TE(R)ORIJA
O črki Q: Al’ prav se reče gej/lezbijka ali queer?
Dandanes je moderno, da smo kar vsi queerovci. Kaj pa ta beseda sploh pomeni? So geji in lezbijke isto kot queerovci? Ne.
Tradicionalno razumljena spolna usmerjenost (gej, lezbijka, strejt/-ka) temelji na ustaljeni izbiri seksualnega objekta, kar pomeni enostavno tole: če ima moški ustaljeno seksualno preferenco do moških, je gej, če do žensk, je strejt itn. To seveda ni vse. Za moderno razumevanje spolne usmerjenosti izbira seksualnega objekta, četudi ustaljena in ponavljajoča se, ni dovolj. Ta izbira mora sama po sebi delovati kot znak razlike, ne glede na spolno identifikacijo ali seksualno vlogo, poleg tega mora biti izbira spolnega objekta povezana s psihologijo in posameznikovo notranjo orientacijo.
Ta jasna in ustaljena povezava med spolno identiteto (moški/ženska) in spolno usmerjenostjo (homo/hetero), ki s seboj prinaša prepoznavne vzorce vedenja, nas definira kot geje, lezbijke in strejte. Vse skupaj ima daljnosežne posledice za naša življenja in temeljno določa naše vedenje, občutke, družbene položaje itn. Razkritje ima pri tem bistveno vlogo. Geji in lezbijke se na osnovi svojega vztrajanja na jasno izoblikovanih identitetah, ki temeljijo na fiksnih spolnih usmerjenostih, definirajo kot razločni manjšini in zahtevajo enake pravice in zakonsko zaščito.
Heteroseksualnost = heteronormativnost?
Heteroseksualnost je spolna usmerjenost (oseba je seksualno nagnjena k osebam drugega spola), heteronormativnost pa označuje vse družbene norme, ki so se skozi stoletja zgradile okrog te usmerjenosti, vse pa temeljijo na dvojici moško–žensko. Ti konstrukti so močno podprti z vseh strani (zakonodaja, moralni in verski kodeksi itn.) in se še danes želijo prikazati kot edini normalni in zdravorazumski.
Ni malo gejev in lezbijk, ki tudi sami želijo svoja življenja urejati na podlagi heteronormativnega vzorca (tipičen primer so poroke), pri čemer se ne sprašujejo o tem, od kod ta vzorec sploh prihaja, in če morda ne temelji prav na izključitvi njih samih iz »normalnega«. Primer: zavračanje »poženščenih« gejev. Posamezni (bolj ali manj »možati«) geji »poženščene« geje prav sovražijo, pri čemer očitno ne razumejo, da to sovraštvo izhaja tudi iz seksističnega zavračanja žensk (če »ženstvenost« ne bi bila nižje vrste od »možatosti«, tudi »poženščenost« ne bi mogla biti tako osovražena), nadalje pa še iz heteroseksističnega zavračanja homoseksualnosti (»možati« gej, ki zavrača »poženščenega«, ne razume, da strejtovski moški, ki bi mu bil tak gej tako rad podoben, enako kot zatira ženske, zavrača tudi homoseksualce, saj se patriarhat in z njim povezane norme vzpostavljajo na jasno začrtanem odnosu med tradicionalno razumljenima spoloma in zavračanju vsega, kar ta odnos prevprašuje.
Iz tega mora biti torej jasno, da med heteroseksualnostjo in heteronormativnostjo ni prav nobenega enačaja, saj so mnogi geji in lezbijke izrazito heteronormativni, medtem ko je precej strejtov, ki heteronormativnost zavračajo. In tu nastopi queer (slovensko različico/zapis še čakamo). Svet moderne gejevske in lezbične asimilacijske politike in pozitivne samozavesti se je namreč izkazal za pretesnega. V devetdesetih letih se je gejevski in lezbični identiteti zato po robu postavil nov koncept – queer, ki nasprotuje vsakršnim poskusom reguliranja in prisilne identifikacije ter kakršnimkoli shemam biološkega redukcionizma. Pri tem seveda nasprotuje tudi gejevski in lezbični konzervativni želji po normalnosti (»saj smo čisto taki kot vi, pustite nas vendar zraven«).
Nelagodje, ki ga tako med nekaterimi geji in lezbijkami kot med nekaterimi strejti sprožajo biseksualci, transvestiti in transseksualci, jasno kaže na močno zakoreninjenost (hetero)normativnega razumevanja spolnih in seksualnih identitet. Bi in trans sta v svoji nerigidnosti zato veliko bližje queeru, saj prestopata meje med nasprotujočimi si dvojicami tipa »ali/ali« (npr. »homo/hetero«) in prepoznavata možnost »in/in«, ali pa – v primeru transspolnosti – zarežeta globoko v ustaljeno razumevanje povezav med biološkim in družbenim spolom ter spolno usmerjenostjo.
Queer torej ni identiteta v klasičnem smislu, saj fiksne in nespremenljive identitete neposredno zavrača in poudarja, da povezave med spolom, družbenospolno identiteto in seksualno željo niso tako enostavne, preproste in zlahka ujemljive, kot jih prikazujejo tradicionalno razumljene identitete. Queer identitete raje prevprašuje in se želi izviti iz tradicionalnega diskurza, znotraj katerega delujejo GLBT identitete. Toge identitete so namreč pasti, v katere se ujamemo in so zmeraj izključujoče (geji in lezbijke tudi sami diskriminirajo naprej – recimo bi in trans osebe ali pa druge subkulture in posameznike, ki ne želijo/morejo izpolnjevati njihovih norm).
Seveda je tudi queerovska »neidentiteta« deležna prenekatere kritike, a njen izvoren naboj je bil v vsesplošnem nasprotovanju normalizaciji, še posebej heteronormalizaciji identitet, in zato ni sopomenka za geje in lezbijke in ni nadpomenka za glbt in ni protipomenka za strejte. Govorimo namreč o strejtovskih moških in ženskah, gejih, lezbijkah, biseksualnih, transspolnih in interspolnih osebah (hermafroditih) ter queerovcih/-kah (ki zavračajo klasične seksualnoidentitetne oznake in norme). Zato je reči, da si gej in obenem queer teoretični nesmisel. Nobena teh besed/identitet ne pomeni istega kot katerakoli druga. Zato katerokoli oznako/termin ali črko že uporabimo, mora biti vselej jasno, kaj pomeni in kaj hočemo reči.
