Isabelle si je česala kodre v deželi, ki je bila samo njena …
Violette Leduc, Therese in Isabelle, Lambda, Založba Škuc, Ljubljana, 2009; prevedla Mateja Seliškar Kenda
Therese in Isabelle sta gimnazijki, ki se silovito zaljubita. V liceju, ki ga je Violette Leduc skrbno sezidala iz kamnov in čustev, med sanjajočimi in učečimi se dekleti, se Isabelle in Therese vsako noč ljubita v svojih majcenih sobicah brez pravih sten ali ključavnic. Njuna ljubezen ju tako prežame, da postane kontekst življenja nepomemben, in res ne zvemo skoraj ničesar o njiju izven erotičnega razmerja; ljubezenski dialog je vse: Znova sva se objeli, druga drugo sva želeli pogoltniti. Olevili sva se svoje družine, sveta, časa, zore. Ampak potem mama Therese izpiše iz šole in se z Isabelle ne vidita nikoli več.
Besedilo je drzen roman o erotiki, poetična zgodba o čutni ljubezni deklet; navdušil vas bo samosvoj in izčiščen slog. Napisala ga je samotna pisateljica, ki je bila nemogoče zaljubljena v Simone de Beauvoir, in je zase dejala, da med njenim življenjem, kakršnega živim, in erotiko knjige zeva prepad. Ni nepomembno omeniti, da je pred nami neokrnjeno besedilo; v času nastanka (1954) je bil roman zavrnjen oziroma cenzuriran, izšel je šele leta 1966, po njenem uspešnem romanu Bastard. Bastard je preveden tudi v slovenščino (Cankarjeva založba, 1967), vendar pa avtorica v leksikonu Cankarjeve založbe Svetovna književnost (1984) ni omenjena! Tako se dela kanon, kajne?
Ocena: ♦♦♦♦♦
Zala Hriberšek
Proti izbrisu lezbične kulture
Laura Cottingham, Lezbijke smo tako šik … da pravzaprav sploh nismo več lezbijke, prevedla Nataša Velikonja, Založba ŠKUC, Zbirka Vizibilija, 2009
Izraz lezbični šik se je uveljavil v devetdesetih letih, označeval pa naj bi lezbični prodor v medije, filmske reprezentacije, množično kulturo in celo v modo. Končno, so se morda veselili nekateri, češ, ne bo se več treba spraševali, kje so vendar lezbijke, če so že nekateri geji tako vidni in simpatični. A krik po »gejizaciji« lezbijk, ki ga je pogosto slišati iz ust strejtov, le ni bil uslišan. Cottinghamova se v eseju loteva kritike lezbične šik domestifikacije, ki učinkovito poskrbi za pozabo zgodovine lezbištva in tudi feminističnih pridobitev. Manjšine brez zgodovine pač niso nič drugega kot skupine v izginjanju, lezbični šik pa tako ostaja predvsem poskus transformacije lezbištva kot politične in kulturne sile v nenevarne in toplejše vode. Kakor ugotavlja avtorica, se uspešne lezbijke zaradi strahu pred izgubo kariere zvečine še vedno raje odrečejo svoji spolni usmerjenosti, kljub temu pa v javnosti cvetijo in krožijo izmišljene lezbične reprezentacije, s katerimi so se spogledovale in poigravale Madonna, biseksualna igralka Sandra Bernhard ali avtorica komične serije Roseanne, izrazite prototipe psevdolezbičnih in seksualiziranih ženskih likov pa smo srečali zlasti v razvpitem filmu Prvinski nagon. Največkrat gre zgolj za odraz kanonizacije in uporabniške integracije Drugega v ameriški kulturni politiki – pa ne le v ameriški. Namesto uvoda beremo manifest radikalne skupine fierce pussy: »LEZBIČNI ŠIK, MOJA RIT. Jebeš 15 minut slave. Zahtevamo naše civilne pravice. Zdaj.«
Ocena: ♦♦♦♦♦
Suzana Tratnik
