KNJIGA
Milan Šelj je lani objavil svoj pesniški prvenec Darilo. Je prevajalec in publicist. Živi v Londonu.
Tvoja selitev v London je za Darilo, seveda tudi za tvoje življenje, zelo pomembna. Zakaj si odšel v London?
Vedno me je vleklo v svet. Na faksu sem šel na štop po Grčiji in Italiji, leta 1984 sem preživel tri mesece v Belgiji, kamor sem se potem še vračal. Potem sem začel delati v turizmu in leta 1992 so mi ponudili službo na predstavništvu v Londonu. V začetku sem mislil, da bom ostal v tujini le za določen čas, pa se je tako zasukalo, da sem tu že petnajst let. Veliko sem potoval tudi po svetu: v Egipt, Mehiko, Avstralijo, Šri Lanko, Tajsko, Singapur in Malezijo, Turčijo, na Bali …, kar te seveda zaznamuje. Ven me je vedno vleklo zato, ker sem potreboval širših perspektiv. Če bi ostal v Sloveniji, bi bil danes gotovo drugačen človek, kot sem.
Iz slovenske perspektive je London ena redkih pravih evropskih metropol. Kako je imeti vse, kar življenje lahko ponudi, na dosegu roke?
V kapitalizmu imaš vse na dosegu roke, če imaš denar. Če nimaš denarja, potem je svoboda dokaj omejena in iluzorna. Kadar me ljudje vprašajo, kje živim, vedno rečem v Londonu, ker je Anglija čisto nekaj drugega. London je kozmopolitska metropola in prostor, kjer skoraj deset milijonov ljudi govori več kot dvesto jezikov in živijo skupaj. Če imaš interese, potem ti ponuja ogromno, o tem ni nobenega dvoma. Največkrat se dogaja toliko stvari, da je vsemu nemogoče slediti. Je predvsem magnet za mlade. Zaradi izredne tolerantnosti in kulture, ki vzpodbuja trdo delo, kreativnost, svobodomiselnost, individualizem. Včasih je prav hecno: s prijatelji sedimo pri večerji in Peter [Šeljev partner, op. a.] je velikokrat edini Anglež za mizo.
Koliko spremljaš dogajanje na sodobni angleški glbtiq (literarni) sceni? What’s hot and what’s not?
Dogajanje na komercialni sceni me ni nikoli zares zanimalo, ker je ta v glavnem preokupirana z denarjem, seksom in potrošništvom. Tu se London zagotovo lahko kosa z Amsterdamom, New Yorkom, Barcelono, Parizom … Poskrbljeno je za vse okuse, variante in potrebe. Angleška zapetost v zvezi s seksom je samo predsodek, folklorističen kliše. Zanimiva scena pa se razvija tudi v Manchestru, Brightonu in drugih večjih britanskih mestih. Vedno sem se počutil doma na alternativni sceni, in tu je še zlasti živo glbtiq gledališče. The Drill Hall naroča izvirna dela in uprizarja queer predstave, celo mjuzikle. Veliko manjših produkcij začne svoje življenje v pubu. Uspešne predstave potem pronicajo proti centru, v večja gledališča, vse do National Theatre. London ima svoj Lesbian & Gay Symphony Orchestra in je zaradi svoje odprtosti pogosto odskočna deska za dramatike in igralce iz ZDA. Na področju literature je vedno težje za tiste, ki šele začenjajo. Zakon trga diktira, kaj se bo izdalo (in prodalo) in na to se človek težko privadi. Novih knjig homoerotične poezije tako skoraj ni. Sem in tja izide knjiga kratkih zgodb. Dober roman je lažje izdati in tudi prodati. Na drugi strani pa velika imena sodobne britanske in irske literarne scene, Jeanette Winterson, Jackie Kay, Alan Bennett, Alan Hollinghurst, Colm Toibin …, izdajajo svoje knjige v velikih nakladah, so nagrajevani in tudi izredno pošteni. Vsi so out, nihče ni v klozetu.
Iz tvoje zbirke veje kritičnost tako do Slovenije kot do Anglije, čeprav se zdi, da te bolj duši slovenska majhnost.
Ker živim že toliko časa na tej strani, sem v privilegiranem položaju: situacijo v Sloveniji vidim od zunaj in od znotraj. In velikokrat mi ni všeč, kar vidim. Angleži so zaznamovani z identiteto večjega naroda. Zato so lahko veliko bolj samozavestni, manj ksenofobični, manj paranoični in histerični. Bistvena razlika pa je tale: Slovenci imamo dokaj liberalno zakonodajo, ljudje in odnos do določenih stvari pa so izredno konzervativni. In velika večina ljudi se tega sploh ne zaveda. V Angliji so stvari ravno obratne. Politika velikokrat šepa za družbo, ki JE liberalna, večina je tolerantna, odprta za različno, individualno in se multi-nacionalnih, multi-kulurnih vplivov ne boji, ampak se z njimi napaja, pomlajuje, bogati. Kar je izredno osvobajajoče na tej strani, je dejstvo, da je ogromno ljudi out. Občutek imam, da je v Sloveniji vsakdo, ki je out in o tem odkrito govori, mogoče celo piše in se izpostavlja, označen kot militantnež in tu je oznaka mišljena kot psovka. V Angliji niso out le pop pevci, nekaj igralcev in alternativnih literatov; glbtiq populacija je vse bolj vidna v vsakodnevnem življenju in v družbi in pokrit je cel spekter, vse do vrha Anglikanske Cerkve in politične piramide. Pred par leti so bili v kabinetu laburistične vlade trije ministri (za kulturo, Severno Irsko in za kmetijsvo), ki so out. Si lahko predstavljate podoben “škandal” v Sloveniji? Seveda tudi Anglija ni raj na zemlji, vendar izpadi homofobije niso več tolerirani. Ljudje za svoje izjave odgovarjajo. V prvi številki Narobe sem bral homofobične izjave slovenskih učenih glav, ki so seveda simptomatične za slovenski prostor. Ljudje, ki jih dajejo, običajno mislijo, da je to popolnoma na mestu in se s tem celo bahajo. Večina ji s svojim molkom seveda pritrjuje in se istočasno ne zaveda, da s tem spodkopava osnovne pravice tudi sebi. V Angliji se je situacija v zadnjih petnajstih letih tako zelo spremenila zaradi naše vidnosti. V Sloveniji bo situacija takšna, kot je (ali pa še slabša), dokler bo velika večina glbtiq populacije v klozetu. Zakonodaja, ki ščiti pravice vseh manjšin, je seveda potrebna. Odnosa (homofobične) večine pa ne more spremeniti samo zakonodaja; spremeniti jo moramo tudi mi sami, s pogumom in samospoštovanjem.
Kakšno darilo je Darilo in za koga?
Morda je avtorjevo razlaganje o svojem delu vsiljivo. Pa vendar: Darilo je darilo ljubezni, pa naj se to sliši še tako ne-navadno. Seveda je različno darilo za različne ljudi. Ko sem se odločal za naslov, mi je bila všeč tudi ironična konotacija. Na koncu pa je vedno bralec tisti, ki se v določenih zgodbah prepozna (ali pa ne), se z njimi identificira, jih posvoji. Izredno me moti sprenevedanje (pa naj bo to v Sloveniji ali v Angliji), da če o določenih stvareh ne govorimo, tiste stvari enostavno ne obstajajo. Zato je moja poezija poezija proti molku, kot je v recenziji Darila zapisala Suzana Tratnik. Izpostavil sem se zato, ker se zavedam, da se stvari brez poguma ne bodo spremenile. In to so mi številni bralci priznali in na nek način tudi zavidali.
Zbirka se začne s pesmijo S Poti I in konča S Poti II, vmes so različne poti, morda je najpomembnejša tista k (zvestobi) sebi. Ta jaz pa je pri tebi pogosto v konfliktu z okolico, konkretno z družino, in skoraj polovica pesmi se tako ali drugače posveča razmišljanjem o družini (v različnih pomenih besede).
Družina je prispodoba, metafora za mikrokozmos družbe in iskanje našega mesta v njej. Logično je, da se otrok najprej zateka v okrilje svoje družine, kjer pričakuje zavetje, pomoč, uteho, kadar jo najbolj potrebuje. Kri ni voda. Tu črpaš svojo zgodovino, naučiš se prvih vzorcev obnašanja, čustvovanja, sprejemanja in zavračanja. Ker je družina inherentno patriarhalna institucija, je verjetno želja po sprejetju obsojena na neuspeh. Vendar se nikoli ne moreš zares pomiriti z dejstvom, da te družina ni sprejela. Vsaj jaz se nočem. Alternativa je lahko nevidnost in molk, ki ga pridigajo tisti, ki se nas sramujejo. Lahko se zlomiš in pristaneš na večno skrivanje, pretvarjanje in laž. Ali pa ostaneš zvest sebi in tvegaš, da te bo družina zavrgla.
