Glee – (Prva sezona)
Mladinska serija o srednješolskih outsiderjih in outsiderkah, ki pridejo na svoj račun v glasbenem klubu, se dobro poigrava s temo, ki sama po sebi ni izvirna, vendar ponuja številne možnosti za sodobno predelavo. In avtorji televizijskega fenomena, ki je obnorel generacijo zasvojencev z glasbeno-plesnimi in x-faktorskimi talenti, te možnosti odlično izkoristijo s kombinacijo pikrega humorja (pasja trenerka Sue je že prava legenda), družbene angažiranosti (čeprav serija izpostavlja najrazličnejše družbene obstrance, je gejevstvo vsekakor ena glavnih konstant), čustvenosti ter navdihujočih glasbenih in plesnih točk. Izpostaviti velja nastop Neila Patricka Harrisa (emmy za gostujočo vlogo) v duetu z Matthewom Morrisonom (Piano Man in Dream On) ter v besednem boju z Jane Lynch (že ironija geja in lezbijke, ki se gresta igro osvajanja, je nezadržno komična), nogometaše, ki vržejo nasprotnike iz tira s skupinskim Single Ladies, odlične priredbe skladb kot I Dreamed a Dream, Physical in Over the Rainbow ter epizodo, posvečeno Madonni. Med dodatki DVD-zbirke je kup prilog, od vpogleda v zakulisje do intervjujev in karaok.
Ocena: ♦♦♦♦
Luka Pieri
Bloomington
Zgodba je relativno poznana in klasična. V nasprotju s pričakovanji se bivša otroška filmska zvezda Jackie Kirk (Sarah Stouffer) v iskanju neodvisnosti vpiše na kolidž. Ena od njenih profesoric je tudi pametna, priznana in izjemno privlačna Catherine Stark (Allison McAtee). Catherine je razvpita zaradi afer s študentkami, zato sošolci posvarijo Jackie pred njo. Toda še preden se lahko Jackie zavaruje pred profesorico, se že znajde v njenem objemu in v paru z njo. Zaplete se, ko Jackie povsem nepričakovano dobi filmsko ponudbo, ki jo bo popeljala naprej v svetu filmskega šovbiza. Sprva zgolj prostorska distanca med snemalnimi lokacijami in kolidžem se prelevi tudi v čustveno distanco med ljubimkama, kar nazadnje povzroči prepire in razdor. Filmska zgodba je tekoča, igralki privlačni, kemija med njima prepričljiva, malce razočarajo le neizživeti čustveni in seksualni prizori.
Ocena: ♦♦♦♦
Katarina Majerhold
Handsome Harry
Ta neodvisni film je eden tistih majcenih nesrečnikov, ki se pojavijo in odidejo precej neopaženo. 52-letni »Lepi« Harry Sweeney (Sheridan) skriva v očeh breme ravnodušne ločitve, sinove odtujenosti in rutinskega življenja, ki se vrti okoli avtomehanične delavnice in zlajnanega flirtanja z natakarico v tipično zdolgočasenem bistroju. Skriva pa tudi neotipljivo melanholijo, ki nam da slutiti, da globoko pod spečim površjem vre še marsikaj. Harryjevo rutino pretrese star prijatelj iz vojske (Bushemi), ki ga na smrtni postelji zaprosi, da poišče prijatelja, ki sta mu s kolegoma v skoraj usodnem pijanem napadu prizadejala nepopisno gorje, in se mu po tridesetih letih neizrečenega sramu končno opraviči. To je zgodba o duhovih, ki preganjajo človekovo vest (ali pa je ne), in doseže težko pričakovani vrhunec, ko se končno materializira žrtev (odlični Campbell Scott), o kateri je govor skozi ves film. Ob tem zadnjem, iskrenem, vendar mučnem soočenju si zaželimo, da bi se zgodba prav tukaj zares začela – ali vsaj nadaljevala. Ampak odpuščanje, tudi če ga dočakamo, nikoli ni roka, ki te poboža. Je nežna klofuta, ki nikoli ne neha peči.
Ocena: ♦♦♦♦
Luka Pieri
La Mission
Tudi ta spregledani neodvisni film se osredotoča na vprašanje nasilnosti, samospoštovanja in sprejemanja. Benjamin Bratt (Druga najlepša stvar, Lepotica pod krinko) se nadvse prepričljivo spusti v kompleksno vlogo Cheja Rivere, vročekrvnega voznika avtobusa v latino četrti San Francisca, ki zgroženo odkrije, da je njegov sin Jess gej. Film skoraj v celoti sloni prav na Chejevem notranjem boju, na razpetosti med mačističnim ponosom in brezpogojno ljubeznijo ter na sinovi brezkompromisni odločnosti. Žal pa se scenarij vse premalo poglobi v večino vidikov zgodbe in pušča vse preveč nepojasnjenih vprašanj (Jessov fant se na primer zdi samo statist, ki se pojavi zato, ker ga scenarij predvideva, o njem in njunem odnosu pa ne izvemo ničesar koristnega). Druga šibka točka so razgledniški prizori o življenju v barriu in dejstvo, da se skoraj vsak prizor odvije po istem kopitu in vzorec srečanje-konflikt-nerazrešenost upočasnjuje ritem. Kljub pomanjkljivostim pa gre filmu priznati iskrenost in odlično igro, ki nam čisto dovolj približata glavne like in z njimi navsezadnje tudi to, kar doživljajo.
Ocena: ♦♦♦