Pred kratkim sem odkrila novo nanizanko Goliath (ZDA, 2016–) – kot že stokrat poprej videno, o brezkompromisnih pravnikih_icah – , ki so to le navidezno oziroma toliko časa, dokler zmagujejo. Ko pa njihove retorične premetenosti, s katerimi se želijo izogniti resnici, ne zdržijo več, se nanje zgrne vse, kar so na svoji poti izkoristile_i, okradle_i, odvrgle_i, ponižale_i in pohodile_i. Okus, ki so ga njihovi dolgoletno izkoriščanje, indiferentnost, predsodki, brezkompromisnost, ambicioznost in brutalna tekmovalnost pustili, je zelo, zelo grenak, in občasno tudi (skoraj) življenjsko usoden, kot npr. za glavnega junaka nanizanke.
In zakaj potemtakem sploh govorim o tej nanizanki? Kar je v nadaljevanki delovalo izjemno obetavno, se je v nekem trenutku izkazalo za eno večjih razočaranj zadnjih sezon. Kar bi lahko postala super zgodba in vrhunski zgled, ki ga nismo zasledile_i niti v eni od dozdajšnjih nadaljevank, se je izjalovilo v eno najbolj povprečnih, zastarelih in nedomišljenih preobratov, ki so bodisi plod slabega in lenega pisanja scenaristov_k bodisi homofobije in na trenutke celo mizoginije. Potek takšne zgodbe smo lahko našli v 90-ih letih 20. stoletja, ne pa v 21. stoletju, ko so takšne vrste zgodb ponavadi passe. Tako nazadnjaškega preobrata v lezbični zgodbi že dolgo nismo srečale_i.
Gre za prvo sezono nanizanke Goliath, v kateri igrajo precej velika igralska imena, kot so William Hurt, ki igra glavni lik Donalda Coopermana, pa Billy Bob Thornton, ki igra glavnega tožilca Billyja McBridea in toži Coopermanovo podjetje. Billy je temperamenten, malo zapit, a briljanten odvetnik, ki je bil nekoč zaposlen v Coopermanovem podjetju. V slednjem je kot odlična pravnica zaposlena tudi Billyjeva bivša žena Michelle McBride (Maria Bello), ki jo je grdo prevaral in izdal. V podjetju je zaposlena še vrhunska, samozavestna, odločna pravnica Caille Senate (Molly Parker), ki se ima za peto generacijo feministk in je zaljubljena v Michelle. Z njo ima razmerje in ko ti dve močni, uspešni in odločni ženski nastopata kot predavateljici na seminarju pravnic_kov njihovega podjetja, se zdita kot sanjski tim.
A vseeno je med njima ves čas nekaj posredi, če ne Michellin bivši mož, potem Michellina hči, če ne hči, potem direktor podjetja itd. Ko Michelle končno vpraša Callie, kaj bi pravzaprav rada od nje, ji ta pove, da si želi le biti z njo in da jo zanima, kaj vse lahko dosežeta skupaj. Zato jo tudi ves čas nagovarja, da bi skupaj ustanovili svoje podjetje. Michelle temu ni naklonjena. Zdi se kot, da sploh nikoli ne razmišlja niti ne želi razmišljati o možnosti biti samostojna in neodvisna od cispolnega moškega. In moramo priznati, da seji pozna, da ni feministka, saj se kar ne moremo znebiti vtisa svoje bivše heteroseksualnosti.
Zapravljeni potencial
A če bi bile_i snovalke_ci nanizanke naprednejši (saj ne, da niso napredne_i, a lahko bi bili bolj), bi lahko naredile_i nekaj, česar nobena nadaljevanka še ni naredila: lahko bi zasnovali ženski ‘sanjski tim’, kakor bi ta deloval v fikciji neke nanizanke in bi bil lahko tudi zgled v realnosti, saj se odnosov in čustvovanja lahko učimo tudi prek popularne kulture.
Presenetljivo je, da sta se Callie in Michelle razšli oziroma se je Michelle tako razjezila nad Callie, da je prekinila razmerje z njo zato, ker je ta razkrila njuno razmerje Michellini hčeri, ki se je nad tem precej razburila. Nato pa se je Michelle o tem dogodku razgovorila še s svojim bivšim možem in na ta način z njim sploh prvič odkrito spregovorila o svojem istospolnem razmerju, hkrati pa je še potožila, da zakaj si vedno izbere (‘zatežene’) pravnike_ice za svoje partnerje_ke. Lahko rečemo, da je po eni strani logično, zakaj je Michelle končala razmerje s Callie, ko jo je ta proti njeni volji razkrila hčeri, po drugi strani pa je enako ključno vprašanje pri Michellinem motivu za končanje razmerja to, ali bi Michelle ravnavala enako (torej bi končala razmerje), če bi moški, s katerim bi bila v razmerju, proti njeni volji razkril njuno razmerje hčeri. Bi scenaristi_ke v tem primeru pokopale_i tudi heteroseksualno razmerje ali ne?
V podjetju je zaposlena tudi mlada, ambiciozna in inteligentna pravnica Lucy Kittridge (Olivia Thirlby), ki na neki točki postane Donaldova ljubica. Donald jo tudi večino časa ščiti, vendar se na koncu izkaže, kakor vedno v takšni vrsti dejavnosti, da so koristi nad prijateljstvom, ljubeznijo in sočutjem. Namreč, nekdo nekoga ščiti le toliko in tako dolgo, dokler meni, da ima/bo od nje_ga imel_a koristi. In ko Donald Lucy brezčutno odpusti, se mu Lucy maščuje tako, da na sodišču priča proti Donaldu ter s tem njegovo pričanje postavi na laž. To privede do zaključka sojenja, v katerem Coopermanovo podjetje izgubi in mora plačati odškodnino.
Predvsem pa Lucyjino pričanje sproži Donaldovo kap. Ko Donald v bolnišnici vpraša Lucy, zakaj je bila pripravljena pričati proti njemu, mu odgovori, da zato, ker je tako k njemu, torej njunemu razmerju, kot delu pristopila iskreno, on pa ji je uničil sanje, načela, vrednote in tudi odnos, hkrati pa jo je odvrgel in odpustil takoj, ko je ugotovil, da mu več ne koristi. Torej da mu gre le za moč in oblast.
Na koncu prve sezone se Donald sooči še z Billyjem, ki ga prav tako pride obiskati v bolnišnico, in tudi ta mu predoči njegovo hladno, preračunljivo sebičnost in koristoljubnost, celo zlobnost. V zadnji sekvenci prvega dela spoznamo, kako je Donald Cooperman dejansko zloben, saj bi ga z lastnimi rokami ‘zadavil’, če bi ga le mogel.
Nanizanka s pozitivnejšim ljubezenskim razpletom
Za razliko od omenjene nadaljevanke me je zelo pozitivno presenetila nanizanka Supergirl (ZDA, 2015–) druga sezona. Že prva sezona, ki je ponujala močno žensko junakinjo Karo Zor-El iz Kriptona a.k.a. Supergirl (Melissa Benoist), ki rešuje svet, kakor ga je reševal njen bratranec, je bila odlična popestritev sicer že znanih junakov iz te franšize. V drugi sezoni spoznamo detektivko Maggie Sawayer (Floriana Lima), ki raziskuje kriminalne primere, med drugim tudi takšne, ki zadevajo vesoljce_ke. Bila pa je tudi v ljubezenskem odnosu z vesoljko. Maggie takoj pritegne Alex Denvers (Chyler Leigh), ki na ta način prvič ozavesti, da jo morda privlačijo ženske. Po tem, ko Maggie Alex zaupa, da jo je zapustilo dekle, jo Alex povabi na pijačo, Maggie pa ji odvrne, da ni vedela, da jo privlačijo ženske. Alex se sicer malo izmotava, vendar je več kot očitno, da do nje čuti več kot zgolj profesionalni odnos.
A seveda brez zapletov le ne gre. Po tem, ko Alex izpove svojo ljubezen Maggie, jo ta najprej zavrne, rekoč, da se ne spušča v razmerja z ženskami, ki še nikoli niso bile v razmerju z žensko in ji zato najprej ponudi svojo prijateljstvo in vso podporo na njeni novi ljubezenski poti. Alex zavrnitev seveda prizadene, zaradi česar se nato izogiba vsakršnemu odnosu z Maggie, razen seveda profesionalnih opravil. Maggie jo vseeno prepriča v prijateljstvo, nazadnje pa sama Maggie popusti, ko tudi ona Alex izpove svoja ljubezenska čustva.
Kakor vemo, je nanizanka Supergirl zasnovana na osnovi stripov Supergirl (Kara Zor-El) (založnika DC Comics), enako kakor naslednji nanizanki in njihovi_e junaki_nje, ki ju bom predstavila, Legends of Tomorrow in Arrow, ki prav tako vključujeta LG in kvirovske junake_inje.
Istospolna ljubezenska razmerja v Legends of Tomorrow and Arrow
Tudi druga sezona nanizanke Legends of Tomorrow (ZDA, 2015–) me je prijetno presenetila. To je nanizanka, v kateri sedem glavnih junakov_inj s posebnimi sposobnostmi iz prihodnosti potuje skozi čas in rešuje določene zaplete, zagate in probleme v preteklosti, pri čemer se želijo v potek dogodkov čim manj vpletati, da ne bi preveč vplivale_i na razvoj preteklih dogodkov.
V prvem delu druge sezone se Sarah Lance, (Catie Lotz), zaplete v kratko seksualno snidenje s francosko kraljico v obdobju sončnega kralja Ludvika XIV., medtem ko preostali člani_ce zasedbe Legend rešujejo kralja pred ‘tujimi’ vsiljivci. Vidimo jo tudi, kako jo v Angliji leta 821 želijo zažgati na grmadi kot čarovnico, ker naj bi zapeljala ženske v tamkajšnji vasi, ona pa se brani, da jih ni zapeljala, ampak da so se rade volje prepustile njenim čarom. Upajmo, da jo bomo v tej sezoni videle_i še v kakšni podobni vlogi. V prvi sezoni so ji namenile_i le eno kratko ljubezensko razmerje.
Sicer pa lik Sarah Lance z vzdevkom Rumeni kanarček poznamo iz nanizanke Arrow (ZDA, 2012–), kjer smo izvedele_i, da je bila v razmerju z Nysso, hčerjo vodje Lige morilcev. Hkrati pa Sarah Lance ni (bila) edini LG-lik v Arrow. V nanizanki imamo tudi gejevski lik Echo Kellum kot Mr. Terrfic (Curtis Holt), tehnološki savant, ki dela pri Palmer Technologies skupaj Felicity Smoak (Emily Bett Rickards). Mr. Terrific je sicer srečno poročen s svojim možem – no, vsaj dokler se ne razkrije, da dela pod krinko kot eden od ‘superherojev’, ki se vsak dan srečuje z različnimi nevarnostmi, zaradi katerih je nenehno izpostavljen in tvega svoje življenje, česar pa njegov mož ne želi sprejeti in ga zato postavi pred ultimat: ali se odpove svojemu delu ‘pod krinko’ ali pa se bo ločil.
Ljudje
Prav tako sem bila izjemno presenečena nad enim bolj zanimivih likov izjemne nanizanke Humans (ZDA, VB, 2015–). Gledam sicer angleško-ameriški remake, ki je narejen po vrhunski in izjemno zanimivi švedski nanizanki Akta Manniskor (Pravi ljudje) (Švedska, 2012–), ki so jo v angleščino prevedli kot Humans. Nanizanka se ukvarja z umetno inteligenco, ki ima zavest, čustva in vest v obliki t. i. sintetičnih ljudi, imenovanih sinti. Dogaja se v prihodnosti, kjer si ljudje kupujejo sinte kot pomoč pri vsakodnevnih opravilih. Nanizanka pa se ukvarja s skupino ‘posebnih’ sintov, ki imajo zavest, vest, inteligenco in čustva. In ena od bolj zanimivih ozaveščenih sintov je Niska (Emmily Berrington).
Z njenim likom so me pozitivno presenetili v drugi sezoni. Ne le, da je eden bolj zanimivih likov, zaradi svoje brutalne iskrenosti in samosvojosti, predvsem ne pusti, da bi jo izkoriščale_i, kar pa jo na žalost privede v situacijo, ko ubije moškega, ki jo je hotel izkoristiti za svoje perverzne spolne igrice v bordelu, kamor so jo na silo prepeljale_i. Niski uspe pobegniti in se ponovno srečati s svojimi brati in sestrami. Ko se Niska odloči oditi iz Londona, kjer se nanizanka tudi pretežno dogaja, v Berlin, se tam zaplete v šesttedensko razmerje z žensko, Astrid (Bella Dayne). Niska je v odnosu do Astrid sicer zelo redkobesedna, a Astrid jo vseeno ljubeče sprejme takšno, kot je.
