Recenzije: Film 5

Lak za lase

Odlična igra, optimizem, privlačne koreografije in glasba se spojijo z zimzelenimi tematikami v živopisnem muzikalu okroglih razsežnosti.

Produkcija: ZDA, 2007. Režija: Adam Shankman
Scenarij: Leslie Dixon (po predlogi Johna Watersa)
Igrajo: Nikki Blonsky, Michelle Pfeiffer, John Travolta, James Marsden, Queen Latifah

»Dobro jutro, Baltimore!« prepeva živahna, bunkasta najstnica Tracy (enkratna debitantka Nikki Blonsky) nekega sončnega jutra leta 1962, medtem ko se odpravlja v šolo. Doma, prilepljena na televizijski sprejemnik, je s prijateljico Penny tako rekoč, še preden bi šolski zvonec do konca zazvonil, da slučajno ne bi zamudila priljubljenega šova Cornyja Collinsa (vedno lepi James Marsden). Bolj kot kar koli na svetu si Tracy namreč želi nekoč nastopiti v znameniti oddaji.

Sreča se ji nasmehne – v obliki čednega sošolca in zvezde oddaje Linka Larkina (Zac Efron iz Srednješolskega muzikala) – in širokosrčna mladenka zapleše do zvezdništva. Kar gre hudo v nos dosedanji prvi dami šova Amber (Brittany Snow), še bolj pa njeni spletkarski mami (čudovito zlobna Michelle »Zasebnost prihrani za kamere« Pfeiffer), koproducentki oddaje, ki se zavzema za hčerino zmago na težko pričakovanem tekmovanju za naziv Miss frizure in za dokončno ukinitev »Črnskega dne«, posebnega kotička Collinsovega šova, ki ga enkrat na mesec vodi Raglja Maybelle (Queen Latifah). Rhythm & blues je med mladino vse bolj priljubljen in v integraciji je prihodnost. Tega se zaveda tudi Tracy, ki ima še eno skrito željo: da bi bil vsak dan črnski dan.

Eno leto pred zgodovinskim nagovorom Martina Luthra Kinga se bodo Tracy in njeni novi prijatelji iz črnske skupnosti, združeni v skupni želji po vidnosti in svobodi, z roko v roki uprli diskriminaciji in licemerstvu zavrte družbe in spremenili svet. »Dobrodošla v šestdesetih,« veselo zapoje Tracy še bolj okrogli, ljubeče zaščitniški mami (fenomenalni John Travolta), ki že deset let ni stopila iz stanovanja, ko jo povede na ulice »novega ritma«, v »čas drugačnih«.

V novi priredbi kultnega filma Johna Watersa (nikar ne zamudite njegove genialne cameo vloge ekshibicionista v uvodnem prizoru) – ki se je s prvim Hairsprayem nekoliko oddaljil od provokativne zbadljivosti predhodnih del kot Polyester, Female Trouble in Pink Flamingos , vendar je, prav tako kot Shankman skoraj dvajset let pozneje, s humorjem, glasbo in dobro voljo zadel v polno – si vsekakor zasluži posebno pozornost ravno John Travolta, ki je s svojo briljantno vlogo ustvaril enega najboljših likov zadnjih let.

V nasprotju s prvo Edno, ki jo je v Watersovem filmu igrala (dobesedno) velika Divine (alias Harris Glenn Milstead, transvestitska ikona par excellence, kateri je bil posvečen letošnji GLBT filmski festival v Torinu), je Travoltova Edna le zmerno kičasta, stereotipizirana zgolj v smislu staromodne gospe delavskega razreda, nikoli groteskna. Bizarni rezultat njegove perfektne pojave je, da Edna, kljub temu da dobro vemo, da jo igra moški, izgubi kakršen koli namig karikature in postane prav tako, če ne še bolj, pristna kot ostali liki – in že zaradi njegove smrtno resne izjave: »Veš kaj, punca. Sanjala sem o pralnem avtomatu na kovance, pa sem (cikcakasti zamah z dlanjo) prav hitro pristala na trdnih tleh,« je film več kot vreden ogleda.

Lak za lase je eksplozivna, pisana himna radosti, enakopravnosti in, še prej kot strpnosti, ljubezni do drugačnosti in raznolikosti, polna odlične glasbe in razposajenega plesa, ki togim arogantnežem kot ostra klofuta sporoča, da je napočila čas, da si outsiderji vsega sveta izborijo pravice, za katere so bili prikrajšani. Vsekakor najbolj gejevski film leta.

Ocena: ♦♦♦♦♦

 Zapiski o škandalu

Produkcija: VB, 2006. Režija: Richard Eyre
Scenarij: Patrick Marber (po romanu Zoe Heller)
Igrajo: Judi Dench, Cate Blanchett, Bill Nighy, Andrew Simpson

Silna drama o pošastni obsedenosti, sebični strasti, ki se sprevrže v umsko ugrabitev zbeganih čustev.

Barbara je učiteljica zgodovine, stara devica, zmajevka, ki je med srednješolci in kolegi znana po hladni strogosti. Napeta razdalja med ponosno Barbaro in svetom, na katerega potihoma gleda zviška, je skoraj srhljiva, kot tudi njeno »prežanje« na novo učiteljico likovne umetnosti, mlado Shebo. Za njeno porcelanasto nežnostjo Barbara sčasoma zazna krhko nezadovoljstvo, ki pa si ga – predana edino intimni zvezi z zvestim dnevnikom – razlaga čisto po svoje. »Ona je tista, ki sem jo čakala.« Shebin tesnobni notranji svet pretrese predrzni petnajstletni učenec, ki se mu Sheba sprva upre, nazadnje pa se prepusti skrivnemu razmerju, ki predstavlja težko pričakovano možnost za beg od napornih družinskih in družbenih obveznosti. Ko ju Barbara odkrije, se dotlej natančna, čeprav lažna slika, ki jo je ustvarila njena potuhnjena, samozadostna strast, nenadoma zamegli. In s čustvenim izsiljevanjem preračunljiva Barbara končno doseže svoj cilj, ko se v begu pred javnim osramočenjem in družino nesrečna Sheba zateče v njen hinavski brlog.

Igralski tour de force odličnih Judi Dench in Cate Blanchett.

Ocena: ♦♦♦♦♦

 The Gymnast (Telovadka)

Produkcija: ZDA, 2006. Scenarij in režija: Ned Farr
Igrajo: Dreya Weber, Addie Yungmee, Allison Mackie, David De Simone

Po usodnem padcu se je morala izjemno nadarjena telovadka Jane odpovedati karieri in je zdaj poklicna maserka. Neizživeto ljubezen do športa nadomešča z rednim tekom po predmestni soseski, s katerim preganja tudi nezadovoljstvo, ki izvira iz zakona, v katerem ljubezni že dolgo ni več. Ko se ji ponudi nepričakovana možnost, da bi nastopala kot akrobatka v Las Vegasu, Jane brez pomislekov sprejme novi izziv. Tako spozna čedno plesalko Sereno, s katero začne vneto trenirati, toda ob njej se v Jane prebudijo tudi nova čustva, ki si jih sprva ne zna razložiti, naposled pa privedejo do osupljivega odkritja. Film, ki je na različnih festivalih prejel številne nagrade in je bil prikazan tudi na lanskoletnem ljubljanskem festivalu gejevskega in lezbičnega filma, je vizualno hipnotično delo, ki spretno kombinira dramatičnost, čustvenost in sproščujoč humor. Glavni igralki se odlično ujameta in zmerni režijski čut Neda Farra (ki je tudi mož glavne igralke in koproducentke Dreye Weber, sicer priznane akrobatke, ki je med drugimi sodelovala z Madonno, Cher in Pink) ustvari prepričljivo napet ritem, ki ga prepojita skrivnostnost in čutnost.

Ocena: ♦♦♦

 Puccini for Beginners

Produkcija: ZDA, 2006. Scenarij in režija: Maria Maggenti
Igrajo: Elizabeth Reaser, Gretchen Mol, Justin Kirk

Romantična komedija o ženski, ki se ni zmožna zavezati z žensko, o moškem, ki se ne more zavezati z drugo žensko in se zaplete s prvo žensko – ki se medtem zaplete tudi z drugo. Allegra preboleva biseksualko, ki jo je pravkar zapustila, ker je Allegra ni ljubila, in spozna univerzitetnega profesorja Philipa, s katerim se začne videvati, ker ji je všeč. Nato spozna Grace, ki je lepa, zanimiva in zmedena zaradi težav, ki jih ima s fantom. Trikrat lahko ugibate, kdo je njen fant. In Allegra in Grace se začneta videvati, ker … ker imata nekaj skupnega. Eden glavnih problemov filma so zoprni teatralni vložki (par, ki kot strela z jasnega nagovori zamišljeno Allegro v parku z »modrimi« nasveti o ljubezni; samske ženske, ki oponašajo njene kretnje ob srkanju kave v baru; glas, ki Allegro nahruli preko zvočnika na podzemnem vlaku), ki na nek način spominjajo na film Jeffrey (ki pa je temeljil na gledališki igri, zato so bili tam povsem primerni in učinkoviti). Kljub nekaterim zabavnim prizorom (predvsem proti koncu) je film tudi prepogosto okrašen s hudo neizvirnim humorjem (Samantha: Nisem lezbijka.  Allegra: Ne morem verjeti, da me hočeš zapustiti zaradi tako trapaste malenkosti; Volila je za republikance, že takrat bi te moralo skrbeti – stokrat slišano), za nameček pa je tudi precej slabo odigran (izjema je pasja »ledena kraljica« Nelle, ki jo igra Tine Benko). Primeren kvečjemu za deževno nedeljsko popoldne.

Ocena: ♦♦

 Scenes of a Sexual Nature

Produkcija: VB, 2006. Režija: Ed Blum. Scenarij: Aschlin Ditta
Igrajo: Adrian Lester, Ewan McGregor, Catherine Tate, Andrew Lincoln

Sedem bolj ali manj povezanih zgodb nekega sončnega popoldne v londonskem Hampstead Heathu. Jamie in njegova žena Molly se pogovarjata o multiplih orgazmih, ko Molly spozna, da njen mož odsotno opazuje privlačno dekle, ki bere Camusa. V majički in spodnjicah. Priletna Iris in Eddie se spoznata na klopi z razgledom na mesto in ugotovita, da se v resnici že dolgo poznata (pa recimo, da ne bomo razkrili, od kdaj). Dolgoletna partnerja Billy in Brian medtem uživata ob jezeru, kamor zahajajo (»križarijo«, lovijo, saj veste …) moški, in se mimogrede dotakneta Billyjevih težav s promiskuiteto. Ob pogledu na mimoidočo družino Billy predlaga nenavadno rešitev: lahko bi posvojila otroka. Toda Brian ni navdušen … in morda ima prav, kajti Billy kmalu izgine v grmovje za privlačnim mladeničem. Anna, čudaška ženska spremenljivega razpoloženja, se prereka s fantom, in ko ta odide, jo skuša mladi Noel potolažiti, čeprav se ne poznata. Po razumljivih poskusih, da bi ga nagnala, mu Anna predlaga, da se dasta dol. Kar tam. Sicer občasno zabaven in mestoma prisrčen film, ki pa bi se lahko osredotočil le na tri ali štiri zgodbe, saj je po desetih minutah že precej utrujajoč.

Ocena: ♦♦

 Itty Bitty Titty Comittee

Produkcija: ZDA, 2007
Režija: Jamie Babbit.
Scenarij: Tina Mabry, Abigail Shafran
Igrajo: Melonie Diaz, Nicole Vicius, Melanie Mayron, Carly Pope, Guinevere Turner, Daniela Sea

Po uspešnem debutu s filmom But I Am a Cheerleader (1999) se Jamie Babbit vrača s filmom Itty Titty Bitty Commite. Glavno junakinjo Anno (Melonie Diaz) spoznamo kot sramežljivo dekle, ki dela na kliniki za plastične operacije. Živi doma, kjer je njena homoseksualnost povsem sprejeta. Njen svet se povsem spremeni, ko spozna Sadie (Nicole Vicius), ki s sprejem »napade« poslopje klinike in zahteva javni prostor za ženske. Na Saidieno povabilo se pridruži radikalni aktivistični skupini Clits in Action (CiA), ki opozarja na nevarnosti lepotnih operacij za ženske. Potegnjena v svet uporništva, aktivizma in seksa; spremljamo njeno osebno preobrazbo, javni angažma proti degradirajočim lepotnim stereotipom, kakor tudi ljubezenski roller-coaster med njo in Sadie.

Čeprav ne tako zabaven in dodelan kot But I Am Cheerleader, nam film Itty Titty Bitty Commitee ponudi dostojno mešanico romance in udarne lezbične gverile, pri čemer prevladuje romanca nad aktivizmom, saj kot se je sama režiserka pošalila v enem izmed nedavnih intervjujev, politični aktivizem za mnoge lezbijke služi kot platforma za zmenke. Kljub vsemu je tematika lezbične gverile še kako dobrodošla popestritev lezbičnega filma tretjega tisočletja, ki se danes večinoma osredinja na nezahtevne zabave.

Katarina Majerhold
Ocena: ♦♦♦♦
Tags from the story
Written By
More from Luka Pieri

Film: Magnifica Presenza (Magnificent Presence)

Med filmi, ki jih naš glbt-festival izloči, je veliko precenjenih, predragih ali...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja