PODTEMA
V burni razpravi o novem Družinskem zakoniku sta nasprotnikom decembra nekaj sape vzeli Maja in Jerneja, ki sta se v medijih kot istospolna družina pojavili s svojim sinom Venom. Čeprav so se istospolne družine v Sloveniji že pred tem pojavljale v medijih in po svojih močeh poskušale vplivati na razpravo, so bili Maja, Jerneja in Veno prvi, ki so razkritje naredili s sliko. Pokazali so, da so tu – iz krvi in mesa. In da so Venu, pa tudi Maji in Jerneji kršene pravice. O vsem tem smo se z njima pogovarjali tudi za Narobe.
Kako doživljata razpravo o novem Družinskem zakoniku in predvsem o istospolnih družinah? Vsi, ki se oglašajo v tej razpravi, tako rekoč govorijo tudi o vajini družini.
Maja: To razpravo poskušam doživljati čim manj osebno …
Jerneja: … kar pomeni, da jo doživlja zelo osebno! (Smeh)
Maja: Dogaja se mi, da se v glavi kregam z vsemi temi ljudmi. Več čas jim ponavljam argumente na te njihove očitke.
Jerneja: Mene bolj prizadene, če se stvari zgodijo na osebni ravni. Če mi, recimo, ljudje okrog mene rečejo, da pa vendarle ni dobro, da ima otrok dve mami … in da sem nenazadnje lahko tudi »teta«. Ali pa, ko mi kdo reče, da sem »ata«. Ja, halo? Nisem ata! Že res, da mi je žena rodila otroka, ampak nisem oče. Sem mama. Čeprav je vse to lahko mišljeno dobronamerno, me prizadene.
Ali sta se, ko sta se odločili za družino, morali ukvarjati tudi s »homofobično nesnago«, ki jo vlečemo skozi življenje, recimo s predstavami, da gejem in lezbijkam otroci tako ali tako ne pripadajo?
Jerneja: Situacija je bila povsem jasna: želiva si otroka in ga bova tudi imeli. Ta »družbena nesnaga« nikoli ni prišla na površje. Sva se pa s tem morali soočiti, ko sva iskali darovalca. Partner potencialnega darovalca je, recimo, rekel, da nikakor ne želi dati otroka v to homofobično družbo in da to za otroka ni dobro.
Maja: Sama sem se s tem zagotovo ukvarjala. Brala sem raziskave o istospolnih družinah in razprave o moški in ženski vlogi. V knjigi »For Lesbian Parents« sem, recimo, brala o primeru dveh mam, ki jima je štiriletna hčerka rekla, da ne bo nosila nekih športnih copat, ker so modre barve, češ da je to za fante. Ampak ta hčerka svojih mam ni videla skorajda drugače kot v kavbojkah. Torej predstave o tem, kaj je moško in kaj žensko, dobimo že samo s tem, da živimo v tem svetu in nihče se ne more izogniti družbenim stereotipom.
V razpravi o Zakoniku lahko kar naprej poslušamo, da je želja gejevskih in lezbičnih parov po otroku egoistična. Se vama je želja po otroku zdela egoistična?
Jerneja: Ja, ravno toliko, kot je sta bila egoistična moja mama in oče, ko sta si me želela. Če je želja po otroku egoizem, potem ta ni nič drugačen pri hetero in homoparih.
Maja: Če je egoizem nekaj, kar si želiš za sebe in drugim odrekaš, potem seveda v tem primeru ni šlo za nikakršen egoizem. Želja po otroku ni nikakor povezana s spolno usmerjenostjo. To je nekaj … telesnega, pride iz tebe. Želja je v tebi, ne moreš je preračunati in zmeriti in tu ne gre za nikakršen egoizem.
Sta prva istospolna družina v Sloveniji, ki se je v medijih pojavila z obrazom – s sliko. Celotna zgodba se je pravzaprav začela na konferenci o istospolnih družinah oktobra v Ljubljani.
Maja: Na konferenco sva prišli z otrokom in k meni je pristopil novinar iz Studia City in me prosil za izjavo. Potem mi je Jerneja povedala, da bova dali izjavo še za Nedelo. Šele potem so moji možgani sprocesirali, da »Studio City« pomeni televizijo …
Jerneja: … in ne radio City! (Smeh)
Maja: Ampak potem mi je bilo nerodno reči ne, ker sem mu že rekla ja. (smeh) Tisti ponedeljek zvečer me je bilo potem zelo strah. Zdelo se mi je, da novinarju nisem povedala nič pametnega in da sem bila tako kmečko oblečena … s tistimi gumbi na jopici. Vsi bodo vedeli, da sem mati dojilja (smeh). No, ampak izpadlo je kar dobro, ker so dobro zmontirali.
S sliko družine sta se prvič pojavili v Večeru in potem še na Odmevih …
Maja: Dva tedna preden smo bili na Odmevih, je bila v medijih novica, da so nasprotniki proti Zakoniku zbrali 15.000 podpisov. Takrat mi je počilo. Usedla sem se za računalnik in na Facebook naložila vse naše družinske slike. Rekla sem si: zdaj pa je dosti! Verjetno se je tudi kdo od mojih prijateljev podpisal pod to in hotela sem jim sporočiti, naj nehajo delati proti meni. To je bilo moje razkritje.
Jerneja: Album je naslovila »Naša družina«, v angleščino pa je to prevedla »The Family« (smeh).
Kakšne odzive sta dobili na vajino pojavljanje v medijih? Je ta strah pred mediji upravičen?
Jerneja: Ah, jaz sem mislila – greš v medij in potem si zvezda in slaven. Pa to sploh ni res! V enem dnevu in pol vse to razvodeni (smeh). Odzivi so bili zelo dobri. Pravzaprav nisva dobili nobenega slabega odziva.
Maja: Pri članku v Večeru sprva nisem imela najboljšega občutka. Zdelo se mi je, da je to članek za heteroseksualce. Zakaj je bilo sicer pol članka o moji družini namenjeno temu, »kako sem postala lezbijka«? Ampak potem ko sva dobili odzive, mi je postalo jasno, da je bilo vse to potrebno in da je bilo pomembno, da smo naredili razkritje. Morda je bil tisti del o meni pravzaprav sporočilo gejem in lezbijkam, da se mora sicer vsak ukvarjati s to »homofobično nesnago«, ampak da je to moč predelati … in da smo zdaj tu in smo družina. Smo »out and proud«.
Se vama je zdelo, da mediji, ki so istospolnim družinam sicer naklonjeni in so v tej razpravi zagotovo pomembni, vendarle nekje v ozadju ciljajo tudi na spektakel. Slovenska istospolna družina s sliko je v tem času zagotovo zadetek v polno.
Maja: Čisto na koncu snemanja za Odmeve, ko smo šli že vsak v svojo smer, je novinarka zavpila za nama: ‘A ste za Pop TV tudi kaj dali?’ Pa sva rekli, da ne, da sva dali intervju izključno za nacionalko.
Jerneja: In potem je bilo res rečeno, da sva intervju dali »posebej za našo televizijo«.
Maja: Nekaj tega spektakla je gotovo zraven, a če se mi ne bi zdelo pomembno, da se pokažemo z osebno zgodbo in sliko, potem ne bi šli v to. Pomembno se nama je zdelo, da se predstaviva tudi s pravim imenom.
Jerneja: Sovražim članke, kjer piše, da so imena spremenili. To daje vtis, da se skrivamo. To sva novinarki Večera tudi povedali. Mi se ne skrivamo. Moj nacionalni šport je, da o sebi in svoji družini govorim vsem, ki jih srečam za pet minut …
Maja: Ko sva dobili članek v avtorizacijo, je na dolgo in široko pisalo, kako sva se pripravljeni razkriti v javnosti, ampak brez priimka in slike, ker ščitiva sina Vena. To seveda ni res. Odpisala sem ji, da ne ščitiva Vena, ker ni kaj ščititi, da le ščitiva sebe pred komentarji kakšnih anonimnežev, ki bi lahko prek imena in priimka na internetu dobili najin telefon in naslov. Edina stvar, ki je ne želiva, so žaljivi komentarji anonimnežev. Napisala sem ji tudi, da bi dali svojo sliko, pa nimava nobene lepe …
Jerneja: Novinarka je seveda ponujeno roko takoj pograbila, poslala fotografa in tako smo v Večeru pristali s sliko.
Nekatere istospolne družine se bojijo, da bi čez nekaj let nekdo v Google vtipkal ime njihovega otroka in bi našel te članke …
Jerneja: Ah, jaz tako ali tako mislim, da bo najin sin aktivist in bo vsem povedal, da ima dve mamici. Zagotovo ne bo tako, da bo čez trideset let kar naenkrat na dan prišla neka resnica o Venu, ki da je odraščal z dvema mamama. To bo menda jasno, če pa od trenutka, ko se je rodil, živi z dvema mamama.
Ko so vajino zgodbo pokazali na Odmevih in je novinarka nasprotniku Zakonika rekla: ‘Glejte, otrok je že tu, kaj bi vi naredili,’ je nasprotniku kar zmanjkalo besed. Učinek je bil dober!
Jerneja: Ja, namen je bil dosežen …
Celo Aleš Primc je na nekem soočenju rekel, da če ti otroci res nimajo vseh pravic, je za to, da se jim te pravice priznajo. Ampak on tega seveda ne bi rešil v Družinskem zakoniku. Pa vama tudi ne bi rekel družina … ampak, ne vem, tovornjak … (smeh)
Jerneja: Aha, tovornjak … ker jaz sem hotela predlagati, da se imenujemo »hrenovka« (smeh).
Vedve sta se registrirali. Vama je ta stvar sploh v čem koristila? In na kakšne probleme sta naleteli?
Jerneja: Registrirali sva se izključno zaradi načrtovanja družine. Državi sva želeli sporočiti, da sva skupaj. To sva naredili, še preden se je rodil Veno. Sicer pa je bil prvi problem ta, da kot »ne-oče« nisem smela v porodnišnici obiskati Vena. Pri porodu sem bila lahko zraven, ker je pri porodu lahko zraven kdor koli, potem pa so zaradi gripe obiske dovolili samo očetom. In potem je bilo tako: ob uri za obiske so se pred dvigalom začeli zbirati očetje, varnostnik je počasi začel zavzemati svoje mesto … in tam sem bila tudi jaz. ‘Kam pa vi?’ je rekel. Povedala sem mu, da grem na obisk, on pa, da ne morem. In jaz, da lahko, ker imam v porodnišnici ženo in otroka. Tisti dan sem s seboj imela papirje o registraciji in potem me je spustil. Ampak naslednji dan je bil tam drug varnostnik. In tretji dan tretji varnostnik. Vsak dan sem morala razlagati to zgodbo … Potem je bil problem z matično knjigo, v katero niso mogli vpisati, da sva registrirani. Rekli so mi, naj grem na socialno službo in naj tam posvojim otroka svoje žene. Hkrati mi je rekla, da to ni mogoče, in da lahko v tujini posvojim otroka, pa bodo potem tu priznali te papirje.
Maja: Glede papirjev o registraciji sva se že od začetka obnašali tako, kot da je to enakovredno poroki. Mimogrede, za registracijo sva porabili manj kot deset minut vključno s parkiranjem … (smeh). Zgodilo se je tudi to, da ona ni mogla dati izdelati potnega lista za Vena. Na kraj pameti nama ni padlo, da bi to lahko bil problem.
Jerneja: Govorili sva, da sva registrirani, da je bil otrok načrtovan in spočet sporazumno … s takimi izrazi sva operirali, da sva kaj dosegli. No, problem je bil potem tudi pri spremembi imena – jaz sem prevzela njen priimek, ampak registracija tega ne predvideva, medtem ko Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih heteroparom omogoča, da se s priimki igrajo, kakor želijo. Jaz pa sem morala posebej plačati, da sem to lahko naredila.
Maja: Pritožili sva se tudi glede otroškega dodatka, ker niso želeli priznati, da ima otrok dva starša in da se mora otroški dodatek računati glede na to. Neki drugi istospolni družini so na primer priznali, da ima otrok dve mami.
Jerneja: No, finančno je to majhna razlika, ampak gre za princip. Tudi zaradi tega, ker je isti Center za socialno delo takrat, ko smo zaprosili za enkratno finančno pomoč za otroka, izdal odločbo, da smo tričlanska družina, in so zato pri odmeri pomoči upoštevali vse najine dohodke, lastnino in tako naprej.
Vse te probleme sta med drugim imeli zato, ker tako imenovana »socialna mama« v pravnem smislu ni priznana in nima nobenih pravic. Kako pa si se osebno spopadla s predstavami, da kri ni voda in da je prava mama le biološka?
Jerneja: Saj kri res ni voda, ampak sebe sem ves čas dojemala kot mamo. Nenazadnje, ko sem oplodila svojo ženo – to smo naredili doma na kavču (smeh) – sem se dojemala kot mama in tudi ves čas nosečnosti. Prisotna sem bila pri porodu. in ko se je otrok rodil, je bil to tudi moj otrok in jaz njegova mama. Hkrati sem čutila nekakšno … hvaležnost (čeprav to ni pravi izraz) do Maje, ki je rodila otroka, ker bi ga nenazadnje lahko rodila tudi sama. No, ljudje potem govorijo o biološki in ne-biološki mami. Ampak kaj je to za en konstrukt »ne-biološka mama«? Raje sem »hrenovka« kot ne-biološka mama! (smeh). To nič ne pomeni! Jaz sem mama. Tako kot je tudi ona mama. Nobena od naju ni več in nobena manj vredna. »Ne-biološka mama« pa ima še vedno prizvok kot da je nekaj manj. Sicer pa jaz večinoma kuham, perem, se ukvarjam z otrokom, Maja pa ga doji. Kdo je torej mama? Včasih se mi zdi, da imam osebno dojiljo. (Smeh)
Bo Veno dobil sestro/brata?
Maja: Ja, upamo.
Jerneja: Ja … dva do tri. (Smeh)
