KOMENTAR
Skupina »Tukaj je Slovenija« je 20. februarja 2009 na svojih spletnih straneh objavila zapis, v katerem obsojajo novinarja RTV Slovenija Sekuja M. Condeja zaradi domnevnega sramotenja slovenskega naroda v intervjuju za sedmo številko revije Narobe. Conde je v intervjuju, ki je bil objavljen v kontekstu osrednje teme o biseksualnosti, v odgovoru na novinarsko vprašanje, ali še vedno doživlja začudene odzive, ko ljudje vidijo, da kot temnopolti človek govori slovensko, v odgovoru posredoval primerjavo Slovencev z »zaplankanimi živalmi«. Conde je tako na osnovi svojih osebnih izkušenj potrdi novinarkino tezo, da doživlja začudenja, ker kot temnopolti človek govori slovensko. V nadaljevanju pojasnjuje, da se mu še vedno pogosto zgodi, da ga ljudje v Sloveniji najprej naslovijo v angleščini.
Razpravo o »spornem« intervjuju se je nato preselila tudi na spletne strani neonacistične skupine »Blood & Honour Slovenia«, na Facebooku pa je nastala sovražna stran »Ustavimo novinarja RTV Seka [sic!] M. Condeja«. Seku je, kot je pojasnil za Narobe, poleg tega dobival tudi grozilna pisma: »Pričakalo me je lepo število elektronske pošte, ki je na bolj ali manj kulturen način popisovala vse, kar mi lahko, kar bi mi in kar mi bodo storili braniki slovenstva. Moji novinarski kolegi so se, čeprav nekateri nekoliko v zmedi, dokaj hitro odzvali, kar se je odrazilo v številu intervjujev, ki sem jih moral opraviti tistega dne. Prav tako se je s sporočilom za javnost odzvala moja matična hiša. Priznam, nisem ga prebral, verjamem pa, da so me vzeli v bran z isto vnemo, kot takrat, ko sem še vodil jutranja poročila in so v uredništvo prihajali klici: ‘Zakaj moramo gledati črnca zjutraj po televiziji?’ Ni mi bilo lahko, ne takrat, ne ob zadnjem napadu. A vendar, kljub vsemu, stojim za izrečenim in kljub grožnjam nisem nič manj tiho. Rad pa bi omenil še dve prijetni prigodi, ki sta se mi zgodili v tem času. K meni je pristopila dolgoletna zunanjepolitična novinarka in mi povedala, da je samo Slovence slišala govoriti: »Mi smo majhen narod. Tega Luksemburžani ne govorijo«. Eden od voditeljev oddaj dnevnoinformativnega programa pa me je spomnil na anekdoto, ki naj bi nastala med drugo svetovno vojno v Nemčiji: »Bil sem tiho, ko so prišli po Jude; bil sem tiho, ko so prišli po homoseksualce in invalide; bil sem tiho, ko so prišli po Slovane in Rome … Ko so prišli pome, ni bilo nikogar, ki bi kričal zame.«.
Uredništvo revije Narobe ostro obsoja rasizem in vsakršno nestrpnost do manjšin. Hkrati izraža zaskrbljenost nad porastom različnih oblik družbenega izključevanja manjšin – od homofobičnih napadov, ki postajajo »folklorni del« vsakoletnih Parad ponosa v Sloveniji, do nacionalističnih izpadov, ki jih lahko v zadnjem času spremljamo v povezavi z aktualno politiko in nenazadnje tudi v povezavi z odzivi na intervju s Sekujem M. Condejem. Prepričani smo, da vsaka družba, ki izključuje različnost, nima prihodnosti.
Za komentar o Sekujevi izjavi in odzivih nanjo smo prosili medijskega »watchdoga« dr. Borisa Vezjaka.
Čez planke in zaplankanost
So Slovenci ene take zaplankane živali? Novinar Seku M. Conde misli, da so. Podobni so čredi, zaprti v stajo, ki ji včasih kakšen pastir prinese novice iz zunanjega sveta. Po reakcijah sodeč, si Seku ni premislil. Čeprav so njegove misli, izrečene v oktobrski števili Narobe, močno odmevale med tistimi, ki se čutijo poklicane varovati ugled in čast Slovenije, po nekaj mesecih mnenja ni spremenil. Po svoje ga je celo zaostril. Ko mački stopiš na rep, zacvili, komentira. In ker ima očitno rad živali, zaplankane ali ne, se čudi, zakaj se »patrioti« niso oglasili, ko zaradi napačnih terapij z zdravil umirajo lipicanci ali ko prihaja do pomora avtohtonih slovenskih čebel. Čudi se nadalje, da njihove pozornosti niso deležni kozolci, ta simbol domače krajine, ki da propadajo – po njegovem bi se lahko takšen patriot, če že ljubi slovensko grudo, na kakšnega priklenil, še pravi.
