Lezbična želja kot pomembni dogodek
Djuna Barnes, Damski almanah, zbirka Vizibilija, Založba ŠKUC, Ljubljana, 2009;
prevedla Urška Sterle.
Almanah ali letopis pomeni zapise pomembnejših dogodkov. Verjemite mi, v Damskem almanahu so zapisani res pomembni dogodki: spreminjanja dame skozi letne čase, mrke in enakonočja, skozi dnevni in nočni nemir, skozi leta in desetletja. Osrednja dama je »najfinejša razvratnica« Evangeline Musset, ki je družinski voz zamenjala za jezdenje okobal. Stara je veščih petdeset let in ni posebno prikupna, a je zaradi svojih veščin in spretnosti zelo zaželena in iskana. Če smo voljne prisluhniti, nam dama Musset preda marsikatero modrost, kot je ta, da bodimo brezbrižne, kažimo ravnodušnost, in dekleta, ki smo jih doslej zaman skušale omrežiti, bodo trgala naše naoknice.
Samotarka Djuna Barnes je Almanah napisala, da bi plačala račun za bolnišnico za svojo ljubimko Thelmo Wood. Ladies Almanack je izšel leta 1928 v globoki senci romana Studenec samote. Almanah ni bil nikoli posebno popularen, saj ni ustrezal uveljavljenim modelom ljubezni med ženskama, glavna junakinja ni niti »ženska, ujeta v moško telo« niti ne goji romantičnega prijateljstva, zato pa nasprotuje »falični premoči« in »klitoralni nezadostnosti«.
Damski almanah je satirično besedilo, ki patriarhalne mite nadomesti s svojo zgodbo. Je druga knjiga Djune Barnes v slovenščini, prva je izšla leta 2002, in sicer Nočni gozd z odličnim esejem Nataše Velikonja.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Zala Hriberšek
Slovenski mladinski gejevski in lezbični roman?
Neli Kodrič Filipić, Kaj ima ljubezen s tem, Mladinska knjiga, 2009.
Kaj ima ljubezen s tem je novi roman uspešne mladinske pisateljice Neli Kodrič Filipić, v katerem pripovedovalka Lusi (skoraj 16 let) popiše ključne dogodke najbolj zapletenega obdobja svoje adolescence: oče si najde mlajšo ljubico, mama izgine neznano kam, Lusi se mora preseliti k babici, ki že desetletja naskrivaj ljubimka z duhovnikom, Lusi sama pa bi naredila vse, da bi do šestnajstega leta izgubila nedolžnost. Edino oporo v vsem tem viharju najde v Roku (skoraj 18 let), »geju«, ki postane njen najboljši prijatelj.
Rok je edini nesporno pozitivni lik, in tudi sicer Kodrič Filipić v svojem pisanju pokaže razumevanje za težave, na katere naletijo istospolno usmerjeni. Ampak. Čeprav imajo vse osebe svoje zasebno življenje, je Rok čisto brez. Pravzaprav je samo Lusijin postrešček, ki ji uredi, kar rabi, in jo potolaži, ko ji je težko. Preprosto ždi v svojem stanovanju, čakajoč na Lusi. Njegovo gejevstvo ostane povsem nedoločeno. Največ, kar o tem reče, je: »Raje ne bi govoril o tem,« ali: »Nekoč ti bom povedal.« In ko ta nekoč nastopi, ji res pove – seveda, Rok sploh ni gej! Kako, prosim?! Ja, ko mu je nekoč pri neki punci spodletelo in mu je zabrusila, da je peder, se mu je zdelo najboljše, da to še sam privzame. Nekaj najbolj vsakdanjega, ne? Na koncu še uspešno podre Lusi – pa je ona sita, on pa strejt. In gl-bralstvo ogoljufano. Nekaj zadoščenja vendarle ponudi razplet mamine zgodbe: ko se po letu odsotnosti vrne, se vrne v lezbičnem razmerju. Kar pa tudi ni kar tako.
Ocena: ♦♦♦
Andrej Zavrl
Tlakovanje z dobrimi nameni
Manca Košir idr., Drugačna razmerja, Mladinska knjiga, 2010.
Drugačna razmerja so čudna knjiga. Kolikor je tu in tam (opravljivo) zanimiva, je tudi polna predsodkov, klišejev in (ponotranjene) homofobije, čeravno je njen namen prav njihovo preseganje. Manca Košir je mnenja, da osebne zgodbe naredijo več kot parade ponosa, zato svoje dopisovalce usmerja v osebno izpoved. Strejtovska udomačitev homoseksualnosti že že, ampak če to pomeni dobrohotno sočutje do istospolno usmerjenih v zasebnosti in le malo v smislu javnega in političnega priznanja človekovih pravic, potem imamo problem. Osebno je res (lahko) politično, a ne, če je zaprto v tabloidno logiko ugotavljanja, da spolna usmerjenost ni pomembna, samo da se imamo radi. Odtod tudi vse kvaziliberalno navdušenje nad knjigo.
Torej: šest gejev (pa vdova sedmega – oj, to je pa sploh zgodba zase) piše o svojem življenju in drugih trivialnostih. Nekateri spretno, drugi niti ne, vsi pa zelo zares. Kar dosti je tudi sladkorja, božjih glasov, poduhovljenih velikih začetnic, iluzij grandioznosti ipd. Kakšen ždi v takšnih roza nebesih, da se prav vprašaš, če ni morda naskrivaj heteroseksualen. Joj, kako nereflektirano se zapletajo tisti, ki poskušajo zmanjševati pomen spolne usmerjenosti na raven barve las! Prav prozorni so v svojem zavračanju aktivizma, drugih glbtiq-oseb in kulture. Zanje so odgovor pisma Milana Šelja in Borisa Pintarja, ki jih bodo opozorila na to, da jim je prav ta osovraženi aktivizem omogočil pozicijo, s katere ga lahko omalovažujejo. Najlažje je namreč počakati, da nam pravice izbori nekdo drug, potem pa se nad njim zgražati.
Ocena: ♦♦♦
Andrej Zavrl
Tetke in tujci
Michał Witkowski, Lubiewo, Škuc-Lambda, 2010.
Lubiewo je knjiga o tetkah (pedrih iz prejšnjih časov), ki štrikajo po parkih in kvačkajo besede. In to kako! Obvladajo slikovit, strupen, izbrušen in izjemno zabaven govor, ki poleg njihovih prigod in nezgod razkriva bogastvo večini nepoznanih (sub)kulturnih kodov. Popeljejo nas v vsako bleščečo šatuljico in komunistično omaro, a kadar potujejo v zunanjem svetu, je to v glavnem do dunajskih javnih stranišč. Sprejemajo značilnosti, ki so se jih ženske v procesu emancipacije znebile (pasivnost, podrejenost …) in so med »osvobojenimi« in asimiliranimi geji, ki menijo, da tetke s svojo pojavnostjo gibanju delajo samo škodo, tudi same izumirajoča vrsta. Zdaj, v postkomunistični Poljski, kjer mesta zanje tako rekoč ni več, jim ostanejo le še redki parki in plaže – ena takšnih je Lubiewo (»iz poljske besede ‘lubieżny’, kar označuje brezmejno pohoto«).
Nič presenetljivega ni, če tetke hodijo k maši, saj rade verjamejo v boga, pravzaprav v več bogov – vsako minuto se jim izza vogala pokaže kakšen mlad bog. Vendarle jih resnično, torej biblijsko, zanima samo en tip moškega – junec (groba roba, na smrt pijan heteroseksualec, zabit kot sto hudičev). In prav takih je bilo na Poljskem največ v zlatem času ruskih vojašnic, kjer so tetke na veliko obratovale (in bile žrtve nasilja). V svetu antiseptičnega ponosa »nabildanih in depiliranih plastičnih trikotničkov«, ki se vsi napredni borijo za poroke in otroke, pa predpotopne tetke nimajo več kaj iskati. Niti njihovi spomini ne. Ampak – kdo je tukaj v resnici konzervativen?
Ocena: ♦♦♦♦
Andrej Zavrl
Politična trilogija feminizma
Judith Squires, Spol v politični teoriji, prevedla Mojca Dobnikar, Krtina, 2009.
Judith Squires v delu »Spol v politični teoriji« predstavi tridelno strukturo feministične politične teorije, ki se v hegeljanski maniri linearno vzpenja skozi zgodovino feminizma. Kompleksno širino feminističnih teorij in njihovih političnih strategij avtorica razvršča v skladu s svojim tristopenjskim modelom, ki se terminološko deli na politično strategijo vključitve, obrata in premestitve. Feminizem, ki se poslužuje politične strategije vključitve, si prizadeva za vključitev žensk v politično sfero in s tem za njihov enakopraven položaj v odnosu do politično dominantne pozicije moškega spola. Tako za razliko od vključitve feministična strategija obrata poudarja ravno žensko pozicijo ter njen pozitiven doprinos k spremembam na področju politične dejavnosti. Feminizem premestitve pa ne uporablja kategorije spola za dosego politične enakosti, ampak kaže na politično določenost spola. Iz tega izhaja, da je vir emancipacije lahko le v dekonstrukciji obstoječih spolnih identitet ter v ukinitvi diskurzivnih oblik, ki te identitete vzpostavljajo.
Obsesivna težnja znanosti po matematični sistematizaciji družbenega življenja je v tem delu prignana do vrhunca. Nobena politična misel ne more uiti strogemu zakonu trojne delitve na strategijo vključitve, obrata in premestitve. Čeprav je knjiga obširen vir feministične znanstvene literature, se bralec/ka z lahkoto izgubi v njenem eklekticizmu feminističnih in političnih teorij.
Ocena: ♦♦♦
