Dunajski muzej Leopold je marca zaključil z uspešno, od lanskega oktobra trajajočo razstavo, poimenovano »Goli moški«. Tematika razstave se je osredotočala na področje, ki je bilo do nedavnega zanemarjeno – goli moški v umetniških delih. Kurator in muzejski direktor Tobias Natter je premišljeno izbral tristo eksponatov, med drugimi dela umetnikov, kot so Albrecht Dürer, Peter Paul Rubens, Paul Cézanne, Auguste Rodin, Gustav Klimt, Edvard Munch, Giovanni Giacometti, Egon Schiele, Maria Lassnig, Andy Warhol, Alfred Hrdlicka, Günter Brus, Robert Mapplethorpe, Keith Haring in Heimo Zoberniguredil. Dela so bila prikazana kronološko in v treh tematskih sklopih: obdobje klasicizma in razsvetljenstva okrog leta 1800, klasična moderna okrog leta 1900 in umetnost po letu 1945. Istočasno so bila razstavljena tudi referenčna dela iz starega Egipta, grškega vaznega slikarstva in renesanse.
Elmgreen & Dragset: Shepard Boy (Tank top) (2009) in Richard Gerstl: Selbstakt mit palette (1908)
Razstava je porušila vse dotedanje muzejske rekorde. Takšnega števila obiskovalcev ni bila deležna niti razstava, posvečena vodilnemu predstavniku dunajske secesije Gustavu Klimtu, s katero se je muzej poklonil njegovi 150. letnici rojstva. Sprožala pa je tudi ostre kritike in izzvala val polemik o primernosti načina njenega oglaševanja. Vodstvo muzeja se je namreč odločilo, da bo omenjeno razstavo oglaševal plakat s fotografijo francoske umetniške dvojice Pierre & Gilles, poimenovano Vive La France, eno izmed umetniških del na razstavi. Fotografija prikazuje tri nogometaše različnih ras, vsak od njih pa ima na sebi le par nogavic v eni izmed barv francoske zastave.
Originalna različica Vive La France in recenzirana na plakatu.
Po objavi 250 plakatov se je javnost odzvala burno. Ljudje so jih razumeli kot eksplicitno pornografske, mnoge izmed njih so meščani lastnoročno popleskali in tako zakrili sporne genitalije, na vodstvo muzeja pa so letele pritožbe o namerni provokaciji in izzivanju. V muzeju so se nanje odzivali z obrazložitvijo, da je glede na temo razstave takšen plakat povsem razumljiv. Čeprav je bil plakat z golimi moškimi, kot priznavajo v muzeju, tudi provokacija, jih je odziv javnosti presenetil. Izkazalo se je, da so bili mnogi meščani prizadeti zaradi njega.
Protesti Dunajčanov so se stopnjevali do točke, dokler ni vodstvo popustilo in sporne dele plakatov prelepilo z rdečim trakom. Ob tem dejanju je direktor Leopold Museuma Tobias Natter poudaril dvoličnost družbe in njen različen odnos, ki ga ima do moškega telesa v primerjavi z ženskim. Ugotovil je, da še vedno obstaja kulturna razlika in spodbudil javno razpravo.
Dva tedna pred odprtjem razstave so pred muzejska vrata postavili večmetrsko tridimenzionalno skulpturo golega moškega v ležečem položaju, skozi katerega so se obiskovalci lahko tudi sprehodili. Gre za delo Ilse Haider, imenovano Mr. Big. Instalacija po besedah umetnice predstavlja kritiko predstav o moškosti in izraža razdvojenost kulturnega konstrukta: kot predimenzionalnost in poželenje ter hkrati nedostopnost in egocentričnost. Kljub temu da je ogromni Mr. Big ležal gol pred vhodnimi vrati muzeja, ta ni motil nikogar, mogoče ravno zato, ker je parodiral vse predstave o moškem in ga je javnost v svoji velikosti in nedostopnosti razumela kot običajnega, ob njem se, paradoksalno, ni počutila ogrožena ali užaljena.
Ilse Haider: Mr. Big
Kdo je nag in kdo ne?
Robert Mapplethorpe: Man in Polyester Suit (1980)
Razstava nam postavlja zanimiva vprašanja, pa tudi odgovore. Če je ženska golota postala dražljaj našega vsakdana, je moška ohranila svojo nedotakljivost. Število golih moških v primerjavi z golimi ženskami je zanemarljivo. »Guerilla Girls, newyorška feministična skupina, ki od osemdesetih let prejšnjega stoletja nastopa v goriljih kostumih, je v Metropolitanskem muzeju opravila štetje: med nagci je 83 odstotkov žensk (umetnic pa le tri odstotke)« (Faether, 2012). Zdi se torej, da je moški svojo goloto ohranil na nekakšnem Olimpu »dostojanstva in skrivnostnosti«. Ženska je tista, ki je pristala na oglasnih panojih, ona je tista, ki jo je seksualna revolucija pahnila v banalno goloto.
In kako se danes kaže moški in moško telo? Je že res, da se tudi ti pojavljajo in to vedno pogosteje, toda v veliko manjšem številu in veliko manj eksplicitno nudistično kot ženske. Moški je, kot namiguje že Ilsa Haider z delom Mr. Big, predstavljen kot bitje, ki si poželi nekoga, sam pa ni predmet poželenja. Ne prepušča se pogledom in s tem ohranja svojo moč.
John Berger (1972) v knjigi Načini gledanja pravi: »Moški in njegova prisotnost – tako v realnosti kot v podobi – sta obeležena z zagotovilom oblasti oziroma nadvlade (moralne, fizične, značajske, ekonomske, socialne, spolne dominacije), ki jo uteleša, in ta oblast je nekaj zunanjega, ekstrinzičnega, ‘oblast, ki jo izvaja nad drugimi’. Prisotnost ženske pa je predvsem prisotnost njenih gibov, glasu, mnenj, izrezov, obleke, izbranega okolja in okusa. Prav vse, kar stori, je del takšne le njej lastne prisotnosti, del njenega videza ali, če nekoliko interpretiram, del videza, ki iz nje naredi žensko, jo konstituira kot žensko, oblikuje njeno žensko identiteto.« (Citirano po Bahovec, 1995: 21–22). Ženske se ne prikazuje kot grozeče, pač pa ranljivo in krhko, moški je ta, ki ga povezujemo z močjo, junaštvom in agresijo (Mr. Big).
Identiteta in pogled
François-Léon Benouville: Wrath of Achilles (1847)
Identiteta se torej vzpostavlja tudi skozi način in kot gledanja, ta pa je med spoloma različen. Identiteto prave ženske in pravega moškega konstituira objekt pogleda. Razmerje med telesom in pogledom lahko razjasnimo skozi vpeljavo Foucaultovega pojma oblasti. Paziti moramo, da pojma ne posplošujemo in zvalimo očesa oblasti izključno na moški pogled. Oblast nad telesi individumov za Foucaulta namreč ni eksplicitno moška, tudi ni v posesti vladarja ali razreda, pač pa je razpršena, nesubstantivirana. Oblast išče v polju vidnega, kar je »oko oblasti«. Struktura oblasti je panoptična, deluje skozi princip videti in biti viden. V Panoptikonu je dovolj pogled, nadzorujoči pogled, ki bo na vsakega posameznika pritisnil s tako težo, da bo ponotranjil ta pogled do točke, ko bo postal svoj lastni nadzornik, ko bo vsak posameznik izvajal nadziranje nad samim sabo in proti samemu sebi. Dejansko je to figura politične tehnologije, ki jo lahko ločimo in ki jo moramo ločiti od sleherne posebne rabe.
O tem, kako danes skozi ekonomski sistem telo govori, piše tudi Lasch v Kulturi narcizma, kjer »govori o enotnem kulturnem (ameriškem) značaju, patološkemu narcizmu, ki naj bi bil na vzponu od sedemdesetih let dalje. Takrat naj bi ljudje zaradi občutka zgodovinske kontinuitete in pripadnosti nekemu sosledju generacij ter zaradi ogrožajoče narave dezintegriranega modernega sveta izgubili upanje, da lahko nadzirajo širše socialno okolje, in se zato umaknili navznoter, v osebne preokupacije: psihično in telesno samoizboljševanje, občutek dobrobiti, razvajanje s potrošniškimi dobrinami« (Kuhar, 2001: 80). Dezintegriranost ljudi in njihovih osebnosti zaradi kulture postmodernega sveta naj bi po Laschu bila tista, ki v postmodernizmu pripelje do tega, da poskušajo ljudje, s preobremenjenostjo s telesom, vzpostaviti vsaj nekaj kontrole nad življenjskim potekom. Tako telo postane eno zadnjih zatočišč kontrole postmodernega človeka.
Obsesija s telesom
Telo torej postane prizorišče političnega boja, in to ne kakršnegakoli boja in ne kakršnokoli telo. Obsesija z lastnim telesom velja za oba spola, asketizem, odrekanje in ostale disciplinarne tehnike se tako vedno bolj pričakujejo tudi od moškega, vendar obstaja stroga ločnica med spoloma. Res je, da postajata feminilnost in androgenost skozi infiltracijo gejevskega gibanja in mode v javno sfero vedno bolj sprejemljiva tudi pri moških. Toda polarizacija med spoloma je še vedno stvar vsakdana, parcialni deli telesa, kot so bujne prsi ali gigantski bicepsi, pa še vedno ostajajo v domeni ločenih spolov. »Baudrillard (1998) vidi v telesu objekt potrošnje oz. narcistični kulturni objekt, katerega glavna motiva sta lepota in eroticizem. Telo je po njegovem fetišizirano in predstavlja kapital. Tudi Featherstone (1991) poudarja, da se dandanes sebstvo konstituira v potrošniški družbi in je sredstvo vrednotenja samega sebe. Potrošništvo kot stranski učinek povojnega razcveta naj bi spremenilo telo v blago, katerega vrednost je v podobi, ki jo projicira.« (Kuhar, 2001: 78).
______________________________
Literatura:
D. Bahovec, Eva. 1995. Žensko telo in oblast v mediju vizualnega: Degradacija pogleda v sodobni feministični misli? Delta, 1(3–4): 19–40.
Faether, Elisabeth. 2012. Hej, to je penis. Global (November 2012), 88–91.
Kuhar, Metka. 2001. Telo, kultura in identiteta. Emzim, 11(1/2): 77–81.