Evidentno je, da čeprav Slovenec, o Slovencih kakšnega dobrega mnenja nima. Do tega ima vso pravico – nedopustno bi bilo, če bi vsak med nami moral imeti lepo mnenje o svojih sonarodnjakih. Če se vprašamo, ali je njegovo stališče vredno ovadbe zaradi kaznivega dejanja sramotitve slovenskega naroda, kot napovedujejo v nekaterih nacionalističnih organizacijah, potem je verjeten odgovor: ne. Trditev »Slovenci so zaplankane živali« – ki, mimogrede, precej spominja na slavno Jelinčičevo, po kateri so Hrvati goveda – je sicer zanesljivo žaljiva, vendar močno dvomim, da ustreza kvalifikaciji kaznivega dejanja. Kajti žaljive trditve niso nujno kaznive. Čeprav bi nam Seku verjetno želel pojasniti, da ni mogel biti žaljiv, ker je povedal tisto, kar je po njegovem resnično, pa je treba dodati, da žaljivosti take misli niso odvezane. Poskusite svoji najdražji osebi povedati, da je predebela, ali še kaj hujšega, če ne verjamete. Kakorkoli je že tak opis stanja lahko resničen, imate neskončno veliko možnosti, da bo v svoji reakciji na smrt užaljena. Med užaljenostjo in žaljivostjo pa ni razlike: slednjo dobite, če med ljudmi pomnožite prvo. V izjavi »Slovenci so zaplankane živali« tudi izvijanje na nehoteno posplošitev ne pomaga, saj je v njej univerzalizacija na »vse Slovence« že implicirana.
V trikotniku spraševanj, ali je trditev žaljiva, resnična in kazniva, nas najbolj begajo notranja razmerja. Če pravimo, da Seku verjetno ni storil kaznivega dejanja sramotitve, a je bil žaljiv, nas zdaj zanima, če je povedal nekaj resničnega ali ne? Zdi se, da žaljivost bolj korelira s prvim. Kaj namreč neko izjavo naredi za takšno? Predvsem dejstvo, da nas sogovorec želi užaliti. Potemtakem njegova namera. Seku je bil žaljiv, ker je s tem računal. Iskanje odpustka za žaljivost v »resničnosti« opisa torej ni relevantno, če bi jo že lahko izmerili. Toda cilj je dosežen takrat, ko si besede vzamete k srcu. Če se kot Slovenec niste prepoznali v opisu »zaplankana žival«, niste tako prizadeti kot takrat, ko ste se. Kar v prvi vrsti ni odvisno od vaše zavednosti in želje po pripadnosti narodu; mogoče je bolj od vašega občutka, da se želite čutiti prizadete. Seku, ki želi žaliti, in tisti, ki želi biti užaljen, sta v tem smislu srečen par.
V praksi pa žal ta sreča ni videti preveč cvetoča. Kaže se v nasvetu prav nič anonimnega uporabnika Facebooka, »naj pobere šila in kopita nazaj v Afriko na drevo in naj se hrani z bananami celo življenje«. Reakcija težko skriva, da je zrcalna podoba prve: nekdo želi Sekuju povedati, da je zaplankana žival na napačnem (slovenskem) drevesu.
Ob epistemološkem poglejmo še na drug vidik zgodbe. V reakcijo na Sekuja se vpleteta dva konteksta, ki s prvim, nacionalističnim, neposredno nista povezana. Prvi zadeva rasističen predsodek in drugi homofoben. Natanko to dvoje pa sta, kot je videti, razloga za »vsebino« njegovega prepričanja – Seku namreč odkrito priznava, da je biseksualec in da je slovenska zaplankanost povezana z rasnimi idejami o barvi kože. Očitki, zaradi katerih si je prislužil »sovražno stran« na Facebooku, mu na nek način dajejo prav. Reakcija nanj je tista, s katero je Seku morebiti po svoje zadovoljen, saj pritrjuje začetni ugotovitvi. Toda prebujena heterogena razloga, ki sta se združila, torej netoleranca na rasni podlagi in netoleranca do istospolno usmerjenih oseb, prav zato puščata grenak priokus. Nesmiselno je kazati s prstom na netoleranco zaplankanih, če si jo izzval s provokacijo. Občutek, da si getoiziran, ne bi smel dajati povodov za občutek, da to želiš ostati, npr. kot istospolno usmerjen ali kot nekdo z drugačno barvo kože.
Če sklenem: seveda je težko razsojati o tem, kakšne izkušnje ima Seku s Slovenci. Toda izjavljati, da so »neka čreda, zaprta v stajo«, ne bo pripomoglo k njihovemu izboljšanju. Če koga, potem ima posplošitev, skrita v razredu »Slovenci«, vsaj eno izjemo: Seku zase verjetno ne misli, da je del te črede. In verjetno jih ima še bistveno več. A če jih ima, potem se moti. Liberalna tradicija, zgodovinsko vpeta v demokratične družbe, mu daje pravico do izražanja svojih stališč in pogledov. Kar bi morali zato nemudoma storiti, je jasno in nedvoumno sporočilo, da ima lahko vsakdo svoje mnenje, ki ga nujno ne sprejemamo ali cenimo. Če reakcije gorečnežev kažejo na ambicijo po linču, sovražnosti, homofobiji in rasizmu, jih je treba obsoditi. V razliki od Sekujevega nacionalnega predsodka (če smemo tako reči), ki ni individualiziran, je takšna ambicija namreč zelo konkretizirana in meri na posameznike, s tem pa je bistveno bolj nevarna. Na to kaže že dejstvo, da je Seku postal nenadoma moteč kot novinar RTV zavoda. Češ: nekdo, ki ne mara Slovencev, ne more ali ne sme biti zaposlen na javnem servisu. On pa si menda drzne celo intervjuvati starosto naroda, dr. Franceta Bučarja, sicer novopečenega junaka nacionalistov – takšen si preprosto ne zasluži, da je javna osebnost. Nič od navedenega ne drži. K sreči nas nikakršna nacionalistična pravila ne zavezujejo k temu, kdo lahko opravlja novinarski poklic, tudi zakon o RTV ne, in še manj poznamo merila, komu je dopuščeno nastopati v javnosti. Takih omejitev v demokraciji ne potrebujemo in storiti moramo vse, da jih nikoli ne bomo imeli.
