Smo si moški in ženske res tako različni?

KNJIGA

Gojmir Polajnar, Atlantis, Škuc-Lambda, 2008; spremna beseda: Gašper Malej.

Atlantis je po Družinskih parabolah druga zbirka zgodb Borisa Pintarja. Obe knjigi sta izšli pri Lambdi in obe je podpisal s svojim umetniškim imenom Gojmir Polajnar.

Atlantis je starogrško mitološko ime polboga oziroma velikana, ki na ramenih nosi zemeljsko oblo. In kakšne zgodbe prinaša na ramenih Gojmir Polajnar? Na eni strani osvetljuje temno stran družinskih razmerij, kot na primer v Ojdipu, ki je študija o zaljubljenem paru na pragu sijajne kariere, s krasnim stanovanjem (v centru mesta), ki mu »bog izkaže milost« in »podari sina«. Po drugi strani pa sledimo zgodbam razmerij, kjer se klozetirani gej speča z žensko (Jaz, Klavdija, Pederetka). Skupno je hendikepirano razmerje: hendikep je že zapisan v zgradbo razmerja. Tudi razmerja v homeseksualnih parih niso idealizirana (Sofist). Skupna točka hendikepa večjega števila Atlantisovih zgodb je torej nemoč v razmerjih.

Morda Atlantida šokira (ali celo stavi na šok), zagotovo pa nas Strašilo zgrabi za vrat in odvleče v brlog arhetipov, fantazem, matric in prikazni. Kot nas zagotovo v arhetipe zapeljevanja zmami Barcelona, Mesto čudes, kjer profesor zapeljuje mozoljavega študenta, študent pa zapelje športnega princa v gledališču Liceu na promenadi Rambla. V semiološki goščavi raznih znakov je govorica telesa še vedno aktualna.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Pogovor z Gojmirjem Polajnarjem

 

Tako v Atlantisu kot v Družinskih parabolah je pomembna tematika prevzgoja in klozetiranje homoseksualne manjšine, druga pomembna skupna značilnost je groteskna in fantastična obdelava motivov, vendar je v Atlantisu to manj izostreno. Kako je prišlo do tega zanimivega premika?

Zanima me razmerje med literaturo in teorijo, saj sta navzoči ena v drugi. Teorija pretendira na objektivnost, vendar včasih v njej prepoznamo v žargon preoblečene zasebne strahove. Da je tudi teorija osebna zadeva, pride bolje do izraza v vsakdanjih odnosih, kakor v groteski in fantastiki.

Psihologija je postulirala človeški seksualni nagon, ki nima naravnega objekta, in v kulturi uslug bi drugačna postavka zamajala temelje razvejane dejavnosti. Homoseksualnost se tako artikulira kot tista nesmiselna točka, ki je pogoj možnosti družbene strpnosti.

Osrednje ženske književne osebe v vaših zgodbah pogosto privzamejo prvoosebno pripovedovalno vlogo – zakaj?

Kako učinkuje objektivno opravičevanje homoseksualnosti, njeno naklonjeno predstavljanje in aktivizem? Homoseksualca bi vsakdo spreobračal ob prvi priliki. Pa obrnimo perspektivo, poglejmo od zunaj, s subjektivnega gledišča, poglejmo moško homoseksualnost z vidika heteroseksualne ženske, homofobne, kolikor nastopa kot zdravilka. Ali je to, kar prodaja kot pozitivnost, res pozitivno?

To je stran razlike, obstaja tudi stran istovetnosti: smo si moški in ženske res tako različni, kakor nas uči patriarhalna kultura?

Barcelona in barcelonski avtorji so vas nedvomno navdušili, zgodbo Mesto čudes ste ne le umestili v Barcelono, temveč ste jo tudi poimenovali po Mendozovem romanu.

Barcelona, od umetniške svobode do frankizma. Mesto čudes, kot je Mendoza naslovil svoj roman, v katerem z naturalistično natančnostjo podaja fantastično vzdušje razcveta med dvema svetovnima razstavama, leta 1888 in 1929. To je bila pravljična doba obvladovanja narave, kar je omogočilo meteoritski družbeni vzpon. Danes smo priče znanstveno-fantastičnemu, bibličnemu obvladovanju človeka z biokemijo in elektroniko. Zato sem to zgodbo umestil v Barcelono in jo naslovil po tem romanu. Zaplet in razplet zgodbe sta sprevržena Lolita, profesor se zaljubi v svojega študenta. Detajle sem preverjal študiozno, dogaja se na prelomu tisočletja, iz tega časa izstopi le univerzitetni maček, ki mu avtomobilsko strešno okno skopi glavo. Reklama je na ogled na You Tube: Ford SportKa ‘Evil Twin’. Angleški cinizem ali kontinentalni eksperimentalizem?

Pomembna in inovativna tematika vašega pisanja je žensko zanimanje za geje, na primer zgodbi Pederetka in Jaz, Klavdija.

Pederetka, nespolna zaupnica geja in njegovih ljubezenskih razočaranj – je pregovorno boljše sprejemanje gejev s strani žensk še en stereotip? Tako ženske kot homoseksualni imajo v patriarhalnih družbah podrejen položaj in sprememba tega je ključna za prekrenitev katastrofičnega toka globalnih razmer. Med ženskami in homoseksualnimi kot skupinama je več paralel in križanj: ženske so vidna skupina, medtem ko so homoseksualni večkrat nevidna, obe skupini pa se nahajata v vseh družbenih slojih, kar zmanjšuje njuno solidarnost. Ženske na Zahodu danes ne čutijo potrebe, da bi se spominjale svojega položaja pred sto leti niti da bi solidarizirale z ženskami drugod po svetu, do homoseksualcev vzdržujejo patriarhalno držo, s tem pa posledično tudi do sebe. Morda je vloga pederetk, prej kot ozdravljenje gejev, reproduciranje gejevskih spolnih uslug.

Prav tako inovativno je prehajanje spolne identitete znotraj književne osebe, ta flotirajoča, metastabilna identiteta se zlasti kaže skozi gramatične  označevalce (kar je posebej izrazito v zgodbi Strašilo).

Posameznik običajno pozna svojo spolno željo. Drseča spolna identiteta spominja na posiljevanje z neko drugo identiteto. Posilstvo se najprej zgodi z jezikom. V jeziku se opredelimo kot spolna bitja in dobronamerneži nas neutrudno opominjajo, kdaj se izražamo prav in kdaj narobe. Slovenščina ima za osebe tri spole, za otročke vse tri, za ženske dva, od katerih ima eden moško svojino. Kolikor je jezik medij nasilja, ga oblikujmo v medij strpnosti.

Tags from the story
More from Zala Hriberšek

Ljubezen do zgodb

KOMENTAR Dekleti v zgodbi veže globoka naklonjenost, in potem se zgodi …...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja