Ljudje so spraševali, zakaj pišem o homoseksualcih, ko pa jih pri nas ni

MEDIAŠIT

Sebastijan Ozmec

Sociolog Stuart Hall ugotavlja, da imajo mediji moč pojasnjevanja, razlaganja in pripisovanja pomenov družbenim situacijam, še posebej tistim, ki so nove ali problematične. Ponudijo razlago, s tem pa sooblikujejo javno mnenje in medijske podobe določenih skupin v družbi.

Analize medijskih podob gejev in lezbijk kažejo, da so te pogosto stereotipne. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so bile tudi medikalizirane – homoseksualnost je bila zreducirana na vprašanje duševne bolezni. V osemdesetih se začno pojavljati seksualizirane podobe gejev in lezbijk in te vztrajajo še danes. V devetdesetih se pojavi nov trend – normalizacija. Vendar pa te podobe niso neproblematične. Prirejene so namreč tako, da ne ogrozijo večinske družbe. Normalen homoseksualec je sprejemljiv, dokler ne prevprašuje heteronormativnih privilegijev večinske družbe.

V raziskavi o medijskih podobah homoseksualnosti v reviji Mladina sem raziskovala, ali se omenjene podobe pojavljajo tudi v tem mediju, ki velja za naprednega in liberalnega. Analizirala sem 260 številk Mladine, ki so izšle v mesecih od julija do decembra v letih od 2000 do 2007. V njih je bilo objavljenih 78 člankov o homoseksualnosti, ki so jih pisali predvsem moški: 20 novinarjev, 3 novinarke, 3 članki pa so bili podpisani s psevdonimom. Med slikami, ki so objavljene ob člankih, se pojavljajo stare reprezentacije homoseksualnosti, predvsem seksualizacija: naključni homoseksualci so najpogosteje prikazani goli do pasu.

Tematski premik od starih medijskih podob, ki so se vrtele okrog razlogov za homoseksualnost, žalostnih usod posameznikov, ki so geji ali lezbijke in tako naprej, je očiten. Mladina je v analiziranem obdobju poročala predvsem o diskriminaciji, sceni in politiki. Rdeča nit vseh poročil je strah: na eni strani strah gejev in lezbijk pred verbalnim, psihičnim ali fizičnim nasiljem, po drugi strani pa strah heteroseksualcev pred homoseksualci, ki predstavljajo grožnjo njihovemu heteronormativnemu družbenemu redu. Za razliko od starih podob, ko glas homoseksualca v medijih pogosto ni bil slišan, je v analiziranem obdobju v člankih najpogosteje slišati glas gejevskih in lezbičnih aktivistov. Poleg tega pa o homoseksualnosti v Mladini razpravljajo tudi politični in cerkveni predstavniki, in stari znanci tovrstnih razprav: psihologi, psihiatri in psihoanalitiki.

Med Mladininimi novinarji, ki so napisali največ člankov o homoseksualnosti – v analiziranem obdobju skoraj 45% vseh člankov – je Sebastijan Ozmec. Z njim sem se pogovarjala o uredniški politiki Mladine glede homoseksualnosti. Intervju je bil posnet oktobra 2007 – medtem je Ozmec zamenjal časopisno hišo in ne piše več za Mladino

Sebastijan Ozmec se kesa

Kako po vašem mnenju slovenski tiskani mediji obravnavajo homoseksualce?

Sedaj je stanje malo boljše. Ko sem pred desetimi leti začel delati v novinarstvu, se o tem bolj ali manj ni pisalo. O homoseksualcih se je pisalo, kot da so deviantni, zdaj pa se o njih piše odprto. Ko sem začel delati pri Mladini, nihče ni želel pisati takšnih člankov, saj novinarji niso želeli biti kategorizirani kot »gejevski« novinarji. In se še danes ne želijo izpostavljati z imenom in priimkom.

Kako pridejo teme o homoseksualnosti na Mladinino agendo?

V bistvu je šlo za splet okoliščin, da je homoseksualnost prišla na agendo. Sam sem bil že ves čas usmerjen v človekove pravice in sem rad delal na tem področju, ne samo v povezavi s homoseksualnostjo. Takrat pa je bil tudi urednik za te stvari. Pred leti smo slučajno naredili članek o homoseksualnosti, ki je dvignil branost Mladine. Ti trije elementi: zanimanje urednika, višja branost revije in moje zanimanje za človekove pravice, so se uskladili in tako je prišlo do pokrivanja te teme. Zdaj imamo novega urednika in mislim, da ta tema ne bo več tako zastopana. Vse skupaj je torej odvisno predvsem od urednika.

Ali obstaja pri Mladini kakšna uredniška politika glede homoseksualnosti?

Če je obstajala, potem je obstajala v smislu, da so uredniki ugotovili, da se številke revij s temi članki zelo berejo in prodajajo. Konec osemdesetih in devetdesetih je pri Mladini obstajala uredniška politika glede človekovih pravic. Zdaj se to spreminja. Gre bolj za strankarsko politiko.

Kako skušate pri Mladini prikazati geje in lezbijke?

Gre za stvar osebne percepcije. Sam imam svoje mnenje, drug sodelavec svoje. Odvisno je od tistega, ki o tem piše.

Ali pridejo geji in lezbijke ali aktivisti sami k vam in vas opomnijo na kakšno temo ali krivico, ki se jim je dogodila?

Imam nekaj kontaktov. Pokličejo predvsem tisti, ki so bolj angažirani, na primer Tatjana Greif ali Mitja Blažič. Drugače pa moraš sam poiskati ljudi in jih prepričati, da kaj povedo. Nihče noče sodelovati in izstopati, tudi če jim poveš, da njihovo ime ne bo javno zapisano. Tu so veliki problemi. Ljudje se nočejo razkrivati za medije. Razen tistih, ki so angažirani.

Kako potem vzpostavljate stike z njimi?

Na začetku sem s tem imel več težav, sedaj pa imam glede na to, da se s tem ukvarjam že deset let, nekaj telefonskih številk, ki jih vedno zavrtim. Nekateri so takoj rekli ne, ko so slišali, da gre za medije, da ne bi potem sosedi brali o njih …

Nekateri članki so podpisani s psevdonimi. Obstaja kakšno pravilo glede podpisovanja tovrstnih člankov?

Ne. Na začetku, ko sem prišel na Mladino, je bilo tako, da se pri takšnih temah ali pa recimo pri pisanju o drogah, nihče ni želel podpisati in so bili članki podpisani s psevdonimi. Zdaj pa mislim, da ni več tako. Sam se, recimo, vedno podpišem.

V analizi Mladine sem naletela na dva psevdonima. To sta bila Fatalist Jakob in Amor Toplak.

Fatalist Jakob je bil kolumnist Jaša Zlobec. Zraven je imel svojo sliko, tako da so vsi vedeli, da gre za njega. Amor Toplak pa je bil gej s Primorske in bi imel probleme, če bi se podpisal s svojim imenom.

Kakšne so reakcije bralcev na te članke?

Navajen sem predvsem negativnih reakcij v smislu, zakaj jih zagovarjam. Na spletu včasih komentar odda nekdo, ki je gej ali lezbijka in s tem doda drugo mnenje. Večinoma pa so negativni komentarji, ki so žaljivi.

Torej se te reakcije bralcev v zadnjih nekaj letih niso spremenile?

Mogoče v zadnjih letih, ko se več piše o tem, pa od Sester naprej. Mogoče pri tistih, ki včasih sploh niso vedeli, kaj je to … Pred desetimi leti se mi je redno dogajalo, da so me ljudje spraševali, zakaj pišem o tem, ko pa pri nas ni homoseksualcev… Najbolj glasni so tisti, ki so kritični.

Večina člankov je opremljenih s slikami. Kako izberete slikovno gradivo?

To predstavlja poseben problem. Napisati članek ni težko, problem je prepričati ljudi, da se slikajo. Ko smo šli na primer v gejevsko savno, se nihče ni želel fotografirati, tako da sem se moral na koncu sam sleči in fotografirati, kako me masirajo … Lažje je, kadar greš na primer na gejevske olimpijske igre v München, kjer ljudje prihajajo iz različnih držav in so bolj odprti. Pri nas ne moreš dobiti slike, razen od nekaj aktivistov, ki se upajo izpostavljati, na primer Blažič, Kuhar, Mozetič, Greif …

Ali s tem ne podpirate skrivnostnosti, ki se pogosto povezuje s homoseksualnostjo?

Mi bi bili takoj pripravljeni objaviti njihove slike. Na primer, odpre se nov lokal, mi bi šli tja, naredili nekaj slik in objavili članek, ampak to je neizvedljivo. To smo že neštetokrat poskusili, a neuspešno. Edina možnost je pri manifestaciji, pri paradi ponosa. Takrat pridejo vsi mediji, naredijo fotografije, ki jih potem celo leto uporabljajo pri člankih.

Kadar so objavljene slike naključnih homoseksualcev, so na teh slikah največkrat geji. Te slike poudarjajo stereotipno podobo: moški so zgoraj brez, v usnjenih hlačah in tako naprej.

Gre za poseben sektor. Novinarji pišemo samo članke, slike delajo fotografi in o tem določa urednik fotografije. Včasih jim mi pomagamo, ker je težko dobiti te slike. Na koncu uredniki in kreativni direktorji določijo, katere slike se objavijo. Oni imajo monopol za najbolj bombastične slike, ki pritegnejo bralce. Slika, na kateri sta dva moška, ki se poljubljata, je zagotovo bolj zgovorna kot slika, na kateri sedita dva moška na klopci … Mislim, da gre bolj za prodajo, kapitalizem.

S kakšnimi problemi se še soočate pri pisanju tovrstnih člankov?

Novinar mora iti preko sebe in se ne sme obremenjevati s tem, kaj drugi mislijo. Ženske v Jani lažje pišejo o homoseksualcih, kakor da bi se moški pri Mladini podpisal pod takšen članek in ga bodo vsi imeli za geja. Nihče se ne želi izpostavljati.

Zasledila sem mnenje nekaterih, da se v medijih večkrat piše o gejih kot o lezbijkah …

Moje izkušnje so takšne, da so geji zelo odprti in sodelujejo z menoj, razen tega da se ne želijo fotografirati. Ko pa pridem v Monokel, me ne spustijo noter. Ko jih prepričam, da bi rad napisal članek, pa se nihče ne želi z menoj pogovarjati. Že dolgo nazaj sem želel narediti članek v Ženskem centru, a so mi odgovorile, da v njihove prostore moška noga ne bo stopila. Bolj so zaprte. Takoj bi napisal članek o njih, pa one ne želijo. Razen aktivistk iz Maribora, z njimi sem že dvakrat sodeloval. Spet aktivisti …

Obstaja kakšno pravilo glede pogostosti objavljanja takšnih člankov?

To je odvisno od tega, kaj se dogaja. Če bo parada ponosa, bomo o tem objavili članek, če bodo olimpijske igre, se bo o tem pisalo. Mora biti nek dogodek, ne piše se »na suho«.

Kaj bo prinesla prihodnost?

Konec osemdesetih, v začetku devetdesetih so bili ljudje nagnjeni k človekovim pravicam in so spremljali te stvari. Zdaj je tega vse manj, ker igra kapitalizem vedno večjo vlogo. S tem pa gremo korak nazaj.

Tags from the story
Written By
More from Tina Štor

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja