Pogovor – Biljana Kosmogina

KNJIGA

fbook_200Vaginacentrično

Biljana Kosmogina, F book, Kornet & Karpos, Beograd 2009.

F book je zbirka zgodb, napisanih izven tradicionalnih pravil dovoljenega in sprejemljivega. Po avtoričinih besedah bi zbirko lahko predstavili kot »Fabulouse Forbidden Female Fiction Force« ali kot peklensko hard-core zabavo – produkt osvobojene, neovirane ženske seksualnosti in duha, zloženega v literarno formo. F book sooča bralce s spolnimi in transspolnimi vlogami, notranjimi boji in zunanjimi manifestacijami z mejnih področij seksualnosti. Vse je dovoljeno. Ni tabujev, ograd in malomeščanskega moraliziranja. Z nenavadno mešanico dokumentarnosti in fikcije F book lebdi med sofisticiranim književnim izrazom in urbano poetiko z ene strani in uličnim žargonom in pornografsko estetiko z druge. Zbirka zgodb ponuja bralcu in bralki izvenčasovno zabavo, v kateri je seks glavno sredstvo, ne pa tudi končni cilj. Skozi večpomenska sporočila, rafinirani humor in nenavadno filozofijo se nam ponuja bistvena alternativna in scelilna poetika Kozmične Vagine.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Pogovor z Biljano Kosmogino

biljana_200

Foto: Biljana Rakočević

Biljana Kosmogina je beograjska pisateljica in novinarka, aktivistka za ženske in manjšinske pravice, seksualno svobodo in lgbtiq-pravice. Poleg pisanja (glej njen blog: www.blogoye.org/kosmogina) se ukvarja še s fotografijo, teatrom, performansi in je članica umetniške skupine ArtEQ. Že celo vrsto let piše SF in erotične zgodbe, njene junake pa lahko srečamo na raznih mestih, kamor »spodobni« ljudje običajno ne zahajajo. Brez dlake na jeziku se loteva tabuiziranih tem, pri čemer se ne ozira na splošna pravila družbenih načel korektnega pisanja in obnašanja. Njena knjiga F book je zbirka zgodb, nastalih in objavljenih v letih med 1989 in 2008, in predstavlja interžanrsko provokacijo in parodijo politično in kulturno (ne)ozaveščene in pervertirane družbe.

Sami se opredeljujete kot queer. Kako opisujete queerovsko identiteto?

Queerovska identiteta je multidimenzionalna, fleksibilna, fluktuirajoča, transparentna, večslojna, transgresivna, no, na našem prostoru pa je podcenjena, preprečena, marginalizirana, na stopnji undergrounda. Ponosna sem nanjo kot na diamantno broško na reverju, ali morda prej kot na rudarsko udarniško plaketo. Živimo v času kontinuirane diskriminacije in represije nad manjšinami, med katerimi so tudi homoseksualne, kjer queer predstavlja sinonim za svobodo, enakopravnost in družbene spremembe – revolucionarnost, in s samim tem subverzijo glede na vladajoče norme, standarde in strukture, kar se mi zdi dovolj inspirativno in motivirajoče. Vedno sem na strani potisnjenih in zatiranih. Imam stabilno zasebno življenje, zaradi česar kreativno energijo vestno vlagam v višje cilje. Srečna sem, da v moji družini ni prostora za homofobijo in sovražne ideologije.

Bralci in kritiki so vas pred leti označili za balkansko queerovsko kraljico, saj delujete regionalno. Izvajate performanse, nastopate na festivalih in svoja dela objavljate v raznih medijih. Kako bi opisali današnjo hrvaško in srbsko queerovsko sceno?

Naslovi laskajo, vendar se od njih ne da živeti. Na Hrvaškem sem redno prisotna na queerovskih festivalih in sodelovanje je odlično, bodisi da smo udeleženi v performansih, bodisi da pišem festivalsko kroniko za queerovske spletne strani, kot na primer letos (glej queer.hr, razdelek: kultura). Prejšnji teden sem se vrnila iz Zagreba, izpolnjena in zadovoljna. Nekolikokrat sem bila tudi del queerovskega festivala v Beogradu, vendar je ta žal upešal, medtem ko lanski neuspeli Belgrade Gay Pride dokazuje, da družba v Srbiji še ni pripravljena sprejeti in zaživeti z glbt-skupnostjo, kar je porazno, a ne brezupno. Sodelovala sem na prvem, nasilno prekinjenem queerovskem festivalu v Sarajevu, o čemer sem tudi pisala, a do Slovenije, moram priznati, še nisem prišla, pa je to lahko priložnost, da me povabite.

Če primerjam queerovsko sceno na Hrvaškem in v Srbiji, lahko rečem, da je hrvaška družba na višji stopnji civilizacijske (družbenopolitične in kulturne) zavesti, saj že celo vrsto let podpira, in ne ovira različnih aspektov queerovskih manifestacij, medtem ko si v Srbiji srečen, če na ulici ne dobiš »batine« samo zato, ker izgledaš ali se obnašaš drugače. Pa vendar ob premišljenih političnih potezah in antidiskriminatorno zakonsko regulativo optimistično verjamem, da si bodo queerovci cele regije že v treh do petih letih medsebojno bližje, bolj združeni in bolj svobodni, da bodo lahko javno predstavljali svojo umetnost, kulturo in duh brez strahu in posledic nasilja.

Kdo so junaki vaših zgodb? In v katero smer se razvija vaša umetnost?

Junak ali junakinja moje zgodbe je lahko kdorkoli, kadarkoli, kjerkoli. Obdani smo z avtentičnimi osebami in prizori, v katerih leži vsa lepota in ostudnost tega sveta. To je moje nepregledno in neizčrpno polje. Moja književnost ne vsebuje nobenih prostorskih in časovnih ograd, niti ni žanrsko determinirana. Igram se, poigravam, zibam se, kamor me nosi veter. Usmerjajo pa me tudi sami bralci, predlagajo tisto, kar jih zanima, kot je bil to primer z dark, kinky, bizzare, bdsm-sceno, ki jo zdaj raziskujem. Pišem kulturološki esej na temo pokornih odnosov v femmdom okolju. Vplivi obstajajo! Tabu teme, s katerimi se nihče ne ukvarja in o katerih nihče ne piše, so pravi izziv in zadovoljstvo. Želim se nenehno razvijati in pokrivati področja, ki se jim drugi odrekajo, se jih bojijo ali se ob njih zgražajo. Premikam meje in želim si, da bi bila vedno sveža in drugačna.

Umetniška skupina ArtEQ (arteq.tumblr.com), sem njena članica, omogoča kreativno kooperativnost nekaj talentiranim umetnikom, kreiramo nore performanse, pripravljamo razstave, izvajamo poezijo, se dobro zabavamo, vendar načrtujemo tudi resne projekte. Ne bomo omagali, dokler ne bomo izpolnili misije.

Tags from the story
Written By
More from Zoran Rodić

Camp naš vsakdanji

KAMP(IRANJE) Še eno utelešenje campa: Quentin Crisps (oljna poslikava Johna Allija, www.johnalli.com)...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja