O pedroljubkah in zdravljenju lezbičnosti

SKRITA KAMERA

Testiranje spletnih svetovalnic

Ko sem pred davnimi leti ugotovila, da sem lezbijka, sem se prvič (in zadnjič) zaradi tega obrnila na svetovalca. Poklicala nisem nikogar drugega kot samega (in zdaj že nekaj let pokojnega) seksologa Marjana Košička. »Pozdravljeni,« sem rekla s tresočim se glasom, prepričana, kako zelo pretresen bo, »jaz sem pa lezbijka!« »Ja, in? Kaj je narobe s tem?« me je razočaral.

Če bi bila danes stara toliko, kot sem bila takrat, verjetno ne bi iskala nasvetov po telefonu, niti se ne bi naročala v (pre)polnih ali vsaj (pre)dragih svetovalnicah. Nasvet bi poiskala na spletu, ki bi mi bil tako ali tako položen že v zibelko. Zato sem sprejela predlog, da bi preizkusili nekaj spletnih svetovalnic. Izbrala sem tri in vsaki poslala nekaj (različnih) vprašanj, povezanih z domnevnimi stiskami zaradi spolne usmerjenosti. Prva tarča je bila kar »naša« Mavrična svetovalnica, ki deluje pod okriljem DIH, druga je bil portal www.tosemjaz.net, priznana svetovalnica, kjer strokovnjaki in strokovnjakinje pomagajo pri reševanju stisk mladih. Na koncu sem se z nekoliko bolj metafizičnimi vprašanji obrnila še na mag. Katarino Majerhold, eno tistih, ki svetujejo v spletni svetovalnici portala delo.si. Z odgovorom na vprašanje, ali je že kaj več znanega o tem, od kod naj bi homoseksualnost izvirala, me je tako pozitivno presenetila, da ga kar v celoti objavljamo. Delni odgovor na to vprašanje je objavljen tudi na straneh spletne svetovalnice portala delo.si, preko katerega sem ji vprašanja zastavila, izkušnje z drugima dvema »testiranima« spletnima svetovalnicama pa so podrobneje opisane v tem članku.

Mavrična svetovalnica

Ker izkušenih poznavalcev nisem hotela obremenjevati s klišejskimi vprašanji kot so, kako naj ji povem, da jo ljubim (prehitro bi me razkrinkali!), sem uporabila zgodbo (pre)nekatere znanke iz vsakdanjega življenja. Za nekaj trenutkov sem postala »pedroljubka«. Potarnala sem, da sem na smrt zaljubljena v nekdanjega sošolca, ki je gej. In ki je, jasno, moj najboljši prijatelj. Najina nesrečna zveza traja že vrsto let. Čas pa teče in ker si želim imeti družino, me zanima ali menijo, da si bo kdaj »premislil«.

Odgovor je prispel kmalu, že po nekaj dneh. Mavrični svetovalci bi mi pri tem kmalu močno zamešali štrene. Moja stiska se jim je zdela tako huda, da so predlagali, naj se pri njih raje kar osebno oglasim – ali pa naj jih vsaj pokličem po telefonu.

Kar hitro sem se znašla. »Sem iz Maribora, delam na občutljivem delovnem mestu, in ne bi se rada izpostavljala,« sem jim natvezila in nestrpno čakala, kaj bo. Spet so me prijetno presenetili. Sporočili so, da moje zadržke razumejo, in mi posredovali spletni odgovor. V njem je anonimni svetovalec ali svetovalka zapisal(a), da nisem s to svojo ljubeznijo prav nikakršna izjema, saj da se »ženske v geje pogosto zaljubljajo, ker so navadno prijetni, prijazni in imajo podobne interese, ženskam se približajo na drugačen način, kakor njihovi heteroseksualni vrstniki«. Sledilo je (neusmiljeno) pojasnilo, da gre pri tem praviloma za nesrečne ljubezni. Čas pa res teče, se je strinjal(a), in nesmiselno je čakati na čudežno spreobrnitev. »Zato bi bilo vsekakor  najbolje, če bi se uspeli osredotočiti na koga drugega, hkrati pa obdržali prijateljstvo s tem fantom …«. Odgovor se mi je zdel dobro formuliran in dobila sem občutek, da je svetovalka ali svetovalec dobro strokovno podkovan/a. Z drugimi besedami, nad odgovorom sem bila navdušena! Še toliko bolj pa sem bila navdušena nad tem, da nisem slučajno res kakšna večno neuslišana »pedroljubka«, temveč samo ena čisto navadna lezbijka.

Tosemjaz

Sledil je preizkus priznane mladinske spletne svetovalnice www.tosemjaz.net. Spletnemu forumu sem zaupala, da sem stara petnajst let in da me sošolci od nekdaj zafrkavajo, da imam raje punce kot fante. Piko na i je postavila prijateljica, ki me je vprašala, ali sem res. Zdaj pa ne vem, kako naj to sploh ugotovim – in kaj naj naredim, če sem res? Bom morala k zdravniku?

Že po treh dneh mi je odgovoril Matej Žnuderl, psiholog s Centra za socialno delo Celje. Najprej me je potolažil, da verjetno sploh ne bi razmišljala o tem, če me ne bi sošolci tako zbadali. Potem mi je pojasnil, da je »v procesu odraščanja obdobje, ko sklepamo tesna prijateljstva z vrstnicami in vrstniki istega spola. Ko spolno dozorimo, se postopoma začnemo zanimati za nasprotni spol. Ker pa ne eni ne drugi nismo kar naprej zaljubljeni, dejstvo, da trenutno nimam fanta, še zdaleč ne pomeni, da  sem »usmerjena v isti spol«. (O, hvala!)

Težava je tudi v tem, da ne ločimo med tem, ko nam je oseba istega spola všeč zaradi lepote in med spolno privlačnostjo.« (Kako za vraga je mogoče to dvoje sploh ločiti? Bi to sploh lahko ločila?) »Tako moški kot ženske, lahko koga istega spola začutimo kot lepega, vendar to še ni istospolna usmerjenost. To je verjetno tudi razlog, da se nekateri opredelijo za biseksualce – privlačita jih oba spola,« me je še naprej tolažil izkušeni psiholog in predlagal idealno rešitev za večino mojih težav: »Da bi lahko ugotovila, kakšna je tvoja spolna usmerjenost, si moraš dati še vsaj deset let časa …«. To naj bi bilo obdobje, ko bom ugotovila, v koga se zaljubljam in kdo me spolno močno privlači – tedaj pa bom tudi vedela, ali moram »pri svojih čustvih in poželenjih kaj spremeniti« in ali so ta zame dobra. A vrhunec šele sledi! »Nekateri pa se vendarle odločijo živeti s partnerko istega spola in tvegajo nekoliko družbene odrinjenosti, drugi pa se poskusijo preusmeriti s pomočjo psihoterapevta …«

Ker mi hudič ni dal miru, sem mu naslednji dan pisala še enkrat. Zahvalila sem se za prvi nasvet (le kako sem zmogla?) in ga vprašala, zakaj meni, da bom to, ali so mi dejansko všeč punce, vedela šele čez 10 let. In pa, koliko časa ter kakšno pomoč bi v tem primeru potrebovala, da »ozdravim« oziroma da se preusmerim, kot je svetoval.

Tudi tokrat je odgovoril zelo hitro. Obdobje desetih let se mu zdi ravno dovolj, da človek spozna nekaj oseb, ki ga (jo) močneje privlačijo – in šele tedaj lahko vidimo, kateri »spol« je za nas bolj privlačen.  »V tem času se boš telesno in čustveno stabilizirala in odgovor boš lažje našla,« me je še potolažil. Ko se je razblinil prvi bes, mi je postalo prav žal, da ne bova (nikoli) več komunicirala. Če namreč bi, bi mu pojasnila, da za odgovor, ali sem lezbijka, nisem potrebovala deset let, temveč le kakšno sekundo dvajset; za to, da bi se »telesno in čustveno stabilizirala«, pa bi potrebovala ne deset, temveč vsaj še trideset let!

»Glede psihoterapije pa mislim, da je več dejavnikov, od katerih je odvisen uspeh. Če bi bil vzrok tak, da bi se ga lahko odstranilo, če bi bila istospolna usmerjenost blažja, če bi s terapevtko – terapevtom – našla dober stik … No, nekaj mesecev bi bilo že potrebnih,« se mu zdi.

Če dobro razmislim, je imel po svoje celo prav. Glede na svoje tovrstne aktivnosti v zadnjem času bi namreč mirno lahko sklepala, da je moja istospolna usmerjenost res nekoliko blažje narave. Če torej ne želim v iskanju »prave«, na obrobju družbe preživeti še dolgih deset let, mi zdaj potemtakem res ne preostane drugega, kot da upoštevam njegov nasvet in čim prej najdem kakšno vražje dobro osebno svetovalko.