Boljše stvari (Better things, ZDA, 2016–)
Ustvarjalka in ustvarjalec: Pamela Adlon, Louis C.K.
Režiseke_ji: Nisha Gantra, Pamela Adlon, Louis C. K., Lance Bangs,
Igralci_ke: Pamela Adlon, Mikey Madison, Hannah Alligood, Olivia Edward, Celia Imrie, Alysia Reiner, Mikey Madison
Boljše stvari je odlična in simpatična pro-LGBT in pro-feministična nanizanka, ki smo jo že dolgo čakali_e. V prvi sezoni nanizanke spremljamo ločeno mater samohranilko in igralko v Hollywoodu Sam Fox (Pamela Adlon), ki se vsak dan spopada s tremi samosvojimi odraščajočimi hčerami, pri tem pa jo vodimo, kako se odpravlja na castinge, snema filme in posoja glas likom v otroških risankah.
Z materjo, Phyliss (Celia Imrie), ki je po rodu Angležinja in njena najbližja soseda, imata relativno dober odnos, čeprav na trenutke ambivalenten, kar se najbolj izkaže v četrtem delu, ko naj bi si se sami odpravili in preživeli skupen vikend, a se hči nikakor ne more spraviti k temu, nazadnje pa skupni vikend odpove. Na trenutke tudi zato, ker ji mati nenehno vdira v hišo in sta tako ves čas skupaj, včasih ji o čem pridiga, včasih se nepovabljeno najavi na večerjo ali kosilo, ko ima hči že povabljeno_ega gostjo_a, včasih pa hčeri materino vmešavanje pride prav, zlasti ko skrbi in pazi na otroke, ko se Sam odpravi na castinge in snemanja.
Sam je sicer “ful kul” mama srednjih let, odprta, kreativna, razmišljujoča, svobodoljubna, ateistična, promovira enakopravnost med spoli, pro-LGBT, spodbuja uporabo kondomov in v enakem duhu vzgaja tudi svoje hčeree, zato so ji v marsičem podobne. Najstarejša je najstniška Max, ki še sama ne ve, kaj bi rada v življenju in s katero se Sam najpogosteje pogovarja, pa tudi prepira v avtu. Max v najstniški maniri tolikokrat reče, da Sam sovraži, da sploh nima več nobenega haska, saj to Sam vzame zgolj kot brezvezen najstniški upor, ki se nanaša zgolj na to, da se kot najstnica upira avtoriteti matere, ki pa že tako ni avtoritativna.
A kako sproščena, odprta in strpna je v resnici Sam kot mama, se izkaže, ko jo Max vpraša, ali ji lahko nabavi kaj trave. Sam ji odgovori, da tega ne bo storila, da naj je ne sprašuje takšnih stvari, ker jih ne želi vedeti, saj mora kakšne stvari Max obdržati tudi zase. Enako se izkaže, ko se mora po spletu okoliščin udeležiti nekega mormonskega srečanja. Mormonske vere odkrito ne mara, saj, kakor pravi, uči sovraštvo tudi do gejev. Ko pridejo na nedeljsko druženje mormonk_ov, je ena od prvih stvari, ki jo Max doživi ob vhodu v mormonsko zgradbo, češ, kako nespodobno (beri pomanjkljivo) je oblečena za takšno vrsto posvečenega srečanja, čeprav ne nosi ne krila in še manj pa minikrila.
Še najboljše pa se izkaže Samino starševstvo v obliki koncepta skrbnega starša – otroke ima predvsem rad_a, jih bodri na njihovi poti, ko kolebajo, se sprašujejo, naredijo napake in včasih omahujejo glede česa, kar je zanje pomembno. Tako je eno od bolj prisrčnih dejanj v sedmem delu, ko Sam odpelje Max v veleblagovnico z oblačili in ji nakupi nova oblačila z enim samim namenom, da jo opogumi, da je lahko, kar koli si želi. Ko Max tako stoji pred ogledalom v veleblagovnici v povsem novih oblačilih, ji Sam reče: »Poglej, že zgolj s tem, ko imaš nova oblačila, lahko postaneš in izgledaš kot kdorkoli, zato ni potrebno nikoli omahovati, ko želiš kaj biti in/ali doseči.«
Najbolj prisrčen odnos ima z najmlajšo hčero Duke (Olivia Edward). Že ob otvoritvenem prizoru nanizanke, ko vidimo Sam, ki s prekrižanimi nogami sedi na klopci in tipka po telefonu, medtem pa ob njej stoji prisrčno dekletce, ki joče, hlipa in nekaj prosi, se nam ta takoj prikupi. Tako kot tudi ženski, ki sedi na isti klopi, ter zgroženo in očitajoče gleda Sam. A ta se ne pusti zmesti in pusti Duke jokati. Ženska jo še naprej zgroženo gleda. Nato se Sami odzove: »Kaj je, kaj gledaš? Joka zato, ker hoče, da ji kupim uhane, ki jih že ima doma.« Ženska še naprej ostane tiho in jo gleda. Sam vseeno popusti pod njenim pogledom in Duke tolažeče, vpraša: »A hočeš sladoled?« Duke, ki v trenutku preneha jokati, pokima. Sam jo prime za roko in odideta, o solzah pa nič več ne duha ne sluha.
Duke tako pogosto vidimo v prisrčni čustveni vlogi, ki je primerna njenim letom, hkrati pa se odziva tudi razumnim materinim pogojem in predlogom. Podobno jo vidimo v še enem prisrčnem prizoru. Sam, kakor vsak večer, Duke spravi v posteljo in ta ji reče: »Mami, spodaj« in jo povabi, da se uleže pod njo (seveda je ta ‘spodaj’ tukaj z namenom, da gledalca_ko zbode in mu_ji da misliti). Sam odvrne: »Ne, ne smem, ne smem …« Duke vztraja in zato se Sam le uleže poleg, ne da bi Duke objela ali se stisnila k njej. Zgodi se točno to, česar se je Sam bala. Zaspala je. Nato pa jo vidimo, kako sredi noči nadaljuje s pospravljanjem tam, kjer je ostala, preden je uspavala Duke. Tudi ta prizor se nam vtisne v spomin zaradi izjemne prisrčnosti in verjetnosti.
Najbolj zanimiv_a je Frankie, ki je po starosti vmes med 8-letno Duke in 16-letno Max. Če bi hotele_i biti stereotipne_i ali ne, nam že njena_njegova pojavnost in način obnašanja dajo vedeti, da bi lahko šlo za transspolnega fanta, čeprav bi lahko šlo tudi za bolj fantovsko dekle. Na trenutke se ne moremo povsem odločiti, a sčasoma se skozi nanizanko začnemo vedno bolj nagibati v smer transspolnega fanta.
Četudi je edina oseba v družini, ki ima kratko pristrižene osebe, to še vedno ni pravi opis tega lika, saj imajo vsa dekleta in ženske v nanizanki lastnosti in način obnašanja, ki jih v naši družbi označujemo za “moške”. Pri Frankie nam daje misliti predvsem to, kako se nosi in kako deluje.
Tema Frankijine transspolnosti je kot neke vrste “slon v trgovini s porcelanom”, ki je ves čas prisotna, a se je vsi izogibajo oziroma se z njo nihče noče soočiti. A vseeno se na neki točki v zadnjem delu to zgodi, ko ravnateljica pokliče Sam v šolo, ker so Frankie zasačile_i na fantovskem WC-ju. Ravnateljica pove Sam, da na šoli nimajo uredbe, ki bi transspolnim otrokom dovoljevala uporabo stranišča v skladu z njihovim spolom, zato ravnateljica Frankie za tisti dan kaznuje tako, da mora iti domov, za v bodoče pa ji priporoča, da naj uporablja le WC za dekleta.
Sam se končno prvič posveti rdeča lučka, da bi bil_a Frankie lahko transspolni fant. A ji ta, kot da bi prebral_a njene misli in se zbal_a, da ga_jo bo razkril_a ali pa se bo razkril_a celo pred samo_im seboj, natvezi neverjetno zgodbo, da je uporabil_a moški WC zato, ker naj bi sošolki na ženskem WC-ju druga drugo prijeli za mednožje in da mu_ji je bilo to tako odbijajoče, da se je rajši odločil_a za uporabo moškega WC-ja. Sam se spet pomiri, a ne za dolgo, saj jo Max doma odločno postavi pred dejstvo, ko ji reče: »Mami, Frankie je fant«. Ob tem pa vidimo Samin niti ne zgrožen obraz, ampak bolj začudeno zaprepaden izraz, češ, kako to, da tega nisem (prej) opazila.
Skratka, boljše stvari je izjemno simpatična in zabavna nanizanka, ki odpira in širi obzorja duha na prijeten, duhovit in izrazito realističen način. Gledalec_ka ne more niti za trenutek pomisliti, da se tovrstne prigodbe ne bi mogle ali se ne dogajajo staršem samohranilkam_cem ali/in družinam. Družinsko življenje, zlasti današnje ob takšnem hitrem tempu, številnim fakultativnim dejavnostim otrok, nekonsistentnem delovnem urniku sodobnih staršev, uporabi vse mogoče tehnologije, ki nenehno prežema naša življenja, je dejansko kaotično in pogosto nepredvidljivo, kar lahko povzroča tako vrsto nevšečnosti kot tudi komičnosti.
Poleg tega humor nanizanke ni niti za trenutek nerealističen, bombastičen, izmišljen ali odvečen. Med drugim verjetnost nanizanke izhaja (verjetno) tudi iz tega, ker glavni lik Sam, samohranilka in igralka, ki posoja glas otroškim risankam in snema filme, počne enako kot tudi počne glavna igralka in ustvarjalka nanizanke Pamela Adlon v svojem življenju: tudi sama je mati samohranilka in igralka, ki posoja glas likom v animiranih filmih ter občasno igra v filmih. Poleg tega pa ji pri kreiranju nanizanke pomaga tudi znani soustvarjalec slavne komedije Louie, ki je uspešno na sporedu že šesto sezono in sta tudi tam soscenarista, Louis C. K.. Upajmo, da bo njuno sodelovanje enako plodno in uspešno tudi pri nanizanki Boljše stvari.
