Wir sind die Nacht (We Are the Night)
Solidna vampirska akcija s solidnim lezbičnim nabojem preveč zanemari bistvene narativne elemente in se nekoliko preda samovšečnemu blišču, žanrskim klišejem in zapeljivi krvoločnosti, ki zgodbi nazadnje izpije dušo.
Mlada tatica Lena na adrenalinskem, skoraj bessonovskem begu pred policijo naleti na skupino skrivnostnih vampirk, ki se predajajo hedonističnemu nočnemu življenju in razkošju brez meja. Potem ko jo vodja tolpe Louise ugrizne in se Lena zaman skuša upreti neizbežni preobrazbi, se dekle pridruži prefinjenim vampirkam, te pa jo uvedejo v berlinski nočni svet seksa, krvavih koktajlov in rejva.
Lena, ki je bila doslej vajena bede in uporništva, se postopno preda novemu življenjskemu (pravzaprav nesmrtniškemu) slogu, ne more pa se navaditi na ubijanje. Mogoče bi to nujno zlo tudi sprejela, če bi se bila pripravljena povsem predati novi vlogi, ki ji jo je določila Louise. Po več stoletjih skrivanja neznosne osamljenosti je vampirska matriarhinja namreč prepričana, da je končno našla davno izgubljeno sorodno dušo, in njena obsedenost z Leno utegne usodno zamegliti njeno neomajno preudarnost. Ampak za ljubezen sta potrebna dva. V tem primeru celo trije. Kajti Lena se začne pod vse večjim pritiskom vampirskih nagonov popuščati osvajanju policista Toma.
Dennisa Gansla pri nas poznamo zaradi komedijce Dekleta zgoraj (brez) (Mädchen, Mädchen, 2002) o izmuzljivem prvem orgazmu ter bistveno boljše in splošno hvaljene drame Val (Die Welle, 2008) o tanki črti med avtokracijo in fašizmom. Wir sind die Nacht (ali Me smo noč) združuje seksi igrivost Deklet in zlovešče tone Vala, ampak v nasprotju s slednjim, se tale vampirska srhljivka podredi puhlosti komercialnega mainstreama in kljub napeti akciji, dobri fotografiji in izzivalni čutnosti končni izdelek ne gane, ne očara in ne pretrese. Kot markantna figura v brezhibni vampirski preobleki, ki te zapelje in te zasužnji, dokler se ne prepustiš; ko pa te ugrizne, ugotoviš, da ima plastične čekane iz Vsega za 1 evro.
Filmu se mogoče pozna, da je Gansel napisal scenarij že pred desetimi leti, ko je bil star 25 let in morda še ni imel pravega občutka za pripovedovanje. Dolgo je iskal finančna sredstva, da bi izpeljal projekt in film naj bi prvotno celo režirala Franka Potente (Teci, Lola, teci), ampak grozljivka Predor (Creep, 2004), v kateri je nastopala prav ona, je bila taka polomija, da v tistem času nihče ni hotel vlagati v nemški horror. Po uspehu filma Val in ponovnem prerodu vampirskega žanra ob nenadnem bumu sage Somrak pa je Gansel dobil zeleno luč in tu imamo zdaj stilizirano neopostfeministično različico Intervjuja z vampirjem z lezbičnimi primesmi. Recimo.
Problem je predvsem v tem, da se Gansel tako skrbno posveča estetskim in stilističnim vidikom filma, da hočeš-nočeš pričakujemo temu primerno vsebinskost. Ampak po odličnem energičnem prvem dejanju režiser opusti skoraj vsa zanimivejša idejna izhodišča, ki jih zgodba naniza. Pomanjkanje globljega vpogleda v glavne like in njihove odnose kompenzira s seksi bliščem, ki pa se tu in tam nekoliko tepe z darkerskim vzdušjem, z udarno glasbo in prvovrstno akcijo, ampak ravno ti elementi nazadnje že sami po sebi kličejo po večji vsebinski dodelanosti.
Vampirski klan sestavlja skupina izbranih žensk, ki so že zdavnaj poskrbele za izumrtje moških vampirjev, saj so ti s svojo vpadljivostjo, pohlepom in neumnostjo ogrozili vso vrsto. Vsekakor zanimivo ozadje, ki pa ga Gansel na hitro skuri le v enem bežnem pogovoru, in ni nam jasno, ali zagrenjena Louise hrepeni po izgubljeni ljubezni ali jo žene tudi globoko sovraštvo do moškega šovinizma. Zato se dogajanje ne premakne s površinskega nivoja nekakšnega vampirskega Seksa v mestu. Začetni uporniški duh pa se postopno umakne motečemu konformizmu.
Prav tako bežno je nakazana skrita človeška stran drugih dveh vampirk v skupini – hiperaktivne Nore, ki se z vsemi močmi upira vratarjevemu osvajanju, da bi ga obvarovala pred sabo, in vase zaprte Charlotte, ki je s smrtnostjo zapustila tudi hčerkico in se iz dneva v dan spopada z obžalovanjem.
Gansel bi lahko zelo učinkovito izpeljal te dramatične vidike zgodbe (med drugim tudi Lenine družinske razmere) in ustvaril pripovedno simetrijo ob bučni akciji, toda dramatičnost zgodbe nazadnje razvodeni, ker je Gansel ne utemelji, in v glavnem služi zgolj kot vložek v razbrzdani orgiji divjanja, ubijanja, ljubosumnih obračunov in norenja v luksuznih avtih. Vrhunec zgodbe pa posledično deluje banalno in nezadostno, saj film kljub privlačnosti glavnih junakinj, ki jo Gansel uvodoma posebej naglasi, nenehno preusmerja pozornost z Lene in vampirk na Leno in policaja, zato nazadnje ne vemo, s kom naj bi sploh sočustvovali.
Gre torej za vsebinsko skromno srhljivko, ki slabo izkoristi svoj potencial in eksistencialistične iztočnice, ki jih ponuja klasična tema, vendar je obenem tudi napet, povsem gledljiv, všečen in po svoje inovativen vampirski šund, ki ne razočara, če od njega ne pričakujemo preveč.
Ocena: ♦♦♦
