KNJIGA
Nihanje bližine
Kristina Hočevar, Nihaji, Cankarjeva založba, 2009.
Kristina Hočevar tudi v svoji četrti knjigi pesmi v središče postavlja intimistična izrekanja. Tudi tokrat mojstrsko in v zanjo že kar značilnem slogu, čeprav morda nekoliko manj komunikativno kot v prejšnji zbirki Repki (Lambda, 2008), ki je bila tudi sicer bolj obrnjena v družbeno. Nihaji ponovno opozarjajo na – rušilno, kdaj pa kdaj pa (potencialno) odrešilno – moč in/ali nemoč želje in poželenja. Odnosi in dotiki so ponavadi krhki, njihovi okvirji razbiti, podobe, ki jih Hočevar mojstrsko izrisuje, pa večkrat izražajo nekakšno tesnobo, ki sem ter tja sproža eksplozije, tudi jezikovno-grafične: ekonomično rabo jezika in podobja v Nihajih dopolnjuje še precej pogosta razbitost, celo vertikalno zamikanje verza in razpršenost besed.
Pogoj(nik)i bližine se ponavadi razbirajo izmed vrstic, iz praznih prostorov med njimi in iz njihovih zamikov. Subjektka se o odnosih do drugih (in drugih do nje) izreka ostro, včasih skoraj brutalno, a nikoli banalno ali vulgarno. In čeprav se poezija Nihajev včasih lahko zdi hermetična, je v resnici zmeraj jasna in izčiščena – v izrisovanju atmosfere je nezmotljiva, kar pa sploh ne pomeni, da gre za enoznačno ali preprosto (kaj šele popreproščeno) pisanje. Ravno tu se kaže velika pesniška moč Kristine Hočevar: ne pretvarja se, da so zapletene stvari enostavne, vendar pa njihovo zamotanost izrazi tako, da je bralki/bralcu kompleksnost občutij (intuitivno) vseeno dostopna.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Pogovor s Kristino Hočevar,
čeprav nerada govori o svoji poeziji (in raje je mango) …
… mango, čili, wasabi …
Pri branju Nihajev sem imel občutek, da gre za nekoliko bolj hermetično poezijo in tudi manj neposredno družbeno kot pri Repkih.
Ne vem, ali je knjiga Nihaji kot celota hermetična, je pa zaradi določenih pesmi verjetno res več hermetike kot v Repkih. Kar se tiče družbenosti, je ta neposredna samo v tretjem sklopu zbirke Nihaji – razlogov za to je več. V Nihajih je dostikrat pesem »vstop« v nek dogodek, v neko enoto dogodka, stanja, čustvovanja kot ločenega od družbenega, če je bil kot doživljaj tak (ločen od zunanjega). Pesmi, ki so bolj v zvezi z eksistencialnim, so mogoče bolj hermetične in z večjo distanco.
Nihaji imajo tri razdelke, tri kronološke nihaje, ki zajemajo več kot deset let. Kakšna je logika takšne zgradbe?
Gre za notranja nihanja, ki se po eni strani dajo razdeliti časovno, po drugi pa gre tudi znotraj njih za odstopanja oziroma ta razdelitev, kot se vidi iz danih letnic, ni samo časovna. Ti sklopi imajo najverjetneje svojo notranjo logiko – vem, da so se pesmi razporedile in umestile v tri sklope točno tako, kot je prav.
Kako poenotiti več kot desetletno nihanje intimne izkušnje, da nastane celota?
Za poenotenost gre na oblikovni ravni zbirke. Že sam naslov zbirke pa implicira tudi/predvsem to, da gre za različne, dostikrat skrajne in lahko nasprotujoče si misli, stanja, pozicije in s tem tone pesmi. Če je intimno izhodiščno v knjigi in je hkrati tisto, kar narekuje neko življenjsko obdobje, če že ne tudi celo življenje v nekaterih ravneh, vidim v tem nekakšno celoto. Kar pa ni nujno.
Ko berem o želji, njenih rezih in rezilih, se mi zdi, da ne zavzemaš nobene posebne distance. Ampak ali je v življenju vse res tako zares? Ali niso te stvari večkrat izrazito efemerne? Govorim seveda o morebitnem pesniškem zaostrovanju izkušnje.
V nekaterih »nihajih« je distanca precejšnja, zavzemam pa distanco že s tem, v čemer pišem. Efemernost želje, ki jo prepoznavam kot »pravo« (ali pa omembe vredno), je meni pravzaprav tuja, tako da se težko istovetim z nekimi morda splošnimi zakonitostmi čutenja. Po mojem se glede življenja samega da odločiti, koliko nam je zaresno, včasih pa je ta izbira le navidezna. Če se tvoje telo odziva na določene dražljaje, ki jih um ne jemlje (več/še) zares, je zame to tisto, kar je resnično in precej zares. Hkrati to isto stvar lahko tudi razbremenim teže, kolikor se da, če to hočem. Za pesniško zaostrovanje izkušnje pa gre toliko, kolikor je pesniški jezik simbolni.
Pri objavljanju intimne poezije me zanima nekaj, kar si še nikogar nisem upal vprašati: kaj te žene v ta »ekshibicionizem«?
Gre za ambivalenco. Intima po eni strani želi biti na nek način v »surovem« stanju v pesmi, hkrati je seveda že preoblikovana, kar omogočata jezik in moja odločitev, koliko je nujno ohraniti »golega«, da služi namenu. Pišem gotovo ne zaradi veselja v razstavljanju intime, namen ni v tem. V resnici so stvari še zmeraj zakrite, pesniški jezik, tudi ko gre za (navidezno) neposrednost, vključuje precej sprevračanja. Pisanje je tako ali tako paradoksalno početje. Intimno izginja s tem, ko se zapisuje, ne glede na to, koliko je »razkrito«, hkrati pa daješ zapisanemu svoje mesto, svoj prostor.
Zdi se, da precej pišeš in objavljaš. Kako sama gledaš na razvoj svojega pesnjenja in kako skrbiš, da se ne bi ponavljala in bila dolgočasna?
Zdi se mi, da se določena vprašanja lahko ponavljajo v različnih variacijah in to ni nekaj, čemur se je treba nujno izogniti. V različnih kontekstih dobijo nove razsežnosti, novi konteksti pa izpostavljajo še nova vprašanja/motive. Meni je bil temeljni del snovi za vsako izmed knjig različen; no, Nihaji so tisti, ki so dokaj povezani s Fizičnim robom (vsaj kar se tiče izbora snovi). Je pa pomemben tudi jezik. Jezik odpira novosti. Gre celo – vsaj prvenec ali tudi Fizični rob upoštevajoč – za različne avtopoetike.
Te privlači tudi pisanje drugih vrst?
Bolj kot pisanje drugih vrst me privlačijo druge umetnosti, ampak zaenkrat sem v poeziji.
Povej še, kaj rada bereš? In zakaj?
Berem predvsem poezijo in teorijo, proze v primerjavi s tem malo. Seveda me najbolj prevzamejo tisti, ki so avtentični, izčiščeni v svojem izrazu, močni avtorji, pogumni glasovi (vsaj v njihovem ustvarjanju). Če izpostavim nekaj posameznih: Sapfo, Sylvia Plath, René Char, Audre Lorde, Vasko Popa, Roberto Juarroz …
| V prejšnji številki Narobe smo napačno zapisali, da je Kristina Hočevar prejela že dve zlati ptici. Za zbirko Repki je letos maja prejela svojo prvo zlato ptico. Za napako se opravičujemo. |
