KNJIGA
Pridi, pridi spet
Moral bi spet priti: sodobna evropska gejevska poezija, izbral in uredil Brane Mozetič, Škuc-Lambda, 2009.
Dvajset let po antologiji svetovne gejevske in lezbične poezije 20. stoletja je Brane Mozetič uredil antologijo sodobne evropske gejevske poezije Moral bi spet priti. Gre za eno redkih, če ne edino antologijo, ki ima tak obseg in ki predvsem ni samo zahodnoevropska. Moral bi spet priti – z izjemo par držav, kjer kljub trudu ni bilo mogoče najti gejevskih pesnikov (najbolj manjka področje bivše Jugoslavije) – pokriva ves gejevski zemljevid od Irske do evropskega dela Rusije. Že sama statistika je impozantna: v antologiji sodeluje 76 sodobnih pesnikov iz 29 držav, ki pišejo v 32 jezikih in jih je poslovenilo 23 prevajalcev in prevajalk. Med njimi so tudi štirje Slovenci: Ciril Bergles, Brane Mozetič, Milan Šelj in Gašper Malej (Tomaž Šalamun pa v antologiji s takšnim podnaslovom ni dovolil objave svojih pesmi).
Eden od sodelujočih, angleški pesnik, literarni zgodovinar ter profesor gejevskih in lezbičnih študij Gregory Woods, pravi, da mladim slovenskih gejem zavida, ker imajo knjigo – tako vključujočo in bogato – kot je ne najdeš nikjer drugje. In res: antologija vsebuje vse, kar sodobno življenje in poezija gejem (in drugim, seveda) – če jih »te stvari« le kolikor toliko zanimajo – lahko ponudita. Knjiga je zaklad, ki zavoljo svoje širine in raznolikosti na enem mestu vedno znova nudi precejšnje bralske užitke. Samo upamo lahko, da bodo bralci in bralke, kritiki in kritičarke spoznali izjemen in čisto izvenserijski pomen te knjige.
Ocena: ♦♦♦♦♦
O želji in poeziji: Pogovor z Gregoryjem Woodsom
Gregory Woods, foto: Lawrence Schimel
Gregory Woods, profesor, kritik in pesnik iz Nottinghama (Anglija), je prišel v Slovenijo ob predstavitvi antologije sodobne evropske gejevske poezije Moral bi spet priti (Lambda). V pogovoru za Narobe mi je najprej pripovedoval o različnih pogledih na to, kaj je »gejevska književnost«.
Na kosilu so avtorji s severne Evrope zagovarjali stališče, da pesnik ne bi smel imeti posebnega namena pisati za posebno publiko. Mislim, da tudi sam ne pišem na tak način, kljub temu pa se mi zdi, da je gejevska publika za moje delo pomembna, saj pišem o tovrstnih temah. Ne gre pa za to, da bi sedel in se namenil napisati »gejevsko pesem«.
Je bil argument o tem, da gejevska literatura ne obstaja, queerovski ali bolj konzervativen?
Meni se je zdel konzervativen. Umetnost naj bi po tem prepričanju presegala družbeno realnost. V njihovih družbah še posebej za mlade gejevstvo ni več problem. Zakaj bi o tem torej sploh še pisali? Ampak: kaj pa homofobično nasilje? To je vendar pomembno.
Vaša študija A History of Gay Literature: The Male Tradition (1998) je zelo obširna knjiga, ki obsega avtorje iz različnih kultur in jezikov.
Svoj doktorat sem napisal na temo gejevske poezije [objavljeno kot Articulate Flesh: Male Homo-eroticism and Modern Poetry, 1987; op. A. Z.] in urednik me je kasneje prosil, naj napišem še zgodovino gejevske književnosti, saj je vedel, da sem bral več in širše od tega, kar je zajemal moj doktorat. Veliko pač berem.
Vsega se v takšnih študijah vendarle ne da zajeti.
Nek avstralski kritik mi je očital, da gre samo za še eno knjigo, ki obravnava izključno države ob Atlantskem oceanu, ni pa upošteval, da so ZDA tudi na robu Tihega oceana (smeh). Navkljub širini so v vsakršni takšni knjigi neizogibna izpuščanja. Zdaj pa tako in tako obstajajo enciklopedično zastavljene knjige, ki vsebujejo bistveno več. Moj format je danes nemara zastarel – ima namreč prednost, ki je tudi njegova pomanjkljivost: temeljno ga določajo avtorjeva osebna mnenja; gre za zelo osebno knjigo, ki ni posebej objektivna. Vendarle: zaradi vsega, kar sem prebral, se mi zdi, da imam dovolj avtoritete, da lahko izrazim svoja mnenja. Človek doseže točko, ko si misli: »Jebi ga, vse te preklete knjige sem prebral, zdaj pa poslušajte, kaj imam povedati o njih.«
Vedno se spomnim sebe, ko sem bil mlad in sem želel brati gejevske stvari, pa nisem vedel, kje jih najti. Danes je to lažje, a v šolah te informacije še zmeraj ne dobiš. V moji knjigi je tudi polno avtorjev, ki niso bili geji – recimo Tolstoj in še mnogi, ki so bili tudi zame presenečenje.
Kaj pa je s konceptom moškega romantičnega prijateljstva, ki sproža kar nekaj nasprotujočih si interpretacij? Gre za zgodovinsko obliko želje po istem spolu? Vključuje spolno željo? Ali pa gre le za homofobično nalepko, ki zanika takšno željo?
Ne pravim, da je vse to seksualno, nikakor. Ponavadi pa je izraženo na način, ki ga uporabljamo za izražanje seksualne ljubezni. Ni razvilo drugačnega izraza. Delno je to najbrž zato, ker naš koncept ljubezni izhaja iz Platona in njegovega moško-moškega modela. Od tam ta tradicija poteka v glavnem neproblematično in nobeno razlikovanje se ni vzpostavilo med tem, ali gre za seksualen odnos ali ne. V vseh teh pesmih so prisotne močne reference na fizično navzočnost, ne le na duhovno. To seveda ne pomeni, da sta se dajala dol. Ker gre za fizičen element, za ugodje ob fizični, ne le duhovni prisotnosti, je to po mojem delno že erotičen odziv. Vse to vprašanje o seksu je sicer zanimivo, a je zanimivo za vsakršne odnose.
Kako se vam zdi biti vključeni v gejevsko antologijo? Nekateri tega ne marajo in celo ne dovolijo.
Z velikim veseljem sem v tej antologiji. Z veseljem veljam za gejevskega pesnika, če me s tem označujejo ljudje, ki imajo to za nekaj dobrega. Če pa kdo misli: »Ah, on je samo gejevski avtor,« ne, potem mene tam zraven ni. Če sem že napisal knjigo o gejevski književnosti, ki vključuje Danteja, Shakespeara in Prousta, potem sem z veseljem v njihovi družbi. Če bi pisal pred petdesetimi leti, morda ne bi želel biti v gejevski pesniški antologiji, če bi pisal čez petdeset let, morda tudi ne, zdaj pa sem ponosen, da me vključujejo, in vesel, da me bralci, ki želijo brati gejevske antologije, v takšnih antologijah lahko najdejo.
Drugi del intervjuja je dostopen tukaj.
