Recenzije: Gledališče 25

V gledališče hodita (in dramo zganjata) Andrej Zavrl in Matej Repič

 

Eugène Ionesco, Jacques ali Podrejenost, režiser Miloš Lolić, MGL, 2012.

Družina sinu dogovori poroko, ki se pa se ne obrne tako, kot so si zamislili. Najsi bo to »družinska drama oziroma parodija družinske drame«, je predstava v MGL predstava ene same ideje in nič kaj posebej zabavna.

Ocena: ♦♦♦ / AZ

______________________________

Aleksander Nikolajevič Ostrovski, Nevihta, režiser Jernej Lorenci, MGL, 2011.

V mestecu ob Volgi se mlada ženska nesrečno poroči in poleg mevžastega moža dobi še oblastno in preračunljivo taščo. Ko se zaljubi v Moskovčana, sledi nevihta. Nevihta je predstava mnogih nagrad, tudi (pre)mnogih idej, ki pa morda niso vseskozi najbolj dosledno izpeljane, čeprav je Lorenci zmeraj zanimiv.

Ocena: ♦♦♦♦ / AZ

______________________________

Anja Hilling, Črna žival žalost, režiser Ivica Buljan, MGL, 2013.

Predstava se začne s plitkimi pogovori urbanih ljudi (seveda je med njimi tudi gejevski par), za katere piknik v naravi pomeni že nekakšen vstop v divjino, v strašno tujost, ki jih navdušuje in straši obenem. Potem pride požar in polno vpitja z odra in teka po dvorani in na koncu še odtujeno, potujeno stanje posledic in novih razmerij. Če mene vprašate, dolgočasno in slabo odigrano.

Ocena: ♦♦♦ / AZ

______________________________

Svetlana Makarovič & Mar Django Quartet, Sneguročka, 2013.

Zlo se pozabi in zato se ponavlja, nad vsem tem pa sije zvezda nad goro, umetnost, ki je vedno nad tem. Balada o Sneguročki, deklici, ki je bila pač takšna, da ni znala ljubiti, je pretresljiva pripoved o hrepenenju, presunljivi lepoti, razočaranju in pozabi. Svetlana Makarovič nas vedno znova opomni, kako zasluženo ji pravimo prva dama slovenske poezije.

Ocena: ♦♦♦♦♦ / MR

 

hamlet 200Hamlet dejanj

Foto: Peter Uhan

William Shakespeare, Hamlet, režiser Eduard Miler, SNG Drama Ljubljana, 2013.

Hamlet, velika enigma, ki jo je svetu zapustil Shakespeare, nedvomno postavlja več vprašanj kot odgovorov. Iskanja toka njegovih misli in dejanj so se lotili številni, med njimi Lacan, Freud, Goethe, Coleridge … razlage še danes zvenijo v številnih uprizoritvah,  njihove interpretacije je prepoznati tudi v tej.

Eduard Miler s pomočjo dramaturginje Žanine Mirčevske postavi Hamleta na oder v izvirni, sodobni različici, glavnemu liku namreč prida še lik *, ki tekom uprizoritve sicer ni razjasnjen, sestavljen pa je iz mnogih drugih likov, med drugimi iz Horacija, duha Hamletovega očeta, Fortinbrasa … Skozi vpeljavo * Mirčevska širokopotezno poseže v izvirnik, Hamletu prida nekakšen alter ego, sorodni jaz, ki ga je mogoče razumeti tudi kot Hamletovo strogo korekturo samega sebe, nakazuje na morebitno moč Hamletove zavesti, obenem vzporedno pa tudi na njegov antipod – Fortinbrasa. Goethejevo tezo, da vzrok Hamletovega oklevanja tiči v njegovem intelektu, lik *, drugi Hamlet, izpostavi do skrajnosti, saj ga gre razumeti ravno kot nekoga, ki zavrača misel in kliče k dejanjem skozi besede maščevanja umorjenega očeta, skozi Fortinbrasovo željo po zmagi.

Milerjeva uprizoritev nakazuje rešitev za vse Hamlete tega sveta. Novodobni Hamleti si bodo morali najprej odgovoriti na zastavljena vprašanja in se ne bati resnici pogledati v obraz. Novi Hamlet kliče k dejanjem, maščevanju in ukrepanju, njegova odzivnost ne bo v primežu intelekta, pač pa bosta njegova misel in dejanje sinhrona in povezana. The king is dead, long live the king!

Ocena: ♦♦♦♦ / MR

______________________________

trmoglavka 200Z ljubeznijo do patriarhata

William Shakespeare, Ukročena trmoglavka, režiserka Anja Suša, Mestno gledališče ljubljansko, 2013.

Tematika Shakespearove zgodnje komedije – torej ukrotitev ženske, njena udomačitev, da iz ženske postane žena – ni postala sporna šele z nastopom feminizma, takšna je bila (vsaj za nekatere) že ob nastanku. Seveda pa so bile v splošnem »svojeglave« ženske, pa čeprav so bile v resnici le malo zgovornejše, kot je to od njih pričakovala patriarhalna družba, označene za neubogljive in neukročene. Ena pregreha je vodila k drugi in povezava s promiskuiteto je bila tukaj. V zgodnjenovoveški Angliji sta bila za takšno vedenje lahko kaznovana oba, žena in mož. Shakespearov Petruccio (Primož Pirnat) pa ni kaznovan, ampak je sam instrument discipliniranja, in zelo povedno je, da je Petruccio v mnogih uprizoritvah v 18. in 19. stoletju kot simbol svoje moči in nadzora nad ženo in služabniki nosil bič. On torej (v tej postavitvi še posebej nasilno) ukroti. Katarino (Matej Puc), ki je pred njim zaradi njenega vedenja noče nihče oženiti.

Mnenja o vlogi in obliki nasilja, celo o tem, kdo je v Ukročeni trmoglavki zares ukročen, se sicer razlikujejo, a kakršnakoli naivna uprizoritev je danes povsem nemogoča. Režiserka, ki pravi, da nasprotuje uprizoritvam, omejenim na zabavo občinstva, se je odločila kontroverzno besedilo postaviti tako, pravi, da reflektira tudi širši družbeni in politični kontekst. Katarina zanjo ne predstavlja zgolj ženske, ampak lahko zastopa tudi druge marginalizirane družbene skupine. Vsaj kar zadeva patriarhat, pa je utemeljitev, da vse vloge igrajo moški, jasna: »Če moški svet želi patriarhat, naj si ga sam postavi.« Pomemben dodatek so tudi tri različice Katarininega monologa, ki so jih napisale sodobne dramatičarke s prostora bivše Jugoslavije (Ivana Sajko, Maja Pelević in Simona Semenič).

Ocena: ♦♦♦♦ / AZ

_____________________________

ljubezen 200Ples v maskah

Foto: Nada Žgank/Memento

Ljubezen (Nedolžnost v sedemdesetih minutah), režiser András Urbán, Slovensko mladinsko gledališče, 2013.

V Ljubezni (Nedolžnost v sedemdesetih minutah) služi Shakespearova tragedija Romeo in Julija kot osnova za nadaljnji gledališko-filozofski projekt. Uprizoritev se poigrava z diametralnima čustvoma, ki sta si v svoji diametralnosti in brezkompromisnosti tudi podobna. Kje se rodi sovraštvo in kje ljubezen? Mar ljubezen lahko porodi sovraštvo? Se v sovraštvu lahko skriva ljubezen?

Urbán razišče poti vzpostavitve novodobnega političnega subjekta, ki ga ustoličita ravno ti nasprotujoči si čustvi in ki vedno prevzame podobo enega proti drugemu. Prizorišče boja se v uprizoritvi razširi od posameznika na skupino, ob čemer se vzpostavi vprašanje, kako danes bojevati politični in družbeni boj, ko si politično opredeljen glede na družbeno skupino in ne na svojo osebnost. Kaj sploh je družbena skupina? Če se v Shakespearovi tragediji bojujejo  Montegi in Capuleti, postanejo danes slednji prispodoba desničarjev proti levičarjem, neofašistov proti liberalcem, homoseksualcem, Romom. Kje drugje naj se torej odvija prizorišče političnega boja kot na plesu v maskah? In ko padejo maske, padejo ovire. Nasilje dveh družin tako postane širše, družbeno.

Uprizoritev, ki vzpostavi dialog z artaudovskim gledališčem krutosti, nam posreduje, kar imajo v sebi ljubezen, zločin, vojna in norost. Kot pravi Artaud: »Vsakdanja ljubezen, osebna častiželjnost in običajne težave, vse to dobi vrednost le kot reakcija na strahoviti lirizem, zaobsežen v mitih, v katere so privolile velike skupnost.«

Ocena: ♦♦♦♦ / MR

_______________________________

mojster 200Rokopisi ne gorijo

Mihail Bulgakov, Mojster in Margareta, režiser Janusz Kica, SNG Drama Maribor, 2013.

