Lezbična ljubezen v renesansi in razsvetljenstvu
Kakor smo lahko videli v prejšnjem obdobju, so bili v srednjem veku kruti do vsakršne oblike homoseksualnosti. Poleg tega so se veliko manj ukvarjali z žensko kot moško homoseksualnostjo, kar se vleče tudi v obdobji renesanse in razsvetljenstva. Tudi v tem času je bila spolnost med ženskami obravnavna bodisi kot stvar posmeha bodisi kot nepriznavanja avtentične ženske seksualnosti. Vsekakor pa se nadaljuje pojmovanje lezbijk kot tribad in virag. Tako imenovana saphična ljubezen, kot so jo radi imenovali, je za moške opazovalce in interprete ostajala predvsem na ravni nežnega božanja, objemanja, poljubljanja in občasne uporabe dilda.
Na splošno so v renesansi in razsvetljenstvu le redko kruto kaznovali lezbištvo in še manj mučili ali ubijali v tem imenu, kakor je to veljalo za srednji vek. Bistveno za tako toleranten pristop do erotičnega ženskega prijateljstva v 16. in 17. stoletju je bila kulturno vzpostavljena razlika med tribado in kar Traubova imenuje ‘femme‘. Tribado, to je žensko, ki je svojo partnerico penetrirala z dildom ali z nenavadno velikim klitorisom, so obsodili kot sodomitko, medtem ko femme, žensko, ki je imela rada druge ženske, a je ohranjala tradicionalno žensko vlogo in obleko, niso imeli za nevarno in ogrožajočo. Le v primeru, da so lezbično razmerje med feminilnimi lezbijkami dojeli kot »nevarnost za reprodukcijo in zakonsko zvezo ali ogrožanje moči falusa« (Traub, 2002: 182), so takšno zvezo opredelili za transgresivno.
Zanimivo je, da so takratni anatomi posvečali veliko pozornost klitorisu, ki je spodbijal ustaljeni galenski pogled na spola. Slednji je temeljil na strukturni homologiji med penisom in maternico, ženske genitalije pa pojmoval kot invertno in inferiorno verzijo moških genitalij. Toda ker so anatomi v tistem času vpeljali tretji element, tj. ženski seksualni užitek, ki so ga dojemali kot nujni predpogoj zanositve, so klitoris (in ne maternico), kakor piše Traubova, dojemali kot moško igrišče. Prav zaradi vpeljave užitka kot nujnega za zanositev se je takrat začela množiti moška anksioznost glede ekscesivnega ženskega užitka in potencialne avtonomija ženske homoerotike. Od tod tudi izvira kulturna fantazija o tribadi in njenem hipertrofičnem klitorisu in agresivni seksualnosti.
Kljub temu pa velja, da so v renesansi za seksualno nemoralno obnašanje na sodišču obsodili le 10 do 20 odstotkov žensk, ubili pa morda le tiste, za katere so dejansko odkrili, da so živele v »navideznem heteroseksualnem« partnerstvu oz. gospodinjstvu, v katerem je bil »mož«, pravzaprav preoblečena ženska (Davis in Farge, 1993: 443). Sicer pa lezbištvu niso pripisovali večjega moralnega prekrška. Ta je bil večji le – tako kot že v starem Rimu – v primeru ženske nezvestobe z moškim. Zakon je bil do žensk pravzaprav najstrožji, če so bile ogrožene družinske vrednote: odločbe v Franciji (1577) in Angliji (1624) so vse do 18. stoletja določale smrtno obsodbo za ženske v primeru detomora.
Tako kot je bilo lezbištvo v srednjem veku pogosto prisotno v samostanih, se je to dogajalo tudi v obdobju renesanse in razsvetljenstva. Študija Judith Brown razkriva zgodbo lezbične spiritualne ljubezni nune Benedette Carlini iz Pescie v Italiji v zgodnjem 17. stoletju. Benedetta je svojo ljubezen do sestre Bartolome doživljala kot spiritualno ekstazo in jo opisala kot posledico zlivanja s svojo dušo dvojčico (interpretirano v skladu z Aristofanovim mitom o dušah dvojčicah). Sicer pa Judith Brown prav tako razkriva, da so ženske z lezbičnimi nagnjenji zunaj samostanov pogosto skrivale svojo pravo žensko identiteto in se preoblačile v moške, bolj pogumne pa celo v vojake in druge pustolovce (Davis in Farge: 1993: 442).
Ravno zato, ker so v tistem času lezbištvo pogosto razumeli in prikazovali v okviru heteroseksualne ekonomije, kjer naj bi ena od partnerk živela in delovala kot moški (preoblečena v moškega) in s tem prestopila prag običajne vloge žene, matere, gospodinje in vdove, smo bili priča številnim dramskim uprizoritvam, v katerih so bile ženske preoblečene v moške. Uprizarjanje vlog, v katerih se je ženska prelevila v moškega, je merilo na problem omejujočih in socialno konstruiranih spolnih vlog. V širšem družbenem kontekstu je bilo pridobivanje samozavesti in trdnosti ideal, h kateremu so ženske stremele, vendar pa so se junakinje prelevile v moškega tako, da so zgolj navidez izgubile svojo ženskost, kajti v omenjenih dramah se šalijo pravzaprav na račun moških (junakov), ki ne morejo dojeti popolne spremembe in zamenjave spolnih vlog ter jih videti onkraj zunanje pojavnosti. Na drugi ravni se šalijo tudi na račun občinstva, ki lahko podobno kot sami junaki ocenjujejo spolno identiteto zgolj na podlagi spolno definiranih vlog, vloge pa na podlagi zunanjih kazalcev, kot so oblačila, gestikulacija, frizura. Tako prezentacija kot reprezentacija v takšnih dramah se norčuje iz spolno determiniranih omejitev na osnovi obleke in javnega mnenja. Problematiziranje seksualne orientacije v takšnih dramah je bilo prav tako pogosto. Na primer v Bibbienovi drami La Calandria (1513) glavna junakinja Santilla izpostavi mit o idealni androginosti in ga prenese na raven komičnih intrig. Santilla ima ljubezensko afero s Calandrijevo ženo Fulvio, a čeprav je vanjo zaljubljena, pa z njo, kljub temu da jo Fulvia zapeljuje in povabi v posteljo, ne spi – Santillina ljubezen do Fulvie ostane ‘čista’. Drama je hkrati farsa in zgodba o čisti ljubezni, zato ne moremo povsem določiti stanja glavne junakinje – bodisi da gre za utelešenje Santille kot tribade, ki spodbuja k homoseksualnosti in nezvestobi bodisi kot ženske z deviško nedolžnostjo. Slednje so namreč takratni avtorji pogosto sklepali: lezbijke so zaradi, v njihovih očeh, pomanjkanja penetracije v spolnih odnosih pogosto povezovali z nedolžnostjo in s čistostjo (Nicholson, 1993: 340).
Po drugi strani pa nam viri prav tako razkrivajo, da se je v 18. stoletju v Angliji pojavil nov odprti seksualni stil, ki ni temeljil na logiki preoblačenja, ampak na neki vrsti poročnega prijateljstva. Lady Llangollen, Eleanor Butler in Sarah Ponsonby so bile predstavnice novo vznikle mode, njihova oblačila so izražala androginost, vendar očitno še vedno feminilnost, hkrati pa so prinašale tudi nove oblike partnerstva. Živele so v hiši v Walesu, majhni egalitarni skupnosti, med seboj delile intimnost, imele dolge sprehode v naravo, naglas brale Rousseauja, razpravljale o pomembnih filozofskih temah takratnega časa in si dopisovale s pomembnimi prijatelji v Londonu ter tujini. Čeprav je bila Eleanor Butler najstarejša, nobena ni bila glava družine, kakor je to veljalo za patriarhalne zakonske zveze. In čeprav so jih v lokalnem časopisu z naslovom »Neobičajno žensko prijateljstvo« napadli zaradi njihovega življenjskega sloga, pa so ostale spoštovane članice skupnosti, njihovo posestvo pa ‘romarsko’ mesto za vse radovedneže, ki so želeli vedeti več o njihovem nenavadnem življenjskem stilu.
Zanimivo je, da so se le redki misleci iskreno vprašali in priznali, kateri so lahko psihološki in čustveni vzroki lezbištva, kajti večina jih je lezbištvo preprosto pometlo kot odklon bodisi v medicinskem (biološko-reproduktivnem) bodisi teološkem smislu. Zato je toliko bolj vreden in redek Montaignov razmislek o vzroku, zakaj se ženske obračajo druga k drugi ali zakaj ni v njihovih srcih ljubezni do moških ali mož: »Posledice običajne moške nezvestobe so vidne: da bi nam ženske pobegnile, se ženske obračajo k sebi in k drugim ženskam ali pa z njihove strani sledijo zgledu, ki smo jim ga pokazali moški, igrajo svojo vlogo v farsi in so v zakonu udeležene brez strasti ter ljubezni.«
Na splošno lahko rečemo, da so bili v renesansi za razliko od prejšnjih obdobij precej tolerantni do ženske homoseksualnosti, a konec preporoda lezbičnosti smo na žalost doživeli, ko je heteroseksualnost ob koncu 17. in začetku 18. stoletja postajala vedno bolj medicinsko definirana norma in so se ponovno vzpostavili prevladujoči zakoni heteronormativnosti.
