Potovanje na konec seksa
Guillaume Dustan, Močnejše od mene, Škuc-Lambda, 2007.
Guillaume Dustan (1965 – 2005) se je povsem posvetil pisanju in založništvu, ko je odkril, da je okužen s HIV, a ker je pisal in živel manj uglajeno kot nekateri drugi avtorji romanov o aidsu, je pri javnosti naletel na neodobravanje, če ne že tudi na zavračanje in sovraštvo. Ko preberemo njegov kratek roman Močnejše od mene (prevedel ga je Brane Mozetič), nam je najbrž kar hitro jasno, zakaj je bilo tako. Dobili smo roman z verjetno najbolj eksplicitnimi, podrobnimi in ekstenzivnimi opisi gejevskega seksa v slovenščini. Dustan je umrl (najbrž samomor) le slab teden po podpisu pogodbe za pričujoči slovenski prevod knjige.
Roman je sestavljen iz opisa enega seksa za drugim; pravzaprav gre za en sam seksualen pohod po (večinoma) pariški gejevski sceni (»S koliko tipi sem se zalizal v življenju? Z najmanj tisoč.«). Ne gre pa za kakšno vanilijo, temveč za veliko štrikanja, S/M, fuk zmenkov, fistinga, sketanja, usnja, škorenj, udarcev, brc, popersa, džointov in alkohola (»Sem stroj za užitek. Sprejemam v fuk ledercah, usnjenih tangicah, v škornjih. Imam muziko, orodje, droge. Imam popolnoma čisto rit. Vse znam delati. Poljubljam. Ližem. Fafam. Ščipam. Zvijam ude. Vdihavam. Nategujem. Vlečem. Porivam. Božam. Udarjam. Držim. Odprem. Razširim. Vstopim. Pridem. Potopim se. Ščijem. Slinim se. Pljuvam. To, da bi mi prišlo v kondom, je edino, česar še vedno ne znam.«).
Ni za tiste z občutljivim želodcem, moralo ali kakšnim posebej sterilnim odnosom do osebne higiene (»Povlekel je ven svojega tiča. Cuzal sem mu ga. Smrdel je, rekel sem si, da ko je načrtoval taka srečanja, si ga gotovo zanalašč nekaj dni ni umil.«). In kar je pokonci spravilo gejevske in aids organizacije: kar nekaj je tudi popisov nezaščitenih spolnih odnosov (»Odkar sem bil pozitiven, sem se sam sebi zdel kot nabita pištola. Sperma je zamenjala krogle.«), med njimi so tudi taki, kjer je (vsaj) eden od partnerjev seropozitiven.
Drugega v romanu ni dosti. Nekaj malega zvemo o partnerstvu s Quentinom, o službi skoraj nič. Vendar je del, ko gre pripovedovalec z očetom v Berlin, še prav posebej presunljiv, najbolj tam, kjer se zaplete z moškim, ki v svojih kuhinji nazadnje joče in te solze ostanejo z Guillaumom. Sčasoma tudi za pripovedovalca seks postane vse bolj vprašanje smrti, prej kot nekakšnega reproduktivnega življenjskega veselja (»Seks me je vse bolj navdajal z željo, da bi umrl.«), zato se na koncu umakne – na drug konec sveta in v pisanje (»Ponudili so mi službo na soncu, na drugem koncu sveta. Tam bom napisal svojo knjigo, nadaljevanje moje ekspresne psihoterapije. … Tukaj je bilo moje potovanje zaključeno. Moje potovanje na konec seksa. Zdaj mi je bilo vse znano. Vse, razen nemogočega. Mučenj smrkavcev, grupnjakov s spermo. Prišel sem do nemogočega.«).
Za pripovedovalca je odhod (iz Pariza, od Quentina, od seksa v pisanje) najboljša odločitev v življenju. Tako kot je to včasih za vse nas edina rešitev.
Ocena: ♦♦♦♦
Andrej Zavrl
Občutek za vedno neizpolnjenih dni
Pier Paolo Pasolini, Realnost, LUD Šerpa, 2007.
Oznake, ki jih Pasoliniju (1922 – 75) ponavadi lepijo, pravijo, da je presenetljiva zmes marksizma, krščanstva in seksa ter vsestranski umetnik in kritični intelektualec. Jasno pa je tudi, da so mu bili všeč fantje, nemara še posebej tisti rahlo nevarni iz delavskih slojev. Na smrt všeč.
Saj Pasolini je v Sloveniji s svojimi filmi še kar poznan, zadnja leta pa končno izhajajo tudi prevodi njegovi literarnih besedil. Leta 2000 je Gašper Malej prevedel roman Izrek, potem je 2005 izšla drama Svinjak, 2006 pa še romana Amado mio in Nasilno življenje. Nazadnje, lani, vendarle tudi izbor iz Pasolinijeve poezije v izboru in prevodu Miklavža Komelja in Tomislava Vrečarja; vsak od njiju je napisal še svojo spremno besedo (drugi tam piše o svojem bratstvu s Pasolinijem in v tem smislu tudi takole: »Pravijo, da si bil deklariran gej, toda jaz tega ne verjamem.« Tudi prav.).
Realnost prinaša sicer manj kot desetino vse Pasolinijeve pesniške zapuščine, vendar pa kljub temu po nekaj pesmi iz vsake njegove zbirke. In še njegovo pismo Ginsbergu pa Pasoliniju posvečeno pesem Jacka Hirschmana. Sicer pa je pred nami prava zakladnica: mladeniči, mati, mati, mati, politika, komunizem, marksizem, Italija, hinavščina, (malo)meščanstvo (»prav malo milosti do religije katoliške buržoazije / moje dežele«), samota (»biti moramo zelo močni, / da bi ljubili samoto«), Cerkev (»Ni bilo večjega grešnika od tebe,« pravi »Nekemu papežu«), literati (»Jaz ljubim Ginsberga«), umetniki, pop osebnosti in še več. Mnogo več.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Andrej Zavrl
Na sledi za človekinjo
Tatjana Greif, Arheologija in spol, ŠKUC Vizibilija, 2008.
Knjiga s podnaslovom Podobe spolov v interpretaciji prazgodovinskih kultur v Sloveniji je avtoričino doktorsko delo, nedvomno inventivno, tako za arheologijo kakor za študije spolov pri nas. Kdor misli, da je vprašanje spola v prazgodovini oziroma spolne razlike med t. i. lovcem in nabiralko, nekaj na ravni faktov, zapičenih v naravni red, se zelo moti. Greifova namreč dokazuje ravno nasprotno: arheologija je interpretativna praksa. V tem duhu kritizira njen androcentrizem in navidezno nevtralno rabo slovničnega spola, edninskih izrazov »človek«, »prednik«, »lovec«, ki kažejo na spolni redukcionizem – kar tudi ponazori z vrsto konkretnih in zelo zgovornih primerov. Za arheološke razlage sta tudi sicer značilna posedanjanje, vnašanje modernih vzorcev v preteklost, in predvidevanje o kontinuirani razvojni realnosti, tudi spolne ureditve. Zlasti v medijskih prispevkih se populistično izpeljuje seksualno in reprodukcijsko vedenje človeške vrste kar iz kamene dobe. Tako se stereotipi potrjujejo z medsebojnim utrjevanjem sedanjosti in preteklosti.
Ženska dejavnost v prazgodovini ne velja za »pravo«, ampak za »naravno« delo. Ali so potemtakem ženske zunaj kulture, če naj bi zgolj nabirale sadeže in koreninice, izdelovale lončene posode, se lišpale in seveda rojevale? Tudi na osnovi t. i. pridatkov ob najdbah skeletov se velikokrat domneva o njihovem spolu. Redki izjemi sta – vsaj po medijskih prispevkih sodeč – 3100 let stara mumija, ženska, za katero so avstralski raziskovalci ugotovili, da je bila v resnici moški. Arheologi pa so (2000) v Londonu izkopali ostanke gladiatorke, od katere sta ostala medenična kost in del bojne oprave.
Spolno stereotipizacijo so prve poskušale pretrgati določene raziskovalke v 70-ih letih: po Evropi najdene kipce Vener, ki po tradicionalnih razlagah predstavljajo fertilnost, so razglasile za znamenja prvobitnega matriarhata. Ta predpostavka je seveda zmotna, v sami arheologiji kot znanstveni disciplini pa so nežne in spretne ženske ročice še naprej kvečjemu opravljale »arheološko gospodinjstvo«, torej čistile in skrbele za najdbe. Saj se ve, kdo je pravi arheolog – postaven in pogumen belec, ki mu je pomočnica tudi ljubica. To pa je filmski Indiana Jones! Seveda, arheologija se je kot veda formirala v 19. stoletju, nacionalizem je bil eden njenih temeljnih vzvodov, njeni podatki pa »meso in kri« kolektivnih mitov o izvoru narodov … in prednik tako postane »naš prednik na našem ozemlju«. In slednjič oče naroda, bi lahko dodali.
Feministična intervencija je v arheologijo vpeljala nujne parcialne perspektive in umeščene vednosti. Načela je ideologijo spolnih razlik, ki daje znanstveno osnovo arheološki teoriji, ta pa lepo poznanstveni spolne razlike skozi prazgodovino, jim da časovno globino in kronološki okvir, tako da slednjič postanejo apriorne. Arheologija spolov poskuša ponovno pretresti vprašanje objektivnosti in preseči spolno stereotipne interpretacije prazgodovine, ki praviloma izpuščajo razlago vsaj polovice človeške vrste.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Suzana Tratnik
