PODTEMA
Kaja in Samo Volker sta nekaj čez dvajset let stara hčerka in sin Renata Volkerja, ki ga na gejevski in lezbični sceni poznamo kot Reneja, glasbenika in didžeja, ki je bil nekaj časa gonilno kolo kluba Tiffany. Ko sta se Rene in njegova soproga po petnajstih letih razšla, sta Kaja in Samo dobila še eno družino. Istospolno. Rene je namreč po ločitvi vstopil v istospolno partnersko zvezo. »Vidva imata torej izkušnjo življenja v istospolni družini,« rečem na začetku klepeta s tema nadvse prijetnima sogovornikoma. Kaja in Samo se najprej spogledata, češ, je to res tako, nato pa Kaja pravi: »Ja, v bistvu res. Samo je nekaj časa živel z njima, sicer pa smo vse konce tedna preživeli pri Reneju in njegovem partnerju, ki mu je bilo prav tako ime Samo.« Zdaj se jima dejstvo, da je njun oče gej, zdi »no big deal«, vendar pa vedno ni bilo tako.
Kaja: Spomnim se, da je bila ločitev staršev šok. Vendar je bilo to povezano z ločitvijo, ne s tem, da je oče gej.
Samo: O tem se pravzaprav nismo pogovarjali. Sčasoma je postalo jasno, da ima on partnerja istega spola.
Kaja: Mislim, da sem to dojela šele pozneje, v začetku gimnazije. Spomnim se, da me je bilo na začetku tega malce sram. V tistih zgodnjih najstniških letih ti ni vseeno, kaj si drugi mislijo o tebi. Zato tudi nisem vsem razlagala, da je moj oče gej. Zdaj na vse to seveda gledam povsem drugače. Pozneje se pomiriš, pa tudi druge stvari ti postanejo pomembnejše.
Česa vaju je bilo najbolj strah?
Kaja: Nesprejemanja. Morda zasmehovanja. Saj veš: najprej se tvoja starša ločita, za povrh pa še tvoj oče ni »normalen«. Tako se je namreč takrat gledalo na homoseksualnost. Šlo je za pritisk sovrstnikov, nič drugega.
Samo: Moji sovrstniki so vsi vedeli, da je moj oče gej. Takrat je bil namreč precej v medijih, na televiziji. Ampak nihče ni drezal v to. Sam pa sem sprva hotel to skrivati. Tako kot Kajo me je bilo strah, kaj si bodo o tem mislili. Potem je tudi meni postalo jasno, da s tem ni nič narobe. In kaj potem, če je moj oče gej? Zato so tudi moji sovrstniki potem to sprejeli.
Ste s kolegi o tem vprašanju kdaj odkrito govorili?
Samo: Seveda. Vse jih je zanimalo. Kako pride do tega, kako sem sam to sprejel. Hoteli so vedeti, če se pred menoj ljubčkata … (Smeh.) Morda je šlo celo za malo zbadanja, ampak o tem smo se vendarle pogovarjali. O tem se danes lahko s komer koli pogovarjam.
Kaj pa v šoli – ste kdaj govorili o homoseksualnosti?
Kaja: Ne, ne spomnim se, da bi v šoli karkoli slišala o tem.
Je bil strah, o katerem sta govorila, povezan tudi s tem, da bi vaju videli kot geja oziroma lezbijko?
Samo: Verjetno res. Vsekakor nisem hotel, da bi me videli kot geja. Sem pa razmišljal o tem. Ampak fantje me ne zanimajo in tega tudi nisem poskusil.
Kaja: O meni verjetno niso razmišljali kot o lezbijki. Če sem bila skupaj z očetom in njegovim partnerjem, to ni bilo nič takega. Sem se pa sama spraševala o tem. Mogoče me je bilo strah, da bi se to zgodilo tudi meni. No, ključna točka preboja je bila takrat, ko sta nama pokazala, da lahko mi štirje skupaj dobro funkcioniramo, da se imamo fino in da si lahko povemo, da se imamo radi. Takrat sta bila zaljubljena, uspešna v poslu … vse vikende sva preživljala pri njima. Vsake tri mesece smo šli na kakšno potovanje in verjetno sva pri njiju dobila tisto, česar nisva doma pri mami.
Samo, nekaj časa si z očetom in s partnerjem živel prav v istem gospodinjstvu …
Samo: Ja, dvakrat po pol leta. Ne morem reči drugače kot: bilo je čisto normalno. Počutil sem se čisto normalno. Očetovega partnerja, sem imel zelo rad in veliko mi je pomenil. Tudi če bi me samo ona dva vzgajala, verjetno ne bi bilo nobenih problemov. Z očetom sem se vedno lahko pogovarjal o svojih puncah in problemih. Celo na zmenke me je vozil! Samo, ki ga nisem razumel za drugega očeta, ampak za fanta mojega očeta, pa mi je pomagal pri matematiki. (Smeh.)
Kako pa so tvoje punce to sprejemale?
Samo: Ha, mogoče sem pri puncah bil celo na boljšem. (Smeh.) Se jim je zdelo zabavno, da je moj oče gej. Tudi z mojo sedanjo punco se zelo ujameta. Skupaj gresta v šoping in neznansko uživata.
Kaja: Tudi z mojim fantom glede tega ni bilo nobenih problemov. Je pa res, da se o tem kaj veliko nisva pogovarjala.
Razpravo okrog Družinskega zakonika verjetno spremljata. Kakšno pa je vajino mnenje o posvojitvah?
Kaja: Hm, menim, da otrok potrebuje dva lika, ki nista nujno biološki oče ali mama. Ampak vsak mu lahko nudi nekaj, kar drug spol ne nudi. Sicer menim, da to ni nemogoče, zato tudi ne nasprotujem, da bi istospolni pari posvojili otroke. V svetu je toliko otrok, ki potrebujejo varnost in omejevanje na eno samo družino, heteroseksualno, se mi zdi nesmiselno.
Če potegneta črto pod vajino »izkušnjo z istospolno družino« – kaj sta dobila, zgubila?
Kaja: Ločitev je bila zagotovo pozitivna za vse štiri izmed nas. Čeprav je bilo na začetku grozno, nam je ta ločitev prinesla nekaj dobrega. Oče in njegov partner sta naju popeljala v čisto nov svet. Naučila sta me strpnosti in tega, da se lahko pogovarjamo in si zaupamo.
Samo: … pa odprtosti in sprejemanja tujih, neznanih stvari. Naučila sta naju, da ni nič narobe, če si malo drugačen.
Kaja: In da se tega ne smeš sramovati.
