Kombinatke

Svet je mogoče narediti znosnejši in lepši

Ženski pevski zbor Kombinat je skupina deklet, ki prepeva pesmi upora z vsega sveta in se tako na svojevrsten način bori za vrednote lepšega jutri. Poklepetali smo s članico zbora Maksimilijano Ipavec.

Kombinat1_by_bobo_600

Foto: Bobo

Kako ste prišle na idejo, da bi ustanovile ženski zbor, ki bi prepeval uporniške pesmi?

Zamisel, da bi prepevale pesmi upora, je bila pravzaprav preblisk. Utrnil se je skupini prijateljic, sostanovalk, sošolk in znank iz študentskih let, ki smo prišle v Ljubljano na dekliščino prijateljice Reni. Med drugim smo tudi prepevale, predvsem pa smo se precej pogovarjale, saj se že dolgo nismo srečale že. Beseda je tekla tudi o tem, kako katera od nas živi, s čim se spoprijema, kako je v službi, pa tudi v družbi, v kateri živimo. In smo družno ugotavljale, da nas porajajoča se neenakost, socialne razlike, nestrpnost do manjšin in vsesplošna apatija, intrigirajo. Da to družbeno okolje ni takšno, v kakršnem si želimo živeti. In na vprašanje, ali lahko kaj naredimo, smo odločno odgovarjale, da lahko. Odgovor, ki ga ves čas ponuja ta družba – da pač ni mogoče ničesar storiti, da ni druge možnosti kot živeti tako, kot diktira ‘človek je človeku volk’ sistem – ni bil po naši meri in veri. Zato smo si rekle, pa ustanovimo pevski zbor! Kakšen? Tak, ki bo v ta svet pošiljal sporočila o vrednotah, za katere verjamemo, da so osnova vsake humane družbe: solidarnost, tovarištvo, srčnost, pogum, sočutje. O vsem tem govorijo pesmi upora različnih narodov in etničnih skupin, ki so se rojevale v različnih zgodovinskih okoliščinah, a vselej takrat, ko sta bila stiska in ogorčenje tako velika, da sta se prelila čez rob. V pesem. Zbor pa smo, ne naključno, ustanovile 27. aprila 2008, na istem mestu, kjer smo se srečale na Renijini dekliščini – v galeriji Kljub vsemu v ljubljanski Avtonomni coni Rog.

plakat_300V čem se najbolj razlikujete od klasičnih zborov?

Ha, verjetno v več pogledih. Zagotovo v tem, da smo v našem zboru združene pevke, ki sicer vse rade prepevamo, predvsem pa to počnemo v veri, da je mogoče svet narediti znosnejši in lepši. Da naš čas še kako potrebuje sporočila, ki postavljajo že skoraj dogmatične trditve o brezkompromisnem kapitalizmu pod vprašaj. In namesto o dobičku govorijo o solidarnosti, na mesto apatije postavljajo angažiranost, na mesto konkurenčnosti pa srčnost. V družbi, ki na vrh lestvice pomembnosti postavlja diktat individualizma in izključujočo ednino, poskušamo govoriti v množini.

Koga vse lahko najdemo v vaših vrstah?

Naše vrste so pisane. Z vseh koncev Slovenije smo, no, pa tudi od drugod, ukvarjamo se z različnimi rečmi. Tako kot v drugih pevskih zborih, ki niso poklicni, tudi same hodimo v službe. Če bi naredile register poklicev Kombinata, bi bil ta precej pester. Tudi generacijsko pokrivamo kar široko polje.

Po kakšnem ključu izbirate pesmi, ki jih pojete?

Prav te dni z našo zborovodkinjo Matejo Mavri brskava, prebirava (ona glasbo, jaz pa besedila) in tuhtava, katerih pesmi se lotiti v novi sezoni. Pri tem imava v mislih repertoar, ki ga že imamo, vanj pa nato umeščamo pesmi iz zgodovinskih, socialnih in geografskih okolij, ki jih doslej še nimamo ‘pokritih’.

V katerih pogledih so takšne pesmi danes še vedno relevantne?

Pri izboru novih skladb upoštevamo tudi družbena dogajanja: ker se nam pred očmi dogaja sistematično krčenje in ukinjanje delavskih pravic, brezsramno odpuščanje in izkoriščanje delavcev ter diskriminacija migrantskih delavcev, smo se lani posvetile delavskim pesmim iz različnih kulturnih okolij. Tako bo tudi letos. Pesmi upora nosijo s seboj univerzalna sporočila. Govorijo o človekovi želji po svobodi, o njegovem kljubovanju, nesprijaznjenosti, o uporu proti krivicam, o prizadevanju, da bi bil svet, v katerem živijo pravičnejši in humanejši. Aktualne so predvsem zato, ker, žal, človekov pohlep po moči in dobičku, ki generira različne neenakosti, nikdar ne zastara in ne obnemore. Pravice niso nekaj, kar je samo po sebi umevno in podarjeno iz dobre volje – so priborjene. In naša dolžnost je, da jih ohranimo oziroma si prizadevamo za nove.

Same pravite, da niste nostalgične, marsikdo pa vas gotovo posluša ravno zaradi nostalgije.

Velikokrat nam poslušalci in poslušalke po koncertih povedo, da so jih pesmi ganile, predvsem pa opogumile. To se nam zdi največ, kar lahko damo: neke vrste zalet, zagon, da greš v svet z vero, da je mogoče s skupnimi močmi soustvarjati pravičnejši svet. Mogoče nam res kdo prisluhe tudi iz nostalgije, kdo bi vedel. Na to doslej še nismo pomislile, saj poslušalcev ne razvrščamo po kategorijah. A če se poslušalka ali poslušalec s temi pesmimi vrne v nekaj, kar je nekoč že doživel in občutil, ga bo morda prav to spodbudilo, da ne bo gledal le nazaj, ampak bo začel razmišljati o ‘tu in zdaj’. Nekoč se nam je zgodilo, da smo pred nekim nastopom skupaj odšle na kosilo. Seveda smo malce tudi prepevale, in ko smo se poslavljale od gospe, ki vodi gostilno, kjer smo bile, nam je rekla: »Hvala, punce. Veste, mi vsi smo Kombinat.« Ob tem smo bile ganjene me. Pesmi upora vselej presegajo meje prav zato, ker so glas ponižanih in zatiranih. Tudi zato same med zborom in poslušalci ne postavljamo barier – najbolj vesele smo, ko se občinstvo opogumi, in zapojemo skupaj.

Se kdaj zaradi vsebine pesmi srečujete s političnimi predsodki?

Doslej tovrstnih srečanj ni bilo prav veliko, bila pa so. A to se nam, glede na izrazito polarnost slovenskega političnega prostora, ne zdi nič nenavadnega. Dragoceno se nam zdi, da lahko na svojih koncertih srečamo ljudi, ki sicer pripadajo različnim svetovnim nazorom. To le potrjuje, da pri pesmih upora ne gre za ideologijo, marveč za univerzalne vrednote, ki tovrstne okvire presegajo.

Tags from the story
More from Anamarija Šporčič - Janis

Toronto Drug Bust

PLOŠČA The Toronto Drug Bust – Znoj, bleščice in rokenrol Vedno bolj...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja