s časom tako ali tako ne pomenijo več problema.

Daniela Donna poudarja, da rezultati njene raziskave, ki jih seveda ni mogoče posplošiti, čeprav sovpadajo z rezultati podobnih raziskav, vendarle ne pomenijo, da se istospolne družine ne srečujejo s problemi. Če je družbena stigmatizacija mit, pa ni nič mitičnega v pravni diskriminaciji. Ta je zagotovo problem. Odsotnost zakonske zaščite istospolnih družin, na primer takrat, ko se istospolni par razide, lahko postane prava nočna mora in neskončno pohajkovanje po sodiščih v iskanju pravice.