Ruski pisatelj in dramatik Bulgakov (1891–1940) je imel za časa življenja sicer ostre spore s sovjetsko cenzuro, ki mu je onemogočala literarno delo, danes pa prav z romanom Mojster in Margareta velja za klasika književnosti 20. stoletja. Mojster (Branko Jordan), nepriznani literat, ki piše biblijsko zgodbo o Ponciju Pilatu in Jezusu, se zapleta s sovjetskim politično-birokratsko-književnim aparatom in obenem čisto po faustovsko tudi s samim hudičem v podobi profesorja Wolanda (Aleš Valič). Mojster zapusti ljubljeno Margareto (Nataša Matjašec Rošker) in se pred preganjanji zateče v norišnico, kjer sreča pesnika Brezdomnega, ki je tam, ker je želel priti na sled hudiču/Wolandu in njegovim pomagačem.

Že ta površna obnova da vedeti, da je delo kompleksno, kaj šele, ko dodamo vso groteskno-fantastično in filozofsko-satirično mnogoplastnost tega sovjetskega nerealizma! Kako torej takšno prozno delo postaviti na oder? Dramatizator in dramaturg Goran Ferčec in režiser sta opravila veliko delo. Večplastnost besedila (in uprizoritve), kjer isti igralci igrajo več vlog, kar prinaša še dodaten izziv, sta uprizorila zelo slikovito, saj različne (plasti) zgodbe dobesedno prihajajo v ospredje (odra) in se spet odmikajo nazaj (v globino odra), podobno dogajanje poteka tudi po vertikalni liniji: prizorišča se zelo dinamično sestavljajo in razgrajujejo z dvigovanjem in spuščanjem kulis, sten, zaves itn.

Ob redukcijah, ki so pri vsaki takšni dramatizaciji neizbežne, je morda včasih prišlo do malce razvodenitve, do delnega popovršinjenja pomenskih potencialov, nikakor pa ne do hermetičnosti ali nepotrebne preobloženosti, saj je predstava v Mariboru komunikativna, živa(hna) in duhovita.

Ocena: ♦♦♦♦♦ /AZ

______________________________

triumf 200Triumf volje?

Pierre de Marivaux, Triumf ljubezni, režiser Sebastijan Horvat, Mestno gledališče ljubljansko, 2013.

Pravijo, da Marivauxova komedija Triumf ljubezni (1732) v času svojega nastanka ni bila posebej cenjena, danes pa sodi v sam kanon evropske književnosti, saj združuje vse značilnosti avtorjeve dramatike, katere čar je, piše Janko Kos, »v dvoumnem prepletanju videza in resnice, navidezne igrivosti in globljih vpogledov v naravo človekovega socialnega in čustvenega obstoja«. In res, nekaj je komičnih prizorov, nekaj sentimentalnih, nekaj naivnosti in dosti hinavščine, čez in čez pa manipulacija – ljubezen kot manipulacija.

Špartanska princesa Léonide (Ana Dolinar Horvat) si zada nalogo, da bo osvojila in na prestol postavila lepega mladeniča Agisa (Jernej Gašperin), ki s svojim učiteljem Hermocratom (Gašper Tič) in njegovo devičniško sestro Léontine (Jette Ostan Vejrup) živi odmaknjen od sveta na skritem in idiličnem posestvu. Kakor je v klasični dramatiki – še posebej v komedijah – navada, je za žensko, ko stopi izven doma in v akcijo, najbolje, če se preobleče v moškega. Iz tega izhajajo tudi mnogi – domnevno komični – zapleti, saj v moškega preoblečena Leonide iz sebe naredi objekt poželenja vsaj treh ljudi, od tega dveh moških in ene ženske.

Kar zadeva preobleke, je Horvatova predstava naredila še en očiten in poudarjen premik od francoskega rokokoja – vse dramske osebe nosijo nacistične uniforme, čeprav je težko reči, kaj predstava s tem pridobi. Bolj se zdi, da gre za domislek – in takih je več – ki je nekoliko na silo, brez očitnega navdiha, kot je bila kakšna druga Horvatova režija. Čeprav smo v MGL sicer žal že vajeni precej (pod)povprečnih igralskih prispevkov, smo spet in spet ugotavljali, da nekateri dosti dlje od drobencljanja in stopicanja po odru ne pridejo.

Ocena: ♦♦♦♦ / AZ

Tags from the story
Written By
More from Uredništvo

Komentar II

Dejstva in dokazi Ana M. Sobočan V majhnem mestecu na jugovzhodu ZDA...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja