O pedroljubkah in zdravljenju lezbičnosti

SKRITA KAMERA

Testiranje spletnih svetovalnic

Ko sem pred davnimi leti ugotovila, da sem lezbijka, sem se prvič (in zadnjič) zaradi tega obrnila na svetovalca. Poklicala nisem nikogar drugega kot samega (in zdaj že nekaj let pokojnega) seksologa Marjana Košička. »Pozdravljeni,« sem rekla s tresočim se glasom, prepričana, kako zelo pretresen bo, »jaz sem pa lezbijka!« »Ja, in? Kaj je narobe s tem?« me je razočaral.

Pozdravljeni!

Sem istospolno usmerjena, čeprav nisem imela nobene »slabe izkušnje« z moškimi, pa tudi z vzgojo ni bilo nič »narobe«. Zanima me, zakaj sem potem lezbijka prav jaz, moja sestra, na primer, pa ni? O tem sem sicer že veliko prebrala, vendar še vedno ne vem, od česa je to v resnici odvisno. Je o tem danes znanega že kaj več?

Najlepša hvala za odgovor in lep pozdrav. M.

Odgovor s spletne svetovalnice Delo.si

»Za vsakogar obstaja le eno življenje: naše življenje.« (Evripid)

Sprašujete me nekaj zelo pomembnega in kar tare vedno več žensk. Prvič, zato ker je homoseksualnost (še bolj pa biseksualnost) povsod po svetu in tudi pri nas v porastu. Drugič, zato ker je to vprašanje za milijon evrov, kajti nanj nima nihče dokončnega odgovora. Ljudje smo namreč najbolj kompleksna bitja na tem planetu in nihče ne razume popolnoma, kaj je tisto v nas, kar nas z drugim bitjem (istega ali nasprotnega spola) poveže biološko, intelektualno, duhovno ali čustveno. In prav zaradi te kompleksnosti si tudi znanstveniki, ko gre za razmišljanje o človeškem vedenju, ne upajo izreči, da imajo dokončen dokaz ali da poznajo resnico. Vse, kar ponavadi rečejo, je, da poznajo določene trende v obnašanju, in še to ob predpostavki da je vzorec skupine dovolj velik. V zagovor njihovega stališča lahko povem, da je njihova zadržanost upravičena, kajti nedavno so znanstveniki odkrili, da je ženska seksualnost za razliko od moške seksualnosti veliko bolj fluidna in nima tako ostrih meja ter ločnic (kar naj bi bilo povezano z delovanjem ženskih možganov). Ženske bolj prosto odločamo, s kom bomo, zakaj in koliko časa bomo – tudi zato ne moremo s prstom pokazati in reči, kaj je vzrok za našo homo-, bi-, heteroseksualnost.

Vendar kljub temu ali pa prav zato bom podala definicijo lezbijke: če žensko privlačijo ženske seksualno, ta še ni avtomatično lezbijka … vsaj ne toliko dolgo, kolikor jo prav tako seksualno privlačijo moški in ima z njimi zadovoljujoče spolne odnose. Če se ženska zaljubi v drugo žensko in z njo začne graditi partnersko zvezo, prav tako ni lezbijka, če je ženska hkrati odprta za to, da pride mimo pravi moški, s katerim se bo poročila in imela otroke. Če se dve biseksualni ženski zaljubita in imata dolgoročno partnersko zvezo, tudi v tem primeru ne postaneta lezbijki, saj bi potem pomenilo, da je biseksualnost le faza. Seveda je slednje absurdno in protislovno razmišljanje, vendar pa dobro definira, kje lahko potegnemo ločnico med biseksualnostjo in homoseksualnostjo. Zaključna definicija bi tako bila, da je lezbijka tista ženska, ki je pripravljena vstopiti v monogamni seksualni in čustveni odnos z žensko in/ali biti z njo do konca svojega življenja (in čeprav so ji lahko občasno všeč in privlačni moški, pa se ne poda niti v avanture z njimi, še manj v partnerske odnose).

Seveda pa je vaše bistveno vprašanje: »Zakaj sem potem lezbijka prav jaz, moja sestra pa ni?« Ali slišim v tem vprašanju samo-očitek in samo-pomilovanje, kot da hoteli reči, ampak zakaj se je to zgodilo prav meni? V bistvu, kakor rečeno, vam ne znam natančno odgovoriti, zakaj prav vam in še mnogim drugim ženskam. Vem pa nekaj drugega, da si tega vprašanja ne bi postavljali tako, da si zraven še malo poočitate, če bi družba homoseksualnost sprejemala z večjo tolerantnostjo in če ne bi poslušali domnevnih »razlogov« proti homoseksualnosti.

Najprej ste sami navedli prevladujoče mnenje o domnevnih vzrokih (predsodkih), zakaj naj bi nekdo postal homoseksualec oziroma lezbijka. Kako so ti absurdni, lahko vidimo, če namesto ženske postavimo moškega in rečemo, da je nekdo postal gej zato, ker je imel slabe izkušnje z ženskami – pri čemer se slabe izkušnje v primeru žensk ponavadi nanašajo na to, da so bile psihično in fizično zlorabljene, vendar moškega ženska na tak način ne more zlorabiti, kajne. In kar se tiče vzgoje, se to ponavadi nanaša na Freuda, ki je domneval, da gre za psihično inverzijo – moški naj bi bili poženščeni, ženske pa pomožačene ter da je prišlo v tem primeru do napačnega psihološkega razvoja. Danes bi za to napako v psihološkem razvoju lahko rekli, da v primeru homoseksualnosti ni uspel projekt podružbljanja.

Kajti Freud na začetku postavi tezo, da je vsak otrok polimorfno perverzen. Kar pomeni, da mu lahko prinese občutek zadovoljstva prav vsak objekt, kasneje pa postavi, da pravi občutek zadovoljitve prinese le heteroseksualni spolni odnos. Skratka, po Freudu je v nas nekakšna lebdeča želja (gon), ki ni natančno določena in kroži nad različnimi objekti, sami pa se potem odločamo na podlagi različnih osebnih, družinskih, nacionalnih in kulturnih preferenc. Ali kakor pravi filozof Alan Soble: »Kateri objekti v svetu bodo otroku kasneje dajali ugodje in užitek, bo določila kasnejša psihobiografija.« S tem dodatkom, da Freud nato poda navodilo, kateri objekt moramo navsezadnje izbrati.

Vendar pa je filozof Foucault lepo pokazal, da je bila do zdaj naša čustvena in seksualna pripadnost nekomu vedno obeležena s političnimi doktrinami – vedno smo morali »služiti« nekemu konceptu o družini, narodu, državi in kulturi. Poleg tega je Foucault pokazal, da v resnici naša spolna identiteta in spolna praksa nista vnaprej zamejeni z našo »telesno naravo«, ampak sta odprta in podvržena izgrajevanju in nadgrajevanju. Mi sami smo predmet naše lastne izdelave, kar pomeni, da imamo svobodo in hkrati zmožnost odločitve, kdo smo in kam gremo. Seksualnost in naša čustva delujejo kot nekakšni lastnosti jaza, ki ju lahko oblikujemo.

Zato predlagam, da se nehate obremenjevati in začnete polno živeti, kajti navsezadnje se je povsem legitimno vprašati, zakaj imate vi raje vanilijev, vaša sestra pa jagodni sladoled, dolgoročno pa takšno spraševanje ni ravno najbolj produktivno. Rajši začnite polno uživati v okusu, ki vam ga daje vaš sladoled.

Katarina Majerhold

Če bi bila danes stara toliko, kot sem bila takrat, verjetno ne bi iskala nasvetov po telefonu, niti se ne bi naročala v (pre)polnih ali vsaj (pre)dragih svetovalnicah. Nasvet bi poiskala na spletu, ki bi mi bil tako ali tako položen že v zibelko. Zato sem sprejela predlog, da bi preizkusili nekaj spletnih svetovalnic. Izbrala sem tri in vsaki poslala nekaj (različnih) vprašanj, povezanih z domnevnimi stiskami zaradi spolne usmerjenosti. Prva tarča je bila kar »naša« Mavrična svetovalnica, ki deluje pod okriljem DIH, druga je bil portal www.tosemjaz.net, priznana svetovalnica, kjer strokovnjaki in strokovnjakinje pomagajo pri reševanju stisk mladih. Na koncu sem se z nekoliko bolj metafizičnimi vprašanji obrnila še na mag. Katarino Majerhold, eno tistih, ki svetujejo v spletni svetovalnici portala delo.si. Z odgovorom na vprašanje, ali je že kaj več znanega o tem, od kod naj bi homoseksualnost izvirala, me je tako pozitivno presenetila, da ga kar v celoti objavljamo. Delni odgovor na to vprašanje je objavljen tudi na straneh spletne svetovalnice portala delo.si, preko katerega sem ji vprašanja zastavila, izkušnje z drugima dvema »testiranima« spletnima svetovalnicama pa so podrobneje opisane v tem članku.

 Mavrična svetovalnica

Ker izkušenih poznavalcev nisem hotela obremenjevati s klišejskimi vprašanji kot so, kako naj ji povem, da jo ljubim (prehitro bi me razkrinkali!), sem uporabila zgodbo (pre)nekatere znanke iz vsakdanjega življenja. Za nekaj trenutkov sem postala »pedroljubka«. Potarnala sem, da sem na smrt zaljubljena v nekdanjega sošolca, ki je gej. In ki je, jasno, moj najboljši prijatelj. Najina nesrečna zveza traja že vrsto let. Čas pa teče in ker si želim imeti družino, me zanima ali menijo, da si bo kdaj »premislil«.

Odgovor je prispel kmalu, že po nekaj dneh. Mavrični svetovalci bi mi pri tem kmalu močno zamešali štrene. Moja stiska se jim je zdela tako huda, da so predlagali, naj se pri njih raje kar osebno oglasim – ali pa naj jih vsaj pokličem po telefonu.

Kar hitro sem se znašla. »Sem iz Maribora, delam na občutljivem delovnem mestu, in ne bi se rada izpostavljala,« sem jim natvezila in nestrpno čakala, kaj bo. Spet so me prijetno presenetili. Sporočili so, da moje zadržke razumejo, in mi posredovali spletni odgovor. V njem je anonimni svetovalec ali svetovalka zapisal(a), da nisem s to svojo ljubeznijo prav nikakršna izjema, saj da se »ženske v geje pogosto zaljubljajo, ker so navadno prijetni, prijazni in imajo podobne interese, ženskam se približajo na drugačen način, kakor njihovi heteroseksualni vrstniki«. Sledilo je (neusmiljeno) pojasnilo, da gre pri tem praviloma za nesrečne ljubezni. Čas pa res teče, se je strinjal(a), in nesmiselno je čakati na čudežno spreobrnitev. »Zato bi bilo vsekakor  najbolje, če bi se uspeli osredotočiti na koga drugega, hkrati pa obdržali prijateljstvo s tem fantom …«. Odgovor se mi je zdel dobro formuliran in dobila sem občutek, da je svetovalka ali svetovalec dobro strokovno podkovan/a. Z drugimi besedami, nad odgovorom sem bila navdušena! Še toliko bolj pa sem bila navdušena nad tem, da nisem slučajno res kakšna večno neuslišana »pedroljubka«, temveč samo ena čisto navadna lezbijka.

Tosemjaz

Sledil je preizkus priznane mladinske spletne svetovalnice www.tosemjaz.net. Spletnemu forumu sem zaupala, da sem stara petnajst let in da me sošolci od nekdaj zafrkavajo, da imam raje punce kot fante. Piko na i je postavila prijateljica, ki me je vprašala, ali sem res. Zdaj pa ne vem, kako naj to sploh ugotovim – in kaj naj naredim, če sem res? Bom morala k zdravniku?

Že po treh dneh mi je odgovoril Matej Žnuderl, psiholog s Centra za socialno delo Celje. Najprej me je potolažil, da verjetno sploh ne bi razmišljala o tem, če me ne bi sošolci tako zbadali. Potem mi je pojasnil, da je »v procesu odraščanja obdobje, ko sklepamo tesna prijateljstva z vrstnicami in vrstniki istega spola. Ko spolno dozorimo, se postopoma začnemo zanimati za nasprotni spol. Ker pa ne eni ne drugi nismo kar naprej zaljubljeni, dejstvo, da trenutno nimam fanta, še zdaleč ne pomeni, da  sem »usmerjena v isti spol«. (O, hvala!)

Težava je tudi v tem, da ne ločimo med tem, ko nam je oseba istega spola všeč zaradi lepote in med spolno privlačnostjo.« (Kako za vraga je mogoče to dvoje sploh ločiti? Bi to sploh lahko ločila?) »Tako moški kot ženske, lahko koga istega spola začutimo kot lepega, vendar to še ni istospolna usmerjenost. To je verjetno tudi razlog, da se nekateri opredelijo za biseksualce – privlačita jih oba spola,« me je še naprej tolažil izkušeni psiholog in predlagal idealno rešitev za večino mojih težav: »Da bi lahko ugotovila, kakšna je tvoja spolna usmerjenost, si moraš dati še vsaj deset let časa …«. To naj bi bilo obdobje, ko bom ugotovila, v koga se zaljubljam in kdo me spolno močno privlači – tedaj pa bom tudi vedela, ali moram »pri svojih čustvih in poželenjih kaj spremeniti« in ali so ta zame dobra. A vrhunec šele sledi! »Nekateri pa se vendarle odločijo živeti s partnerko istega spola in tvegajo nekoliko družbene odrinjenosti, drugi pa se poskusijo preusmeriti s pomočjo psihoterapevta …«

Ker mi hudič ni dal miru, sem mu naslednji dan pisala še enkrat. Zahvalila sem se za prvi nasvet (le kako sem zmogla?) in ga vprašala, zakaj meni, da bom to, ali so mi dejansko všeč punce, vedela šele čez 10 let. In pa, koliko časa ter kakšno pomoč bi v tem primeru potrebovala, da »ozdravim« oziroma da se preusmerim, kot je svetoval.

Tudi tokrat je odgovoril zelo hitro. Obdobje desetih let se mu zdi ravno dovolj, da človek spozna nekaj oseb, ki ga (jo) močneje privlačijo – in šele tedaj lahko vidimo, kateri »spol« je za nas bolj privlačen.  »V tem času se boš telesno in čustveno stabilizirala in odgovor boš lažje našla,« me je še potolažil. Ko se je razblinil prvi bes, mi je postalo prav žal, da ne bova (nikoli) več komunicirala. Če namreč bi, bi mu pojasnila, da za odgovor, ali sem lezbijka, nisem potrebovala deset let, temveč le kakšno sekundo dvajset; za to, da bi se »telesno in čustveno stabilizirala«, pa bi potrebovala ne deset, temveč vsaj še trideset let!

»Glede psihoterapije pa mislim, da je več dejavnikov, od katerih je odvisen uspeh. Če bi bil vzrok tak, da bi se ga lahko odstranilo, če bi bila istospolna usmerjenost blažja, če bi s terapevtko – terapevtom – našla dober stik … No, nekaj mesecev bi bilo že potrebnih,« se mu zdi.

Če dobro razmislim, je imel po svoje celo prav. Glede na svoje tovrstne aktivnosti v zadnjem času bi namreč mirno lahko sklepala, da je moja istospolna usmerjenost res nekoliko blažje narave. Če torej ne želim v iskanju »prave«, na obrobju družbe preživeti še dolgih deset let, mi zdaj potemtakem res ne preostane drugega, kot da upoštevam njegov nasvet in čim prej najdem kakšno vražje dobro osebno svetovalko.

Na podlagi preizkusa treh spletnih svetovalnic (Mavrična svetovalnica, www.tosemjaz.net in svetovalnica portala Delo.si) lahko zaključimo, da je tovrstno svetovanje primerno predvsem za tiste, ki se ne želijo osebno izpostavljati ali ki se jim z odgovorom mudi. Odgovore smo v vseh primerih prejeli zelo hitro (v nekaj dneh), ti so bili zelo osebni, med uporabnikom in svetovalci se je v vseh primerih vzpostavila interakcija, na Mavrični svetovalnici pa so ponudili tudi osebno svetovanje. Ob tem smo dobili vtis, da se izbrani svetovalci dela lotevajo resno in odgovorno – in da jim ni vseeno.

Drugo vprašanje pa je, kako je mogoče, da izkušen psiholog na portalu zelo obiskane in priznane mladinske spletne svetovalnice petnajstletnici odgovori, da bo za spoznanje, ali je lezbijka, potrebovala dolgih 10 let; da bo, če je, živela na obrobju družbe in da se lahko, če je slučajno res lezbijka, s pomočjo dobrega psihoterapevta v nekaj mesecih preusmeri. Še bolj zaskrbljujoče pa je, da njegovega strokovno nedvomno spornega ter javno objavljenega odgovora ni opazil oziroma komentiral nihče – in to kljub temu, da na navedenem (moderiranem!) forumu stiske mladih rešujejo številni priznani strokovnjaki.

Tags from the story
Written By
More from Alma M. Sedlar

Papežev problem

KOMENTAR Papež Benedikt XVI. se je z zadnjo izjavo, da je reševanje...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja