KNJIGA
Lirični kristali
Milan Šelj, Kristali soli, Škuc-Lambda, 2010.
Kristal je telo s pravilno notranjo zgradbo in z ravnimi mejnimi ploskvami, tako so tudi Kristali soli, druga Šeljeva pesniška zbirka, po zgradbi pretežno klasične štirivrstičnice.
Od prve, Darila (2006), je opazen premik v liričnost in poetičnost.
V zbirki se prepletajo različne teme – intenzivni razpon pomenov sega od ljubezenskih do bivanjskih prostranstev, od vsakdanjih zgodb do arhetipov časa. Tako se v ljubezenskem razmerju prešijejo bolečina in stiska, strast in vsakdanjost ljubezenskega para, pomemben motiv je tudi njuno ustvarjanje doma v hiški na Krasu – kjer se ne bosta pred nikomer skrivala v strahu. Nova pa je tema pesniškega ustvarjanja in predstavljanja lastnih pesmi: Pisanje je razpiranje, ki se med iskanjem/ reši iz ujetosti v grabežljive veje. Kristale soli označuje dvojnost življenja na kraškem podeželju in v Londonu, čeprav pesniški subjekt ne niha med enim in drugim, ampak sta nevrotičnost enega mesta in prvobitnost drugega v njem sprepleteni. Bolj dvojnost kot dihotomija se kaže tudi bogastvo velemesta in revščina samohranilk, beguncev, tujcev.
Bogastvo Kristalov soli se kaže tako v razpoloženjski kot refleksivni liriki. Sinestezija in metafora pa zarežeta tako v vsakdanje vtise kot v koncizna vprašanja dvoma in upanja, spomina in pozabe, preteklosti in prihodnosti. Lirski subjekt govori o družini in družbi, o posamezniku in paru, o vzcveteli magnoliji in tesnobi zime … Je družbeno angažiran in obenem izrazito osebnoizpoveden.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Pogovor z Milanom Šeljem
Dom je metafora, vsak kristal je zgodba zase
Družinski portreti so v zbirki Darilo osvetljeni z ostro svetlobo bolečine in spominov, v Kristalih soli družina ni več v ospredju, vendar to ne pomeni, da je nepomembna. Kako je z družinskimi konstelacijami danes? V nekaterih pesmih je slutiti pomiritev, spet v drugih je slutiti napetost, »kdaj bo vse postano … izbruhnilo na plano« …
V zbirki Darilo sem pisal o svojih razmerjih z družino in svetom okrog sebe na intimen način. Smer potovanja je šla od znotraj navzven. Kar se je med iskanji razkrilo, je bilo pogosto boleče, največkrat neizrečeno/nedorečeno. Šlo je za razkrivanje muke iz potrebe, da se molk prekine, da se zamolčano ubesedi, spregovori. Izid zbirke je bil dobesedno travmatičen dogodek: zame in za tiste, ki so se v zbirki prepoznavali. Spoznal sem, da nisem le jaz tisti, ki se mora v vsakdanjih soočanjih vedno znova razkrivati; to morajo početi kar naprej tudi vsi tisti, ki so mi najbližji. In to je zanje velika preizkušnja. Naša pričakovanja so pogosto le naše projekcije, in želja, da bi bili sprejeti takšni, kot smo, se nenehno zrcali v njihovih strahovih in pritiskih okolja. Odnosi pa niso premočrtni, so fluidni: včasih capljamo na mestu, potem naredimo korak nazaj, da bi lahko v naslednjem trenutku skočili na višjo točko. V Kristalih soli sem obrnil smer potovanja; gre za iskanja od zunaj navznoter, skušal sem pisati o intimnih izkušnjah iz drugačnih zornih kotov.
Nasprotje med kraškim vaškim življenjem v naravi in velemestnim šokom Londona meče senco in luč na Kristale soli.
Včasih sem se spraševal, kaj je tisto, kar me vleče, zakaj moram nazaj. Zdaj vem: tako pač je, in tako bo. Kras je prostor, kamor se umaknem iz velemestnega kaosa, iz katedrale razčlovečenega materializma, obsedenosti z uspehom, slavo, denarjem… Če mi London ponuja možnost, da se izrazim od znotraj navzven, mi Kras omogoča, da grem od zunaj nazaj k sebi. Je prostor samote in tišine. Tu se prizemljim, kadar umolknejo nepomembne zunanje distrakcije, dokler se iz »ozkega sveta strahov in pritiskov pred tem, kaj bodo rekli drugi«, ne umaknem nazaj v prostore odprtosti. Potrebujem oboje.
Ali si razdvojen med življenjem na tujem in domačo besedo, v kateri ustvarjaš? Ali si povezan s Slovenci in Slovenkami v Londonu?
V Londonu sem že osemnajst let, in življenje se mi dogaja v obeh jezikih. Bolj kot za iskanje stikov s Slovenkami in Slovenci v Britaniji skrbim za vzdrževanje stikov s prijatelji v Sloveniji. Ljudje na tej strani me pogosto sprašujejo, zakaj ne pišem v angleščini. Kadar se mi zdi, da bi se bolje izrazil v angleščini, to seveda tudi naredim, a običajno gre le za par besed, en samcat verz. Pisanje v slovenščini pa me sili, da ostajam v tesnem stiku z jezikom, ki je živ organizem, in eden najbolj pomembnih delov naše identitete. Verjetno je pisanje v slovenščini tudi refleks, je obramba (iz strahu) pred izgubo jezika, in s tem dela sebe.
Ali spremljaš sodobno angleško in slovensko poezijo? Kakšna je sodobna angleška gejevska poezija?
Kadar pišem, berem manj. Pobožno pa preberem (skoraj) vse, kar izide pri Lambdi. Doslej sem kar precej recenziral in pisal o sodobni slovenski in tuji (homoerotični) literaturi. Kdo pa bo bral in pisal o naši literaturi, če sami ne bomo? Zdi se mi, da je literatura vse bolj potisnjena na rob, poezija pa še dodatno ob rob literature. To opažam še zlasti na tej strani. Tisti, ki šele začenjajo, vse težje izdajajo svoje knjige. V literarni sobotni prilogi časopisa The Guardian je med (recimo) petdesetimi knjigami proze, recenzirana ena knjiga poezije. Tudi v knjigarnah je tako. Gejevskim in lezbičnim pesnicam in pesnikom pa je še veliko težje, saj so s svojim delom potisnjeni v dodatno nišo. Sodobna angleška gejevska poezija je nadvse zanimiva. Vse več avtoric in avtorjev mlajše generacije ustvarja nadvse komunikativno poezijo, ki je namenjena predvsem živi besedi – to je prvenstveno nastopanju pred publiko, včasih v obliki performansa, in tako sežejo do širšega kroga poslušalcev na najbolj neposreden način.
Ali si povezan z angleškimi pesniki in pesnicami?
Priznati moram, da sem po naravi samotarska duša. Energijo vlagam v odnose z ljudmi, ki so mi (čustveno in intelektualno) blizu, ki so pripravljeni kaj dati, ne le jemati. In to so pogosto ljudje, ki ustvarjajo iz sebe, tako kot jaz, ne pa izključno. Poleg literature so moja velika strast tudi glasba (in še zlasti človeški glas), pa slikarstvo, fotografija in film.
Dejal si, da je Lambda tvoj spiritualni dom.
Temu je še vedno tako. Dvomim, da bi pred leti lahko izdal svoj prvenec pri kateri koli drugi založbi; to bi bilo veliko težje. Svoje mesto v krogu avtoric in avtorjev, ki so doslej izšli pri Lambdi, vidim kot privilegij, in krog je resnično impresiven. Želim si, da bi se doma veliko bolj zavedali, kako pomembna in dragocena je Lambda. Na tujem nam jo iz upravičenih razlogov zavidajo.
Pred prvencem si podpisal soavtorstvo Spolitike. Ali si pisal pesmi že v Sloveniji (pred Darilom)? Rada bi te vprašala, kdo je vplival na tvojo poezijo? Kako je prišlo do točke preobrata, kjer si začel pisati?
Med študijem sem pisal poezijo, kjer sem se skušal (predvsem) skri(va)ti. Spolitika je bila korak v fikcijo. Z »odkritjem« poezije Braneta Mozetiča, Cirila Berglesa in Nataše Velikonja pa se je moj krog na poti k sebi sklenil. Njihov vpliv ni bil toliko poetsko/estetski; šlo je bolj za spoznanje, da je mogoče pisati na tako odkrit/razkrit način. Kot pesnik pa moram slediti svojemu notranjemu glasu.
Pesnjenje in branje svojih pesmi je nova tema: v njih razmišljaš o pesnjenju kot »samotnem početju«, včasih je pisanje radost, kadar se »posreči verz«, potem »zavetje« pred norostjo, je red nasproti kaosu; vendar »gozd besed« ne nudi vedno zavetja …
Zavedam se, da mi pisanje pomeni vse to, kar si omenila. Zbirka je nastajala štiri leta, in med pisanjem me je zanimal tudi sam ustvarjalni proces, odnos do besede, jezika. Med nastajanjem Kristalov pa sem se (zaradi konfliktov z okolico) pogosto spraševal, zakaj to sploh počnem. Je vredno? Pisanje je izpostavljanje (sebe in drugih), in brez tega bi bilo življenje veliko bolj enostavno. Če bi izsiljevanjem nasedel, in umolknil, bi moral zanikati del sebe. Kot da bi moral nazaj v klozet. Na to pa nisem mogel pristati; svoje pisanje razumem tudi kot angažma, to je moj način aktivizma. Kadar pišem, mi ni le do izpisovanja lepih besed; hočem pripovedovati svoje/naše zgodbe, ki govorijo tudi drugim. Moja beseda je vpeta v prostor in čas, v socialen kontekst. Ne gre za estetizacijo obtoževanj, zatiranj, bolečine, krivde; predvsem me zanima, kako ta stanja preseči.
Lirski motivi v Kristalih zaokrožijo vsakdanje življenje, naravo, kozmos, spomine, pozabe, razmišljanja o preteklosti in prihodnosti …
Tako je. Vsak kristal je zgodba zase, v kateri se odseva (mikro)kozmos; vse je z vsem povezano med sabo. V banalnostih vsakdanjega življenja se včasih razkrijejo drobci lepote, trenutki sreče, svetlikanje spoznanj.
Še ena pomembna tema, ki je nova: v tvojih pesmih je veliko različnih dvojnosti, nasprotij, na primer, dvojnost bleščečega velemesta in bledi obrazi samohranilk, tujcev, beguncev …
Tako lahko je blokirati nasprotja, kar se dogaja okrog nas. In vendar hodijo neznanci z bledimi obrazi mimo nas vsak dan. Živijo v naši neposredni bližini, včasih dobesedno za vogalom. Dovolj je, da upremo oči v človeka, ki gre mimo nas, namesto v tla. Ker sem tujec na tej (in na drugi) strani, ki ni pozabil, od kod prihaja, instinktivno simpatiziram z malim, nepomembnim človekom, ki je porinjen na rob obrobja, in pogosto nima ne glasu ne obraza.
Kristali soli so v primerjavi z Darilom mnogo bolj lirični, opazen je premik od vsakdanjih zgodb v bolj izpovedne, kar se kaže tudi v zunanji formi, ni več daljših pesmi, prevladujejo štirivrstičnice.
Po izidu Darila dolgo nisem pisal; izprazniš se. Izid knjige je bil tudi zaključek določene faze, nekega obdobja. Napoči trenutek, in treba se je premakniti. Ko se je potreba po pisanju vrnila, sem nastale daljše pesmi klestil toliko časa, dokler se nisem znebil nepotrebnega balasta, in so se izkristalizirale v izčiščene fragmente, v drobce, vzdušja, refleksije. Našel sem formo, ki mi je v določenem trenutku najbolj ustrezala. Proces pa ni bil posiljen; bil je popolnoma organski.
V Kristalih soli se prastara tema ljubezni pojavlja med poželenji in ustvarjanjem doma.
Dom je le metafora. Ljubezen je dom, kjer se nama ni treba skrivati, kjer sva povezana med sabo in z vsemi, ki so del najine velike družine. Vrata so odprta za vse, ki hočejo vstopiti. Vedno sem iskal poezijo, ki bi odkrito govorila o izkušnjah, ki so se dogajale tudi meni. Ki bi ubesedila in dala glas mojim tesnobam, nihanjem, strahovom, pričakovanjem, poželenju, erotični ekstazi. Kristali soli so moj prispevek, in srečen bom, če bo kateri izmed njih našel svoje mesto v mozaiku slovenske (homo)erotične poezije.
Gotovo ti veliko pomeni, da je spremno besedo na platnici Kristalov zapisal prav Ciril Bergles!
Berglesa pred odhodom v London nisem poznal. Po prejemu Jenkove nagrade za pesniško zbirko Moj dnevnik priča sem prvič pisal o njegovi poeziji, ki mi je bila takoj blizu; tako človeku kot pesniku. Potem sva se tudi spoznala, in (p)ostala dobra prijatelja. Zelo ga poštejem. Srečanja sorodnih duš so redka, in kadar se nam zgodijo, so dragocena.
Tvoje pesmi so uvrščene v antologijo evropske gejevske poezije Moral bi spet priti. Kakšen pomen ima to zate?
Brane Mozetič me je pred leti povabil na prevajalsko delavnico gejevske poezije v Dane pri Sežani. To je bila edinstvena, resnično nepozabna izkušnja. Včasih med pisanjem preveč zlezem vase, vidim le svojo pot. Med intenzivnim delom in neposrednim kontaktom med prevajanji in v pogovorih z avtorji pa sem se zavedel, da obstajajo številni pristopi in pogledi. Da različni jeziki delujejo na različne načine. Kar ni limitacija; je neskončno bogastvo. In kako pomembno je, da smo odprti za nova spoznanja. Prevajanje za antologijo mi je bilo v izziv in velik užitek. Izid antologije, v katero so uvrščene tudi moje pesmi, je bil kulminacija dela velike skupine ljudi, in knjiga je nedvomno nekaj edinstvenega v literarnem prostoru, saj tako obsežen in temeljit pregled sodobne gejevske poezije ne obstaja v nobenem drugem jeziku.
Leta 2006 ob izidu Darila se je veliko govorilo, da je to odlična pesniška zbirka – vendar pa nisi prejel nobene nagrade niti nominacije; ali je to morda posledica tega, da te ni veliko v Sloveniji?
Avtor nima vpliva na to, kako bo njegovo delo sprejeto in pošteto. Razlogov, zakaj ni bila zbirka deležna nobene nominacije niti nagrade, je verjetno več. Eden od njih je gotovo dejstvo, da se na »pedrsko« poezijo (še vedno) gleda kot na drugorazredno, pa naj establišment še tako trdi, da temu ni tako. Včasih se mi zdi, da živim v fizičnem in ustvarjalnem izgnanstvu. Oboje pa je stvar lastne izbire, za kar plačaš določeno ceno, a jaz moram biti zvest najprej in predvsem samemu sebi. Zame je najbolj dragocena nagrada vsak odziv na zbirko, in teh je bilo veliko, tudi kadar se moje izkušnje dotaknejo in spregovorijo ljudem, ki nimajo podobnih izkušenj. Seveda, vsi smo (in vsak na svoj način) različni, vsak človek je samotni otok, ki čaka na čoln, da pristane v njegovem zalivu. A prav demistifikacija »drugačnosti« je most na poti do spoznanja, da nam je drugačnost so-človeka pravzaprav veliko bližja, kot smo si kdajkoli predstavljali.
Kako gledaš na slovensko lgbtq-sceno?
Na splošno situacijo v Sloveniji gledam z obupom, kadar sem soočen s homofobijo in nestrpnostjo, s primitivnostjo diskurza (heteroseksualne) večine in določene politične elite, z ozkostjo duha, nad katero se Slovenci radi ponašajo. Lani sva bila s Petrom prvič na Paradi ponosa v Ljubljani. Tesno mi je bilo pri srcu, ker sem predstavnike najine in starejše generacije lahko preštel na prste obeh rok. Še vedno v klozetu. In obenem z velikim zaupanjem, ker sva bila obkrožena z množico mladih ljudi, ker so se določene stvari premaknile v pozitivno smer, pa čeprav še zdaleč ne tako radikalno, kot bi si želeli. Scena se je v zadnjih dvajsetih letih zelo spremenila. Informacija je eno najmočnejših orožij, in Narobe ima pomembno mesto in dolžnost, da obvešča lgbtq-skupnost, in obenem tudi večino o našem mestu v družbi. Mreža, ki je na voljo lgbtq-skupnosti danes, je veliko širša in bolj raznolika, in to je lahko le dobro. Če pa hočemo, da se bo spremenil odnos večine do nas, se moramo spremeniti tudi mi. Naši glasovi so vse bolj številčni, in kar je še zlasti pomembno – postajamo vse bolj vidni. To pa je edini način, da spremenimo stvari; to je edina pot!