Očitna je napetost, morda bolečina, med željo po prekinitvi odnosov z družino v Sloveniji (ker je vsako moledovanje za njeno sprejetje nesmiselno) in – navkljub vsemu – povezanostjo z njo.
Izkušnje niso dobre ali slabe. Lahko so boleče, neznosne, zavezujoče, osrečujoče, konstruktivne … To so darila, ki jih prinaša življenje. Za rast so potrebne tiste s pozitivnim in tiste z negativnim predznakom. Nikoli pa ne tečejo samo v eno smer. V življenju lahko izbiramo in zavračamo, naša družina tudi. Neprestano smo v različnih situacijah in (še vedno) obsojeni na coming out praktično vsak dan. Ta coming out pa morajo opravljati z nami (posredno) tudi oni, v vsakodnevnih interakcijah z drugimi. Tudi za njih ni vse lahko in enostavno in mislim, da je pomembno, da se tega zavedamo. Povezanost z družino zato vidim kot instinktivno stanje in spiritualno dejstvo in to nima običajno nič opraviti z racionalnimi odločitvami. Včasih nam uspeva vzpostavljati ravnovesje bolj uspešno, včasih manj. Tako enim kot drugim.
V Darilu je očitno, da sta dom in družina lahko stvar odnosov, ki z genetiko nimajo nič skupnega.
Kadar ne najdeš zavetja tam, kjer misliš, da bi to bilo samoumevno, ga poiščeš drugje. Moja generacija je odraščala brez pozitivnih gejevskih zgledov. Vedno nam je bilo dano vedeti, da je bolje, da o svoji različnosti molčimo, jo prikrivamo, se delamo, da smo nekaj drugega, kot v resnici smo. Dom pa je tam, »kjer te v celoti, brez zadržkov sprejmejo takega, kot si. In to je najprej v samem sebi«, je zapisala Vida Mokrin-Pauer na zadnji platnici knjige. S Petrom imava veliko alternativno družino gej in strejt prijateljev in sorodnikov v Angliji in v Sloveniji, in to nama daje neznansko moč. Imava ljudi, ki naju sprejemajo in nama stojijo ob strani, ker naju cenijo, in midva sva zelo ponosna nanje.
V nekaj pesmih popišeš igre poželenja, kjer je videti, da je telo pomembna resnica, medtem ko um ustvarja zmešnjave. Kakšne moralne nauke zagovarjaš v tem smislu?
“Nature is the language, can’t you see?” pravi Morrisey v eni izmed svojih pesmi. Dokler slediš sebi, svojemu telesu, poželenju, strasti in ljubezni v afirmativnem pomenu, je senzualno osvobajajoče, zavezujoče, prinaša izpolnjenost in trenutke sreče, je spiritualen akt. Stvari se zakomplicirajo, kadar se vmeša um, ki je po navadi metafora za moralizem in moraliziranje. Kdor je odraščal v katoliškem okolju, bo seveda vedel, o čem govorim. Težko je spoštovati in ljubiti samega sebe, kot si, če je golota telesa gnusna, skoraj vse, kar je povezano z erotiko, pa umazano in grešno. Šele ko (vz)ljubiš sebe, lahko ljubiš tudi druge(ga).
Najbrž bi bilo preveč enostavno reči, da je zbirka izrazito osebnoizpovedna, bolj ali manj čisto avtobiografska.
Vsako pisanje je najprej pisanje iz sebe, zaradi notranje potrebe. Popisovanje nekih avtobiografskih faktov pa bi bila zelo dolgočasna literatura. Gre za selekcijo in nadgradnjo; izbereš tiste zgodbe, ki bodo govorile tudi drugim. Bralci naj ne iščejo v literaturi samo avtorjeve biografije; zgodba ali izkušnja nekoga drugega se nas dotakne in postane tudi naša, kadar se v njej prepoznamo. Sam bi lahko izbral tudi formo črtice, kratke zgodbe. Za pesniško formo pa sem se odločil, ker me je prisilila v ekonomičnost. In šlo mi je za iskanje poetike v še tako banalnih situacijah, s katerimi se elitna literatura noče ukvarjati.
Kako vzpostavljaš ravnovesje (ali ga sploh želiš vzpostavljati) med globoko željo po izpovedi in t.i. estetsko distanco do tega, kar izpoveš? Kje je meja/razlika med terapijo in poezijo? Torej – kako se izogibaš zdrsom v patetiko in poenostavljenim zaključkom?
Pisanje literature ni grupna terapija. Je samotno početje, ki te prisili, da o določenih stvareh, ki jih včasih iz strahu nočeš ali ne moreš niti ubesediti, globoko premisliš, in izpišes. Zato je literatura (vsaj zame) koncentrat in ogledalo piscu in bralcu. In vseskozi sem si prizadeval za kontakt, za dialog z bralcem. Poezija, ki je namenjena sama sebi, me ne zanima. Estetska distanca je lahko včasih preobleka za samocenzuro. Meja med patetičnostjo in poetičnostjo pa je kot hoja po vrvi; vratolomno početje!
Zbirka je bila v Sloveniji gotovo opažena. Spremljaš odzive in kritike? Te zanima recepcija tvoje poezije?
Vsaka tiskana beseda je mrtva, dokler ne najde bralca, in vsak odziv bralcev mi je izredno dragocen. Kdor hoče, me lahko kontaktira preko e-pošte. Spremljam odzive in kritike, ker me zanima, kaj v zbirki najdejo drugi. Ker me to stimulira tudi za naprej. Kar se mi je zdelo še posebej zanimivo, so bili odzivi bralcev, ki jih je knjiga presunila, ker so se prepoznavali v mojih pesmih, pa čeprav sami nimajo homoerotičnih izkušenj. Tega pa ne vidim kot akt prisvajanja homoerotične poezije s strani heteroseksulne večine; zgodil se je le preskok iz geta, poezija je spregovorila tako enim in drugim in to me navdaja s ponosom in upanjem.
Kaj si misliš o pripombi M. Golje v Dialogih (št. 11-12), da je škoda, ker je tvoja zbirka izšla pri Lambdi, ker je tako morda obsojena na bralski geto?
Njegov »lapsus« je bil seveda mišljen kot kompliment. Jaz pa sem ponosen, da je Darilo izšlo pri Lambdi. To je moj spiritualni dom. Poglejte kazalo, in videli boste, v kakšni pesniški družbi sem: Kavafis, Pessoa, Cernuda, Biedma, Villena, Bergles, Mozetič … Vsak narod (in ni jih veliko), ki premore zbirko, kot je Lambda, bi se z njo ponašal. Lambda pa ni dragocena le zato, ker prinaša prevode tuje homoerotične literature, zgodovine in teorije. Še bolj se mi zdi dragocena zato, ker neguje domači talent in mu daje prostor in glas. Roko na srce: si lahko zamislite objavljen opus in razvoj izredne avtorice, kot je Suzana Tratnik, pri veliki etablirani založbi? Doslej je izdala skoraj vse knjige pri Lambdi, ki ji je odprla vrata na literarno sceno doma in v svetu. Mozetičevo ustvarjanje sodi v sam vrh evropske (homoerotične) poezije in širše, pa naj se slovenska etablirana elita nad njo še tako zmrduje in jo ignorira.
Kako je prišlo do sodelovanja z londonsko glbtiq knjigarno Gay’s the Word, kjer ste s Suzano Tratnik in Branetom Mozetičem skupaj nastopili? (Mimogrede, slišim, da se je dotična knjigarna znašla v eksistenčnih težavah. Kako ji kaže?)
Suzana in Brane sta bila povabljena na festival v Manchester in logično je bilo, da izkoristimo priložnost in organiziramo branje tudi v Londonu v Gay’s The Word, ki ni le knjigarna; je neprofitna organizacija in varen prostor, kjer se ljudje, ki iščejo odgovore na svoja iskanja in vprašanja, zatekajo že desetletja. Je neke vrste neformalen socialen center, kjer lahko najdeš določeno informacijo, kjer potekajo sestanki, delavnice, branja literature. Knjigarna je v finančnih težavah tako kot številne druge knjigarne, ker jo spodjeda konkurenca in kupovanje knjig preko interneta. Ko je postala finančna kriza očitna in so o tem poročali številni mediji, je bil val podpore neverjeten. Za preživetje pa bo treba poiskati nek nov modus vivendi. Živimo v času velikih in hitrih sprememb in trg ne pozna sentimentalnosti. Na srečo pa se veliko ljudi zaveda, da je Gay’s The Word veliko več kot katerakoli druga knjigarna, kjer je na voljo le majhen in v glavnem komercialno zanimiv izbor naslovov s področja glbtiq. Rešimo jo torej lahko le bralci, ki se zavedamo, da je pametneje plačati za knjigo pri njih nekaj penijev več, ker vemo, kje bodo končali. To pa ni v žepih delničarjev, ampak v preživetju dragocenega delčka naše zgodovine in institucije, ki se imenuje Gay’s The Word!