Njuno iskreno razmerje v Niski nekaj prebudi in nekega dne se odloči, da se bo soočila z roko pravice zaradi moškega, ki ga je ubila v samoobrambi. Ne, da bi Astrid karkoli povedala, se vrne v London, kjer se preda oblastem pod pogojem, da želi pošteno sojenje, ki je omogočeno ljudem oz. sintom, ki imajo zavest, čustva in občutke. Ko se sojenje začne, njena odvetnica in zagovornica Katherine Parkinson (Laura Hawkins), ki je morala najprej dokazati, da je Niska sint z zavestjo, na zaslišanje pokliče Astrid. Ta pove, da jo je Niska z nenadnim odhodom sicer prizadela, a da je nekaj v njej, zaradi česar se je nanjo navezala in jo po odhodu tudi iskala. Zanjo je Niska (kot) človek in v njej ne vidi nikogar drugega kot človeka.
A ko Niska nazadnje spozna, da ji zaradi njene temeljne sintetične narave – ne glede na to, da ima zavest – ne bodo nikoli dovolile_i poštenega sojenja, pobegne in se ponovno vrne k Astrid. Še več, priča smo presenetljivi Niskini ljubezenski izpovedi, v kateri Niska Astrid prepozna kot svoj smisel. K Astrid se je vrnila zato, ker je spoznala, da njen oče, kot njen kreator ni bil pošten do nje: zelo dobro je vedel, kaj je, kako je intelektualno sposobna ter kako globoko lahko čuti, a jo je kljub temu uporabil za lasten užitek. Hkrati pa tudi potem, ko se je trudila biti nesebična in pravična, ni nič dosegla, zato je sedaj spoznala, da ima končno nekaj, kar je ima vrednost: Astrid.
S tem so nas ustvarjalke_ci nadvse prijetno presenetile_i v smeri, ki je gledalke_ci nikakor nismo mogle_i pričakovati. Niska je bila namreč od nekdaj samosvoj in samostojen karakter, ki je želela izkušati stvari sama in po svoje, zdaj pa je naredila dvakratni preskok. Najprej je želela pravico, ker se zaveda, da je inteligentna in čuteča entiteta, nato pa je spoznala, da jo je oče (njen računalniški kreator) ustvaril za lasten užitek, medtem ko njej ni pustil izbire užitka, kar pa je zdaj na podlagi izkušenj storila sama.
Sicer pa je glavna premisa nanizanke Ljudje, predvsem skupina petih, ki predstavlja prvo umetno inteligenco (s posebno računalniško kodo), ki jim omogoča zavest v obliki svobodne volje, čutenja, čustvovanja in celo morale. Z ‘življenjem’ jih je navdahnil David Elster (Stephen Boxer), briljantni računalniški programer, ki ga sinti imenujejo ‘oče’ in ki naj bi jim dal tudi namen – prek njega so udeležene_i v njemu in drug v drugem (lahko čutijo neke vrste ‘skupno zavest’). V drugi sezoni pa spremljamo, kako se vedno več sintov prebuja in med seboj povezuje ter združuje.
Glavno sporočilo nanizanke je: ko bodo ljudje uspeli narediti svoj lasten klon, ki bo v obliki določene računalniške kode vseboval njihovo zavest (vrednote, spomine, dejanja, dogodke, znanje, veščine, ljubezni, prijateljstva, družino, poklic in službo itd.), bodo lahko prek sintov kot zavest (duša) živeli nesmrtno ter se vas čas razvijali in nadgrajevali.
Zaenkrat spremljamo potencialne zgodbe, kako bi se lahko odvijala človeška življenja in človeška družba ob prisotnosti umetne inteligence, ki se nanje odziva, zaljublja, ima z njimi spolne odnose in se celo poroča ter ustvarja družino. To je bil tudi osnovni namen ustvarjalca nanizanke Larsa Lundströma, ki je dejal, da se je leta in leta ukvarjal z mislijo, kaj bi ljudem prinesla umetna inteligenca, še zlasti, če bi ti lahko čutila, imela z njimi spolne ter vzpostavila z njimi partnerske odnose.
Skratka, če smo začele_i z manj obetavno nanizanko iz letošnjega leta Goliath (morda se bosta Callie in Michelle vseeno pobotali, a za to moramo počakati na naslednjo sezono), pa si hkrati lahko ogledamo kar nekaj nanizank, ki so bolj v duhu sodobnega časa, ki dopušča vsem svobodno voljo, da se odločajo v skladu s svojimi željami, potrebami in preferencami.
