Gejevski politiki

RAZKRITJE

Homoseksualci s politično močjo

Marsikdo meni, da homoseksualnost ni združljiva z uspehom na poklicnem področju. V javni sferi, kjer se neprestano bijejo bitke za pridobitev moči, naj bi bilo vsako priznanje drugačnosti hkrati tudi priznanje poraza, zdrs na dno hierarhične lestvice družbenega ugleda in materialnega preživetja. Zaradi teh strahov, ki so pogosto več kot utemeljeni, številni homoseksualci skrivajo svojo spolno usmerjenost ali lastno razkritje omejijo na ožji krog prijateljev in družine. Kljub temu pa je kar nekaj takih, ki te strahove odpravljajo in se tako borijo proti pogostemu sistemskemu nasilju nad GLBTIQ-populacijo.

	Johanna Sigurdardottir je februarja letos postala predsednica islandske vlade in s tem prva deklarirana lezbijka na svetu, ki je na čelu vlade. S svojo partnerico je leta 2002 tudi sklenila zakonsko zvezo.
	Tudi v parlamentu naše severne sosede se je našel sedež za outirano lezbijko, Ulirke Lunacek, članico avstrijske stranke Zelenih.
	Roger Karouchi, francoski minister za parlamentarne odnose in med drugim tudi dober prijatelj Nicolasa Sarkozyja, je prvi francoski minister, ki je razkril, da je gej.
	Sedanji župan Pariza in potencialni kandidat za predsednika francoske republike na volitvah leta 2012, Bertrand Delanoë, je svojo homoseksualno usmerjenost prvič priznal v televizijskem intervjuju leta 1998. Leta 2002 ga je na javnem pariškem praznovanju zabodel Azedine Berkane. Napad naj bi izvedel zaradi sovraštva do županove socialistične politične pripadnosti in homoseksualnosti. Delanoë je po napadu preživel dva tedna v bolnišnici. Za atentatorjem so se leta 2007, po odpustu iz psihiatrične bolnišnice, izgubile vse sledi.
	Pink News UK je pred kratkim objavil seznam petdesetih najbolj vplivnih britanskih gejev in lezbijk. Prvo mesto si je prislužil evropski komisar za trgovino Peter Mandelson, mednje pa spada tudi Ben Bradshaw, britanski minister za zdravstvo, ki že od leta 1997, ko je bil prvič izvoljen za poslanca, ne skriva svoje spolne usmerjenosti. Pred tremi leti je tudi sklenil zakonsko zvezo s svojim partnerjem, producentom na televizijski postaji BBC.
	Klaus Wowereit, ki je od leta 2001 župan Berlina, se je na konferenci socialdemokratov outiral z besedami: »Sem gej in prav je tako«. Berlin je tako poleg Pariza in Hamburga eno od treh večjih evropskih mest, kjer se je župan javno deklariral, da je gej. Do leta 2004 so homoseksualnega župana Glena Murraya imeli tudi v mestu Winnipeg v Kanadi.
	Homoseksualna spolna usmerjenost ne pomeni nujno liberalne politične pozicije, to dokazujeta Ole von Beust, župan Hamburga, in Pim Fortuyn, nizozemski politik. Ole von Beust je pripadnik konzervativne krščanskodemokratske stranke, Fortuyna pa so leta 2002 umorili, med drugim tudi zaradi zagovarjanja ksenofobične politike do nizozemskih muslimanov in priseljencev. Fortuynova homoseksualnost je bila celo eden od razlogov za njegovo konzervativno politiko, saj je v islamizaciji Nizozemske videl potencialno grožnjo težko pridobljenim pravicam homoseksualcev.
	Alfonso Pecoraro Scanio, sedanji predsednik italijanske stranke Zelenih ter nekdanji minister za okolje, je z razkritjem lastne biseksualnosti leta 2000 postal prvi outirani italijanski politik.
	Jerónimo Saavedra Acevendo je španski politik, ki je bil v osemdesetih in začetku devetdesetih let predsednik Kanarskih otokov. Javno se je razkril leta 2000 in je od predlani župan Las Palmasa, glavnega mesta kanarskega otoka Gran Canaria.
	Državni sekretar v madžarski vladi Gábor Szetey je svojo spolno usmerjenost prvič javno razkril v svojem govoru na spremljevalnem filmskem festivalu madžarske Parade ponosa leta 2007: »Jaz sem Gábor Szetey. Vernik. Madžarski Evropejec. Državljan, državni uradnik, član vlade. In gej«.
	Nitzan Horowitz je pred kratkim prisegel izraelski vladi in s tem postal drugi gej v zgodovini Izraela, ki je bil izvoljen v parlament.
	Z imenovanjem Jeffreya S. Crowleya za direktorja Urada za nacionalno AIDS-politiko je v administraciji Baracka Obame zaposlenih že dvajset javno razkritih gejev in lezbijk.
	Čeprav razkriti glbt politiki sedijo ali so sedeli v parlamentih Brazilije, Kanade, ZDA, Avstrije, Belgije, Danske, Finske, Francije, Nemčije, Madžarske, Irske, Italije, Nizozemske, Norveške, Španije, Švedske, Švice, Velike Britanije, Južne Afrike, Izraela, Avstralije in Nove Zelandije, svet glbt-politikov ostaja krojen po patriarhalnih merilih heteronormativne družbe, saj v njem občutno prevladujejo geji. V političnih vrstah pa najbolj marginalizirani še vedno ostajajo transseksualci. Ena izmed redkih in prvih transseksualnih politikov je tako Georgina Beyer, članica novozelandskega parlamenta in bivša županja tamkajšnjega mesta Carterton. Transspolna oseba je bila tudi v italijanskem parlamentu. Leta 2006 je bila vanj izvoljena poslanka Vladimir Luxuria.